Alice Cooper (katerega pravo ime je Vincent Damon Furnier) je prve uspehe požel v prvi polovici sedemdesetih  let prejšnjega stoletja kot ustanovitelj in frontman skupine Alice Cooper z legendarnimi ploščami Love It To Death, Killer, School's Out, Billion Dollar Babies in zabavnimi strašljivimi odrskimi predstavami. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Alice Cooper (katerega pravo ime je Vincent Damon Furnier) je prve uspehe požel v prvi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot ustanovitelj in frontman skupine Alice Cooper z legendarnimi ploščami Love It To Death, Killer, School's Out, Billion Dollar Babies in zabavnimi strašljivimi odrskimi predstavami. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Pod vplivom grozljivk, varieteja in garažnega rocka je kot glavni arhitekt na koncertih prvi uporabil vešala, giljotine, umetno kri, električne stole, kostume ... Prevzel je ime in lik Alice Cooper ter zaslovel kot pionir šok rocka. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
- Vincent Price (uvod)
- The Black Widow
- Public Animal #9
- No More Mr. Nice Guy
- Under My Wheels
- Billion Dollar Babies
- Long Way to Go
- Woman of Mass Distraction
- Poison
- Halo of Flies
- Feed My Frankenstein
- Cold Ethyl
- Only Women Bleed
- Guilty
- Ballad of Dwight Fry
- Killer/I Love the Dead
- Under the Bed (Raise the Dead intro)
- Pinball Wizard (priredba The Who)
- Fire (priredba The Jimi Hendrix Experience)
- Suffragette City (priredba Davida Bowieja)
- Ace of Spades (priredba Motörhead)
- I'm Eighteen
- School's Out (in del Another Brick in the Wall)
------------------------------
- Elected
Po razpadu skupine je karizmatični Alice Cooper koncept nadaljeval in izpopolnjeval ter ustvaril svojo znamko scenskih spektaklov, podprtih z udarnim in melodičnim kitarskim rockom, ki ga je skozi leta razvijal in eksperimentiral z vplivi art in konceptualnega rocka, heavy metala, hard rocka, novega vala, industrijskega rocka, popa … Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Ponaša se z impresivno samostojno kariero in vrhunci, kot so Welcome To My Nightmare, (prelomni soloprvenec, podprt z legendarno turnejo), komercialno najuspešnejša plošča Trash, z veliko uspešnico Poison, ambiciozno ploščo in turnejo Welcome 2 My Nightmare leta 2011. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Cooper je dosegel skoraj vse: posnel je 26 studijskih plošč, 46 singlov, 10 koncertnih plošč, 21 kompilacij in 12 videoizdaj, prodanih več kot 50 milijonov izvodov, osvojil je vrhove lestvic, razprodajal koncertne turneje, nanizal je številne nagrade in priznanja, med njimi sta 2 nominaciji za nagrado Grammy in leta 2011 sprejem v zvezdniško institucijo 'rokenrol dvorano slavnih' skupaj s člani skupine. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
In sinoči je na krilih vseh teh uspehov prvič obiskal Slovenijo. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

To, da lahko Cooper pri 68 letih poje I'm Eighteen (oz. star sem 18), kot da bi bil 25, je živi dokaz, da se na dolgi rok igranje golfa bolj obrestuje kot brezkompromisno sledenje vodilu "seks, droge in rokenrol". Strasten ljubitelj golfa je nekoč celo izjavil, da se nekateri ljudje obračajo k Bogu, on pa raje k omenjenemu športu.

Tako v črnem obdobju, ko se legende poslavljajo druga za drugo, Cooper skupaj z Ozzyjem Osbournom (prav tako letnik 1948) vihti zastavo princev teme in temačnosti (seveda je princ teme samo en). Le da je Cooperjeva lepa temačna sprevržena fantazija ostala neprilagojena času, v katerem nastopa.

"Šokrocker" v novem krogu koncertiranja postreže z 90-minutnim šovom, kjer so zbrane vse njegove največje uspešnice. Podkrepljen z močnim "topništvom", ki ga sestavljajo na kitarah Nita Strauss, Ryan Roxie in Tommy Henriksen ter Chuck Garrick na baskitari in Glen Sobel na bobnih. A vse oči - tudi tiste na odru - so usmerjene v Cooperja, ki pod žarometom vleče iz rokava preverjen trik za trikom.

Ne manjka pripomočkov (kot sta giljotina in prisilni jopič), nenavadnih likov (kot sta nedolžna lutka in klovn) in z umetno krvjo politih oblačil. Toda težava nastane, ko je ta fantazijski svet že zdavnaj po grozovitosti povozila resničnost, tako da Cooperjev šov izgublja v elementu, na katerega najbolj stavi.

22 skladb in dodatek
Obiskovalci so bili sinoči v Hali Tivoli priča predstavi, v kateri ni veliko prostora za improvizacijo, kaj šele za spontano interakcijo. Lahko bi se spuščali v debate o zvoku, ampak naj tokrat prevlada dejstvo, da je bilo pomembneje videti Cooperja prvič v Sloveniji. Ko je petnajst minut do devetih padla zavesa, na kateri so izstopale oči s podobo pajkov, se je kolesje časa zavrtelo nazaj. Zavit v črn plašč je Cooper prišel na oder in rutinirano stopil v rokersko dramo ob skladbi The Black Widow.

Brez odmora in tudi brez kakšnih daljših instrumentalnih uvodov, kakršnih smo vajeni iz njegovih videospotov, je hitel od skladb Public Animal #9 in No More Mr. Nice Guy do Under My Wheels. Hkrati pa je tudi začel svojo neprekinjeno serijo preoblačenja oz. menjave suknjičev in brezrokavnikov.

