"Glasbena industrija se je v zadnjih desetih letih toliko spremenila, da se je spremenil tudi moj odnos. Ema je ena tistih stvari, ki nam sploh še ostanejo. V vsakem primeru je to danes čisto drugače, kot je bilo pred desetimi leti," je vrnitev na oder Eme pokomentiral glasbenik, ki je po vrnitvi z Evrovizije leta 2005 dejal, da ne bo nikoli več sodeloval na Emi.

Na Emo ga vežejo lepi spomini, a njegov motiv za sodelovanje se je spremenil. Nekoč je bilo v ospredju to, da predstavi pesem, letos meri na zmago. Tako kot leta 2009 se bo predstavil s pesmijo v angleščini. "Moje stališče je, da je to dobra stvar, ker mislim, da je treba na Evroviziji predstaviti skladbo v internacionalnem jeziku, da ljudje razumejo, o čem poješ – ker ima to dodano vrednost. Če zapoješ v maternem jeziku, ki ga govori malo število ljudi glede na populacijo Evrope, je manj možnosti, da bodo gledalci in poslušalci zintrigirani," je v športnem duhu komentiral Naber.

Celoten pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Omar, četrtič na Emi. Kaj vas je zvabilo nazaj?
Naber: Nazaj me vleče kar precej stvari. Predvsem lepi spomini. Po drugi strani pa je čast, da te nacionalna televizija povabi k sodelovanju za Emo. Tako povabilo se ne zavrne, še posebej zato, ker sem zrastel na RTV Slovenija oz. so mi na mojem začetku dali vse. Tudi sam sem precej spremenil odnos do Eme in Evrovizije. Prej sem si mislil: "Ah, kar bo, pa bo." Ali pa: "Ah, to je super za promocijo skladbe." Zdaj pa razmišljam: "Grem na Emo zmagat."
Mislim, da je to pravi odnos. Tisti, ki misli na Emi nastopiti samo zato, da bi promoviral svojo pesem, mislim, da ne naredi dovolj. Ne daš vsega od sebe, če ne nameravaš zmagati, kar letos nameravam sam. Moram pa priznati, da sem na vseh štirih nastopih bil na neki način povabljen. Prvič z Bitko talentov – v paketu z zmago. Drugič sem bil povabljen kot avtor, tretjič kot izvajalec in zdaj sem spet povabljen. Jaz si to štejem v posebno čast in tega se ne zavrača.

Spremenili ste tudi svoje stališče do nastopanja na Emi, saj ste bili med tistimi, ki so rekli, da ne bodo nikoli več nastopili na njej. Zakaj sprememba stališča?
Naber: Stvar je taka: glasbena industrija se je v zadnjih desetih letih toliko spremenila, da se je spremenil tudi moj odnos. Ema je ena tistih stvari, ki nam sploh še ostanejo. V vsakem primeru je to danes čisto drugače, kot je bilo pred desetimi leti. Druga stvar pa je v tem, da sem odrasel. Sem v 30 letih. Razmišljam čisto drugače. Veliko bolj zrelo in odgovorno kot prej. V tem obdobju bi mi bilo v čast, da bi zastopal svojo državo na Evroviziji. Ne samo zaradi sebe, ampak ker se mi zdi skladba dobra za Evrovizijo.

Nazadnje, ko ste nastopili na Emi, ste se predstavili v drugačni luči, kot v preteklih dveh izdajah. Pri Stop in I Still Carry On ste stavili na minimalizem, pri skladbi Bistvo skrito je očem, ste dodali element živega nastopa. Kaj pripravljate tokrat?
Naber: Pred tremi leti sem hotel pričarati malo občutka 'live' koncerta, zato sem tudi poklical svojo skupino in spremljevalne vokaliste. Letos pa bo spet na odru 'live' skupina. Skušali bomo biti prepričljivi, kolikor bomo lahko, nastop pa naj ostane skrivnost. Tokrat pripravljam skladbo v angleščini. Moje stališče je, da je to dobra stvar, ker mislim, da je treba na Evroviziji predstaviti skladbo v internacionalnem jeziku, da ljudje razumejo, o čem poješ – ker ima to dodano vrednost. Če zapoješ v maternem jeziku, ki ga govori malo število ljudi glede na populacijo Evrope, je manj možnosti, da bodo gledalci in poslušalci zintrigirani. To besedilo se mi zdi v angleščini prepričljivo in zaradi tega se mi zdi to dobra stvar ter še bolj verjamem v to, da grem lahko naprej.

