"Ko smo odprli vrata (v studio, op. a.), je bilo res grozno. Ko vidiš, kaj to naredi ... Nisem si predstavljal, kaj lahko naredi voda. Kitare druga čez drugo, računalniki, klaviature ... Za tri stvari še zdaj ne vemo, kje so. Notri je bilo približno 50 kitar, 30 klaviatur, violine, eno sem imel še v srednji šoli, kupili so mi jo starši in zanjo morali plačati celo premoženje ... Sam sem to zbiral od približno leta 1992, studio tu stoji približno 20 let in vse to se je v njem nabiralo počasi, skozi leta," je v pogovoru z Andrejem Karolijem za Val 202 opustošenje, ki ga je za sabo pustila voda, opisal znani glasbenik, skladatelj in aranžer Rok Golob.

Kot je še razložil, so uničeni tudi arhivi njegovih skladb, "note, partiture, oba glavna računalnika in backupi teh računalnikov". "Zdaj se samo še hecamo, kaj pa lahko drugega," ob tem pravi. In poslušalcem polaga na srce: "Vedno imejte rezervne računalnike v drugem prostoru." Voda in blato sta uničila tudi letalnik, leče za fotoaparate, fotografije otrok, je še naštel.

V svoji zbirki je imel tudi številna manj poznana glasbila – samo iz Kitajske je ob eni priložnosti "privlekel" 11 glasbil, se spominja in dodaja, da jih je "nosil kot kakšna mula"." Takrat ni bilo nikogar z mano, ko sem se vračal, zato sem jih moral nositi sam. Sem jih pa želel imeti, ker imam rad te posebnosti," opisuje izgubljeno glasbeno bogastvo.

V zbirki je imel tudi več indijskih in kubanskih glasbil, glasbil iz arabskih držav, ki jih je s pridom uporabljal, predvsem v času koronavirusa, ko je z njimi ustvaril okoli 150 skladb, se spominja. Na začetku je kazalo, da bo kakšno glasbilo še mogoče rešiti, a je voda pustila posledice: "Vesel sem bil za sitar, ki je bil na prvi pogled videti dokaj lep, dokler ni začel gniti."

Poudarja, da ima izgubljeno zanj predvsem čustveno vrednost, ne toliko materialne, čeprav tudi ta ni zanemarljiva. "Povežeš se z glasbili. Vem, nekateri to težje razumejo, ampak glasba je emocija."

Uspelo pa mu je rešiti okoli 150 na roko napisanih besedil za skladbe, "ki bodo zdaj videti zelo vintage", se pošali, nato pa naniza še nekaj črnega humorja – kot pravi, se šali, da bodo zdaj imeli morebitni preživeli inštrumenti "zelo umazan zven", "pa Muddy Waters nas bi gotovo tudi dobro razumel".

Čeprav je bila izguba studia in glasbil ter arhiva zanj kot glasbenega ustvarjalca, ki se s tem preživlja že desetletja, velik udarec, pa v vsem skupaj vidi tudi pozitivno plat: "Moraš videti tudi dobre strani in teh se je zgodilo veliko. Neverjetna pomoč ljudi, prijateljev, sorodnikov, sosedov, začel sem spet verjeti v človeštvo kot tako, da je mogoče še nekaj upanja za nas."

"Ogromno ljudi, ki jih sploh ne poznaš, se javi in so ti pripravljeni pomagati," razlaga in dodaja, da se mu je javilo tudi več serviserjev, ki zdaj skušajo rešiti klaviature oz. popraviti, kar se da. Najbolj si želi, da bi rešili računalnike, "in kaže, da smo na dobri poti". Čeprav se zaveda, da bo moral začeti skoraj od začetka, pa se tolaži z mislijo, da nosi glasbo v sebi, še dodaja.