Tako je zapisano v noveli zakona o medijih, ki jo je pred dnevi v zakonodajni postopek vložila stranka SDS.

Največja opozicijska stranka želi z novelo določiti, da mora slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev znašati najmanj 40 odstotkov vse predvajane glasbe v med 6. in 22. uro ter med 22. in 6. uro vsakega radijskega in televizijskega programa. Po njihovih opažanjih se trenutni zakon glede glasbenih kvot zlorablja, slovenska glasba pa predvaja večinoma v nočnem času.

"Pred vsemi tovrstnimi pobudami in spremembami bi pri nas potrebovali odločanje na podlagi konkretnih analiz. V 20 letih je bilo v Sloveniji veliko posameznih določil, zakonov in rešitev na področju medijev, ki so bile zelo nedomišljene – v tem smislu, da so odražale različne interese ali dobre namere -, toda niso temeljile na realnem stanju oz. na realnih podatkih," je za MMC novelo komentiral medijski strokovnjak in profesor na Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević.

Pred novo določitvijo kvot bi bilo tako treba narediti konkretne analize, saj - kot pravi Milosavljević -, se mora vsak medijski trg in prostor zavedati svojih značilnosti, med katere sodijo ekonomski kazalniki na področju medijev in celotne družbe, obseg produkcije in značilnost občinstva. "Tovrstnih predlogov se ne da samo privleči na dan, ker bi se nam zdelo, da bi bilo dobro, če bi bilo na radijskih postajah 40 ali 60 odstotkov slovenske glasbe. Seveda se strinjamo, da je čim več slovenske kulture in glasbe na radijskih postajah, na drugi strani pa obstajajo realni podatki," je dejal Milosavljević.

Zahtevo po večjem deležu domače glasbe pozdravljajo glasbeniki. Ko smo za odziv prosili predstavnike Sindikata glasbenikov Slovenije, je v njihovem imenu spregovoril Miha Guštin - Gušti, ki je poudaril, da je izredno pomemben člen novele dejstvo, da se mora delež slovenske glasbe odvrteti v dnevnem terminu in da mora polovica kvote vsebovati novo produkcijo, staro najmanj pet let.

"Tako slovenska glasba ne bo več porinjena v temo nočnih terminov, temveč bodo poslušalci imeli priložnost spoznati nove bende in izvajalce, za katere sploh ne vedo, da obstajajo. Menim, da bi tak zakon morale podpreti prav vse parlamentarne stranke, ne glede na barvo ali vero," je dejal Guštin.

Novelo s profesionalnega stališča iz podobnih razlogov kot Guštin - še posebej zaradi kvote o novi produkciji - podpira tudi glasbenica Severa Gjurin, ki je bila ena izmed akterk v zadnjem večjem poskusu slovenskih glasbenikov za svoje pravice, ko je leta 2010 vodila Prvi slovenski glasbeni kongres.

Spomnimo: leta 2010 so se glasbeniki zbrali v Linhartovi dvorani na pobudo organizatorja Društva Glasbeni forum in z aplavzi pospremili tri glavne zahteve, s katerimi so poskušali izboljšati položaj domače glasbe in njenih izvajalcev. Takrat so predstavili zahtevo po najmanj 50 odstotkih slovenske glasbe oziroma avtorske glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa. Kvoto 15 odstotkov domače glasbe, ki je predvidena v predlogu medijskega zakona, so označili kot smešno in za zgrešeno kulturno strategijo države.

Zadnja sprememba glasbenih kvot je po mnenju Gjurinove prinesla tudi številne pasti. "Prinesla je zlorabo uresničevanja kvot v nočnem času. Za poslušalci je deset let zlorabe," je bila ostra glasbenica.

In kakšno bi bilo življenje brez kvot? To je hipotetično vprašanje, odgovarja Gjurinova: "Kvota je stalna praksa v Evropski uniji. So edina logična obramba proti glasbenim multinacionalkam, ki nadzorujejo svetovni glasbeni posel. V okviru Evropske unije so se nekatere države že zavarovale, nekatere se še bodo, nekaterim se pa trenutno ni treba, ker že vrtijo večinski delež svoje produkcije."