Lani je italijanski predstavnik Marco Mengoni podobno kot vi, ko ste nastopili na Evroviziji s pesmijo Stop, stavil na minimalizem in skladbo, ki jo je zapel v italijanskem jeziku. Kje je tista razlika, zakaj je bil Mengoni lani v finalu peti, vi pa ste leta 2005 ostali v polfinalu?
Naber: Zdi se mi, da je italijanščina najbolj speven jezik vseh jezikov. Tudi zaradi tega se bom šel v kratkem učit italijanščino. Tudi ko jo človek sliši, mu je italijanščina bližje kot kakšen trd slovanski jezik, ki ga govori peščica ljudi na tem planetu. Italijansko govori 400 milijonov ljudi. Je četrti svetovni jezik, s tem, da je speven. O. K., verjetno ga ne razumejo vsi - kot angleščino - v vsakem primeru pa je spevnejši, kot je recimo slovenščina. Nekako je italijanščina internacionalni jezik. Ni ti treba razumeti tudi besedila, da bi te prepričala.

Kam se boste usmerili v glasbenem smislu? Koliko bo pesem blizu sodobni produkciji?
Naber: Melodija bo zelo v mojem slogu. Zelo dinamična. Ima razpona dve oktavi, tako da se bom spet razpočil, ampak to se mi zdi dobro. Ti imaš na voljo tri minute, da pokažeš, kaj znaš in zmoreš. Meni se to zdi edino pravilno, da v treh minutah pokažeš čim več. Skladba ima od začetka do konca pozitivno napetost. To so za moje pojme zagotovo aduti, na katere lahko stavim.

Ko je prišel klic od Televizije Slovenija, ste že imeli skladbo pripravljeno ali je nastala iz osnutkov?
Naber: Imel sem jo že pripravljeno. Nekako sem po tihem upal, da se bo to zgodilo. Ampak kot pravijo: prave stvari pridejo ob pravem času.

Ta kratek čas, ki ga imate izvajalci letos od klica s povabilom do nastopa na Emi 8. marca, je prednost ali slabost?
Naber: Ni slabost v smislu same izvedbe skladbe - glede na to, da jo imam že napisano eno leto in posneto pol leta. Slabost je v organizaciji - glede na to, da takšne stvari, če jih hočeš dobro pripraviti, vzamejo čas in so s tem povezani tudi stroški. Glede na to, da na odru ne bom sam, je organizacija zaradi tega še toliko večja, ampak mislim, da to ne bo nobena težava.

Naslednje leto bo deset let od vašega prvega nastopa na Emi. Kako starega se počutite ob tem podatku?
Naber: Sploh se ne počutim starega. Jaz se počutim precej mlajše, kot sem, in tudi obnašam se tako. Leta ne igrajo kakšne večje vloge in se je brez veze s tem obremenjevati. Enkrat sem slišal dober citat v angleščini: "Age is mind over matter. If you don't mind it doesn't matter." Če se s tem obremenjuješ, se lahko počutiš starega, če se ti pa zdi vseeno, je pa res vseeno. Glede na to, da nisem več najstnik, se obnašam zelo mladostno in mislim, da bo tako ostalo vse življenje. Kar ne pomeni, da bom neodgovoren ali nezrel, ampak rad se smejem in sem spontan. Sem zelo impulziven, čustven … In to so mladostniške dispozicije.

