Njihov zadnji album, A Thousand Suns (2010), je zelo očitno drugačen od glasbe, ki je naredila Linkin Park pred desetletjem za eno najudarnejših in najuspešnejših skupin. Skupina je bila takrat pionir, pobudnik in zastavonoša rap-rocka ter prvo ime 'nu metala'.
V Madison Square Gardnu so bili po poročanju New York Timesa Linkin Park v petek kot dve skupini, ki si delita oder: stara, udarna rap-rock skupina z glasnimi kitarskimi rifi in njegova novejša, impozantnejša, elektronska naslednica.
Mojstri rock-rapa
Na svojem debitantskem albumu Hybrid Theory iz leta 2000 so Linkin Park zasnovali zvit, uravnotežen nastop. Chester Bennington je pel, Mike Shinoda pa je rapal. Glasba je preklapljala med energičnim, a melodičnim grungeom in hiphopovsko odrezavostjo (z dodatkom rockovskih kitar).
Besedila so se vrtela okoli zagrenjene nesamozavesti (navadno melodični deli) in trmastega uporništva (po navadi rapovskimi verzi). Njihove pesmi, ranjene, agresivne in v veliki večini zatopljene vase, so odsevale nešteta mladoletniška razpoloženjska nihanja in prodale na milijone albumov.
Na albumu A Thousand Suns so spremenjeni tako zvok kot tudi teme. V ospredju so klaviature in tolkala, ne pa kitare; hard rock v veliki večini zdaj nadomeščajo temačne koračnice in kvaziplemenski ritmi. Pesmi se širijo s številnimi sekcijami; aranžmaji so večplastni. Poleg tega Shinoda več poje. Namesto starih linkinparkovskih prvoosebnih tirad in tožb A Thousand Suns razglablja o nečem večjem: izumrtju človeštva.
Naslov je zakrivil fizik J. Robert Oppenheimer, ki je po ogledu testov atomske bombe citiral Bhagavada Gito. Koncertni videozasloni nad odrom prikazujejo gobasti oblak med singlom The Catalyst z njegovim refrenom "We’re a broken people living under loaded gun". Album je delno monumentalen, delno nor, a pogumen korak za skupino, ki je že imela svojo zmagovito formulo. "Once you have the theory of how the thing works/Everybody wants the next thing to be just like the first," Shinoda opominja v When They Come for Me.
Staro je dobro
Ko so Linkin Park koncert začeli z udarnim starejšim rap-rockom, je množica spredaj spontano ustvarila "mosh pit". Nato se je skupina preoblikovala s klaviaturami in bobni za novejše pesmi, kot denimo Blackout. Ob tem je treba priznati, da ni šlo za popoln prelom s preteklostjo; Linkin Park imajo tudi starejši material, ki temelji na klaviaturah. A ko so igrali stare uspešnice, kakršni sta Numb in Breaking the Habit, ob tistih z zadnjega albuma, so se grozeče dvigale klaviature na mestih, kjer so nekdaj udarile kitarske strune.

Nekaj oboževalcev je vdano "plavalo" po prvih vrstah tudi, ko se je tempo upočasnil. A bučanje popevanja ob skupini se je znova dvignilo, ko so Linkin Park zopet posegli po ostrih, desetletje starih skladbah, kot sta Papercut in Crawling. Včasih množica preprosto ne ceni "nove definicije", če je stara delovala.
Spodaj dva singla z novega albuma, The Catalyst in Waiting for the End.

K. S.