Primerjave z večjimi državami nerealne
Z najmanj 40 odstotki predvajane slovenske glasbe bi tako stopili ob bok Franciji, ki je tako visoko lestvico uvedla že pred leti, toda tudi tam so se radijske postaje začele pritoževati, da težko izpolnijo pričakovana merila.

"Preslikava okvirjev s Francije, kjer je močna zahteva po predvajanju francoske glasbe, na Slovenijo je drugačna, saj gre tam za 50-milijonski trg," je opozoril Milosavljević. Trg v dvomilijonskem prostoru je drugačen, sploh zato, ker je kultura kupovanja plošč že od nekdaj slabo razvita, saj je močna piratska kultura, ki ne omogoča razcveta glasbene industrije. Ob tem pa je Milosavljevič opozoril še na eno težavo: omejeno število ustvarjalnih talentov.

"Nemogoče je pričakovati vrhunsko produkcijo v takšnem obsegu, kot bi si jo nekdo morda želel. Tako kot verjetno ne poznamo nič kaj glasbenikov iz Avstrije ali Nizozemske – in gre za 16,8-milijonsko državo -, je jasno, da je vrhunskih talentov relativno malo," je poudaril Milosavljević. Kot je nadaljeval, dobimo običajno iz velikih držav, kot so ZDA, le presek vrha ustvarjalnosti celotne države s 300 milijoni prebivalcev - in s tem ustrezno velikim naborom potencialnih izvajalcev in ustvarjalcev.

Koliko je slovenske ustvarjalnosti?
"Slovenija ima v tem okviru relativno majhen nabor. To je jasno vsem tistim, ki gledajo resničnostne šove s področja glasbe in talentov. In še ti glasbeni šovi v resnici promovirajo reprodukcijo in ne ustvarjanja, ki temelji na tujem ustvarjanju. S tem pa delno potrjujejo, da je v resnici domače ustvarjalnosti še vedno precej, ampak je logično, da je nabor vrhunskih glasbenikov omejen," zatrjuje Milosavljević. S tega vidika po njegovem mnenju 40 odstotkov glede na produkcijo plošč, vseh izvajalcev in druge karakteristike predstavlja manko razmisleka, kaj teh 40 odstotkov velja za vse radijske postaje.

A glasbeniki nasprotujejo s trditvijo, da obstaja tako količina kot kakovost. "Ko so bile oddaje, Tok tok, Roka rocka, Pomp, Petka, Sobotna noč, Nikoli ob desetih, Videospotnice in še je oddaj, kjer smo glasbeniki lahko nastopali - in to v živo - pred kakšnimi 20, 15 leti, ni bilo nikoli vprašanje, ali je dovolj kakovostne glasbe! To se je odražalo na terenu, kjer je bilo posledično tudi koncertov in nastopov v izobilju … In zadovoljno poslušalstvo," je repliciral v imenu glasbenikov Guštin.

Kvote kot izgovor za ustvarjalce?
Star latinski rek pravi, da se o okusu ne razpravlja, je opozoril Andrej Vodušek, urednik komercialne radijske postaje Radio S, ki je začela oddajati pred dobrima dvema letoma, predvaja pa izključno slovensko glasbo.

Decembra so razkrili, da se Radio S spoprijema z izgubo, ki jo trenutno krije prav tako komercialni Radio 1, a tega ne namerava nadaljevati, če dela stroškov radijske postaje ne bodo pripravljeni plačati tudi uveljavljeni slovenski glasbeniki. Tako so konec novembra nekateri slovenski glasbeni prejeli Vabilo k sodelovanju pri sponzorski pomoči v višini desetih evrov plus davek na dodano vrednost mesečno za razvoj slovenske glasbe in radijskega programa Radio S.

"Moje mnenje je, da zaradi višjih kvot ne bomo dosegli višje kakovosti glasbe, prej nasprotno. Ustvarjalci bodo kmalu ugotovili, da ni treba narediti več tako dobrega izdelka, pa se bo ta vseeno vrtel, ker jih bodo ščitile kvote," je dejal Vodušek in ob tem dodal, da bi bilo bolje, če bi se vlagalo v izobraževanje glasbenih producentov in avtorjev, da bi začeli dosegati svetovne standarde. "Če bi bili izdelki dobri, bi mi vrteli tudi več kot 40 odstotkov slovenske glasbe. Ampak trenutno žal toliko kakovostne glasbe ni," je še zatrdil Vodušek.