Dirigent svoje nočne more
Prištejte temu še meč in dobite podobo Alicea Cooperja v 21. stoletju, ki na trenutke z mečem dirigira svojemu kitarskemu orkestru (Halo of Flies), nato meče iz njega bankovce (Billion Dollar Babies) in na koncu poka balone (School's Out). Te nato katarzično zamenjajo milni balončki.

Le en je pravi strup
Predigra, v kateri velik pečat pusti njegov kitarski trio, je sinoči ob vmesnih pirotehničnih vložkih trajala vse do prve resnejše solaže Straussove. Tik preden je dvorana Hale Tivoli zaživela v polnem siju, je ostala na odru sama. V maniri največjih zabavljačev je del uvoda v naslednjo skladbo odigrala na kolenih, nato pa je napočil čas za Poison. Glasovi na pol napolnjene ledene dvorane so dali občutek, kot da eden poje za dva. "Vsi ste strup," je na koncu skladbe zapel Cooper.

Sobel je razgreto množico miril z udarjanjem po činelah, sledil je kitarski spev in začela se je Cooperjeva pripovedna ura ob skladbi Halo of Flies. Na koncu je bil v središču pozornosti osamljeni Sobel z bobnarsko solažo, kjer je tudi na račun bobnanja z eno palico požel simpatije obiskovalcev.

"Grozljivka", ki jo je spisal Cooper
A to je bil le uvod v učno uro teatralnosti, ki jo je Cooper začel s skladbo Feed My Frankenstein. Šokrocker je skočil iz nekakšne demonske rožnate škatle za igrače odet v laboratorijsko haljo, polito s krvjo. Kot da to ni bilo dovolj, se je predstava nadaljevala s priklenitvijo Cooperja na kirurško mizo, priključeno na Teslino tuljavo. Kar naenkrat pa se je po izmenjavi isker in megle na odru znašla približno štirimetrska pošast na hoduljah, ki se je znesla nad lutko (tisto lutko, ki je vse do takrat slonela nekje v ozadju).

Svet groze, kot si jo je zamislil Cooper, se je nadaljeval z njegovim znašanjem nad lutko ob skladbi Cold Ethyl in doživel vrh, ko se je ob baladi Only Women Bleed, okoli njega začela vrteti balerina. Nedolžna scena pa je trajala le do trenutka, ko je Cooper nož, ki mu je sprva služil kot zrcalo, improvizirano zarinil v njo.

Zaigrani umor je sprožil uvod v skladbo Guilty. Cooper je - kot je zgodba velevala - pristal v prisilnem jopiču. Toda kmalu ga je začela preganjati zombijevska medicinska sestra v skladbi The Ballad of Dwight Fry. Cooperjeva igrana predstava je dosegla drugi vrh, ko se je osvobodil okov in zadavil sestro. Akt, ki bi na začetku njegove kariere sprožil cel val ogorčenja, gre mimo občinstva približno tako, kot če Cooper dvigne roke v zrak (pa še to je pospremljeno z večjim odzivom v obliki aplavza).

Skratka - nazaj k zgodbi: navidezni umor je bil povod, da se je na odru pojavila še velikanska giljotina, s katero so obglavili Cooperja ob prepletu skladb Killer in I Love the Dead. "Alice, kaj počneš tu? Še enkrat si preslepil mrtve," se je nadaljevala zgodba, ko se je Cooper dvigil iz krste in končal svojo temačno pravljico s skladbo Under the Bed.

Resnična grozljivka
In to je Alice Cooper, ki smo ga zamujali vsa ta leta. Pripovedovalec zgodbe, ki ni več šokantna, niti grozljiva, niti ne zabavno grozljiva. S pravo grozljivko postreže šele na koncu - v dodatku - takrat s skladbo Elected na oder prikliče lutki v podobi Donalda Trumpa in Hillary Clinton, ki se med sabo stepeta. Vse pred tem je bila le pravljica za lahko noč.

Kruto resničnost poudari še v enem delu, in sicer s poklonom velikanom. Med izvajanjem priredb Pinball Wizard, Fire, Suffragette City in Ace of Spades se s skladbami in velikimi transparenti, ki se razprejo v ozadju, pokloni Keithu Moonu, Jimiju Hendrixu, Davidu Bowieju in Lemmyju.

Nesmrtnim doda še kanček sebe s skladbama I'm Eighteen in School's Out (z izposojenim dodatkom Another Brick in the Wall). In če ostanemo še malo pri kruti resničnosti - del tega je bil tudi pogled na Halo Tivoli. Mogoče je bila kriva cena, mogoče nedelja. Za odsotne - nekateri rokerji so lahko sinoči legli k počitku že ob 23. uri, kakšne pol ure za tem, ko je Cooper dejal: "Zbogom, Slovenija. Hvala!"

- Vincent Price (uvod)
- The Black Widow
- Public Animal #9
- No More Mr. Nice Guy
- Under My Wheels
- Billion Dollar Babies
- Long Way to Go
- Woman of Mass Distraction
- Poison
- Halo of Flies
- Feed My Frankenstein
- Cold Ethyl
- Only Women Bleed
- Guilty
- Ballad of Dwight Fry
- Killer/I Love the Dead
- Under the Bed (Raise the Dead intro)
- Pinball Wizard (priredba The Who)
- Fire (priredba The Jimi Hendrix Experience)
- Suffragette City (priredba Davida Bowieja)
- Ace of Spades (priredba Motörhead)
- I'm Eighteen
- School's Out (in del Another Brick in the Wall)
------------------------------
- Elected