Pred kratkim ste izdali videospot za prvi singel s prihajajočega albuma. Koliko se ta balada razlikuje od tiste, ki jo pripravljate za Emo?
Naber: Razlikuje se produkcijsko, ker so jo delali različni producenti. Pristop je drugačen, ker pri skladbi za Emo je zelo tipičen 'live' boben in kitare. Je živ občutek. Skladba Žamet pa je manj dinamična. Več poudarka je na vokalu in fraziranju. Razlika je tudi v jeziku. Žamet je balada, skladba za Emo ni. Sta pa obe skladbi nosilni skladbi prihajajočega albuma, ki sem ga ustvarjal štiri leta. V tem času sem doživel ogromno zapletov v življenju, zato sem toliko odlašal z izdajo albuma. Zdaj se ne bom postavljal v vlogo žrtve, ampak v vsakem primeru včasih ne gre vse tako, kot bi si človek želel. Ampak rekel sem si, da je bolje, če počakam štiri leta in dam od sebe vrhunski izdelek, kot če ga dam v roku dveh let in to ni toliko vrhunsko, kot bi si sam želel. Kakršno izdaš ploščo, taka je zapisana v zgodovini. Če ne narediš maksimuma, ti je lahko samo žal.

V zadnjem letu se je bolj kot o vaši glasbi govorilo o nastopanju na londonski podzemni železnici. Kako sami gledate na ta svojevrstni medijski fenomen, saj so se vsi mediji razpisali o tem?
Naber: Meni se nastopanje ni zdelo nič posebnega. Mogoče s tem degradiram samega sebe. To, da so mediji o tem pisali, se mi je zdelo čisto nenavadno. A veste, koliko je tam podzemnih izvajalcev? Jaz sem se prijavil. Edina posebnost je bila ta, da sem bil izbran med 7.000 kandidati. Izbrali so jih 40. To je bila ta posebnost. Ne znam niti opisati svojih občutkov in razbrati, zakaj je bilo ljudem tako zanimivo. Prišel je prijatelj mimo, me posnel. Zdel se mi je 'fajn', zato sem ga objavil na YouTubu kot zanimivost. Mediji pa so zgrabili zgodbo: "Glejte, Omarja. Igra na podzemni." Zdi se mi, da je bila to na neki način asociacija na klošarja.

Da ste padli.
Naber: Tako. In to ljudje radi 'zagrabijo'. Jaz s to podzemno nisem želel ničesar sporočiti, razen tega, da imam licenco in da se mi to zdi dobro.

Kaj vas je naučil London? Nastopili ste tudi po klubih in kar nekaj časa preživeli tam.
Naber: Naučil me je – naj se to sliši še tako kruto -, da si nihče. Da si majhen in nemočen. Prepuščen si sam sebi v tem življenju. Ko prideš v neko mesto, kjer te nihče ne pozna, se moraš sam postaviti na noge in ti nihče noče pomagati. Nikomur nisi v interesu in nihče te ne pozna. V Sloveniji sem javna oseba. Tam pa ne. Ravno to je zame zelo velika prednost, ker se tam – če povem po pravici -, počutim veliko bolj sproščeno. Tu ves čas pazim, kaj počnem. Pazim, da ne pogledam za kakšnim lepim dekletom, ki gre mimo mene, saj ljudje vidijo, da sem pogledal in izpadem perverzen. Tam ne izpadem, ker me nihče ne pozna. Drugače je, če te nihče ne pozna. Jaz se velikokrat odpravim tja. In se tudi še bom. Ker so prednosti, če se počutiš majhnega.

V kolikšni meri menite, da vas kaznivo dejanje, zaradi katerega ste bili obsojeni, spremlja v vsakdanjem življenju – koliko vas ljudje drugače dojemajo?
Naber: Jaz sem zelo subjektiven do tega. Ne znam povedati. Jaz vidim stvari po svoje, ljudje pa po svoje. Mislim, da tisti, ki me spremljajo, in tisti, ki radi poslušajo mojo glasbo, in tisti, ki premorejo malo logike, vedo, da je bilo vse skupaj malo za lase privlečeno. Tisti, ki pa so nevoščljivi, zakompleksani in zafrustrirani, pa jim ugaja, da je neka javna oseba obsojena kaznivega dejanja.

Je glas ljudstva pravi sodnik, ki odloča o potniku na Evrovizijo?
Naber: Težko rečem. Da in ne. Okus Slovencev ni nujno podoben okusu Evrope, a pustimo se presenetiti. Sam sem bil sicer vedno zagovornik žirije, a mislim, da je tudi izbira skladbe z glasovanjem ljudstva legitimna. Nimam nič proti, v resnici bi moral biti na tak način rezultat še bolj avtentičen, pristen.