Sprememba bi lahko odprla nova delovna mesta
Osrednje vprašanje, ki ga je izpostavil tudi Milosavljević, je, koliko slovenskih skladb in plošč nastane v enem letu in kakšno ponudbo omogočajo slovenskim radijskim postajam oz. koliko so prisiljene, da morajo poslušalci vsak dan poslušati približno deset do dvajset izvrstnih slovenskih glasbenikov - kar je še vedno ozek nabor za katerega koli glasbenega urednika.

Novela zakona bo na posreden način spodbujala ustvarjalnost slovenskih glasbenikov, so prepričani v SDS-u. Menijo tudi, da bi se s to spremembo, če bo uveljavljena, lahko v Sloveniji odprlo marsikatero novo delovno mesto. Poleg tega bodo sredstva, ki so namenjena avtorskim pravicam, v večji meri lahko ostala v Sloveniji, zagovarjajo novelo v SDS-u.

"Če bo politika ljudem poskušala predpisati, kaj morajo poslušati, brati ali gledati, bomo dosegli nasproten učinek. Ljubezni do določene glasbe ne smemo vsiliti. V Sloveniji vsaj ena tretjina radiev že zdaj predvaja več ko 40 odstotkov slovenske glasbe. Zdaj bomo ta model vsilili vsem radiem in poslušalcem vzeli možnost izbire. Ko vzamemo možnost izbire med domačimi, odpremo vrata tujim. In tako dosežemo ravno to, proti čemur se bojujemo," je opozoril Vodušek in dodal, da se od zadnje spremembe na Radiu 1 predvaja več kot 30 odstotkov slovenske glasbe.

Omejitve kratijo svobodo urednikov
Težava pri kvotah nastane tudi pri avtonomiji glasbenih urednikov, ki jo omejujejo. "Za vsakim posegom v uredniško avtonomijo - ker mediji še vedno temeljijo na svobodi izražanja in s tem je povezana uredniška avtonomija –, mora obstajati zelo utemeljen razlog. Ali gre pri tem za zaščito slovenske kulture ali slovenskega jezika ali slovenskega ustvarjanja … Moramo se vprašati, kaj je glavni razlog in kaj bi tovrstna kvota pripomogla? Ali je sploh realna? Ali bi le pripomogla ozki peščici glasbenikov, pogosto povezanih z organizacijami za ščitenje avtorskih pravic – kolektivnih organizacij, pri katerih je jasno, da gre za veliko spornih ali netransparentnih načinov delovanja," je na preplet opozoril Milosavljević.

Kvote so tako po besedah Voduška voda na mlin tujim ponudnikom glasbe, ki jim jih ni treba upoštevati. "Ko politika predpiše 40 odstotkov vsebine, urednik izgubi 40 odstotkov svobode," je dejal Vodušek in razložil, da mlade lahko zadržiš, če poleg slovenske predvajaš veliko tuje glasbe, ki je dostopna na spletu.

"Starejši, kot je poslušalec, manj mu je všeč tuja glasba in bi jo najraje prepovedal. Tako, kot niso bili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja starejšim všeč Beatli," je karikiral Vodušek. "Če bi recimo vsem medijem predpisali, da predvajajo 50 odstotkov narodno-zabavne glasbe, ne bi povečali priljubljenosti te glasbe, ampak odpor do nje. Modrijani razprodajo vse koncerte, pa večina radiev ne predvaja te glasbe," je o kvotah še razmišljal Vodušek.

Po drugi strani pa je Milosavljević izpostavil primerjavo, kako bi ukrepal filmski urednik na televiziji, če bi moral predvajati 30 odstotkov slovenskih nadaljevank. "Je mogoče na leto ustvariti sto slovenskih nadaljevank? Vsem je jasno, da ni. Je mogoče posneti sto kakovostnih celovečernih filmov? Tudi to ni tako lahko, čeprav ima danes vsak kamero in lahko naredi film. Toda kakovostnih filmov, ki si zaslužijo objavo na televiziji, je malo. In podobno je z glasbo," je sklenil Milosavljević.

In kaj pravzaprav je slovenska glasba? Nekateri glasbeniki predvajajo zgolj inštrumentalno glasbo, drugi ustvarjajo v angleščini, tretji poustvarjajo. Jezik je samo ena razsežnost.