Britanski alterrock skupina Editors so kot 'headlinerji' nastopili na letošnjem Džafestu, še pred svojim nastopom pa so dali intervju za RTV.
Pogovarjali smo se s pevcem Tomom Smithom in basistom Russlom Leachem.

Skoraj desetletje v glasbenem poslu, dva platinasta albuma, odobravanje kritikov … Kako ste dozoreli v tem času, kaj ste se naučili?
Tom: Ne vem, kako smo dozoreli, mislim, da se samo skušamo ne ponavljati in delati glasbo, ki je nam všeč, in tega se skušamo držati. Skušamo manj skrbeti za to, kaj si mislijo vsi okoli, bolj se osredotočiti na to, kar počnemo mi.

Kakšna grenka izkušnja?
Tom: Ehm … (smeh), Russel, kakšne grenke izkušnje? Ne vem.
Russell: Nisem zelo zagrenjen človek. Res je sicer, da je v glasbeni industriji nekaj ne prav prijaznih ljudi, ampak se jih skušamo izogibati.

Tom, rekli ste, da ste v najstniških letih med drugim poslušali Oasis. Ste se morda od bratov Gallagher naučili, kako NE komunicirati znotraj skupine?
Tom: Haha. Naučil sem se, kako ne komunicirati s svojim bratom, ne vem pa za skupino. (smeh)
Imate pri igranju v živo kakšne svoje najljubše pesmi in ali se te močno razlikujejo od favoritov oboževalcev?
Tom: Zanimivo je, ker so favoriti oboževalcev navadno glasnejši, ob katerih se oni bolj znorijo, kar je seveda zabavno za nas. Ampak osebno zelo rad igram tudi nove pesmi, ker smo na turnejah zdaj že skoraj 10 let, zato smo nekatere pesmi preigrali že po tisočkrat. Zato sem ob novih pesmih vedno malce bolj navdušen, vznemirljivejše so mi.
Spremeniti svoj glasbeni slog – tudi če samo rahlo – zna biti problematično. Odziv oboževalcev, kritikov je pogosto buren. Vas kdaj skrbi, kako se bodo odzvali?
Russell: Niti ne. Veste, dokler smo zadovoljni mi, dokler čutimo vznemirjenje v sobi, v studiu ali kjer koli že ustvarjamo komad, nas kaj drugega kot naše zadovoljstvo ne zanima in to izdamo …
Jemljete mnenje kritikov resno?
Tom: Manj, kot sem jih. Veste, vedno smo bili skupina, ki smo na splošno dobivali bodisi zelo dobre recenzije bodisi zelo slabe. Sredine ni kaj dosti. Kaj pa vem. Seveda opaziš recenzije in lepo je dobiti pohvale kritikov, a to ne vpliva zares na to, kako delamo glasbo.

Papillon je postal velika uspešnica na plesiščih, potem ko je Tiesto naredil remiks. Kot alternativnem rockbandu se vam ne zdi to skoraj svetoskrunsko?
Tom: No, mislim, da ima naša različica več klikov na YouTubu kot Tiestova, zato bi lahko trdil, da je bila naša različica večja plesna uspešnica. Ampak ne, veste, remiksi popeljejo vaše pesmi k drugačnemu občinstvu, popeljejo nas nekam, kamor ne bi navadno zašli, zato mislim, da je to lahko le pozitivno.

Pogosto vas opisujejo kot temačne in čemerne. White Lies so mi v intervjuju povedali, da je to preprosto velik del britanskega značaja in britanske glasbe, vzrok temu pa gre najverjetneje iskati v izolaciji na Otoku in dolgih deževnih obdobjih. Imate na to temo podoben pogled?
Russell: Res je zelo sivo in deževno, tako da se najbrž kar pogosto navzamemo tega.
Tom: Mislim, da je v Veliki Britaniji dolga vrsta izvajalcev, ki jih zaznamuje določena bridkost. Ampak vedno se mi je zdelo malce nerazumljivo, ker Smithsi me, denimo, ne spravljajo v depresijo, ob Curih ne dobim vzgiba, da bi se šel ubit, ampak me spravijo v dobro voljo.

Prispevali ste k soundtracku za Mlado luno (del Somraka, op. a.). Je bilo to za vas nekaj običajnega ali pa je bila impresivna alternativna postava soundtracka tista, ki vas je prepričala, da se lotite zadeve?
Russell: Da, točno to. Mislim, da ima filmska franšiza Somrak dolgo zgodovino dobrih soundtrackov, in biti vključen v skupino dobrih izvajalcev je dobra stvar. Poleg tega pa tvojo glasbo sliši širše občinstvo, občinstvo v državah, kot so ZDA, kjer sicer nismo tako priljubljeni.

Upam, da vas naslednje vprašanje ne bo zmotilo preveč. Le pred nekaj tedni so na tem istem prizorišču nastopili Interpol, skupina, ki jo pogosto izrečejo v istem stavku z vami. Je kakšna otipljiva razlika med britanskim in ameriškim indierockom?
Tom: Da ne bi posploševal, ne, mislim, da niti ne. So le fantje s kitarami in klaviaturami v sobi. Mislim, da mi ni treba odgovoriti na to vprašanje.
Vas primerjave z Interpol izrecno motijo?
Tom: Če sem popolnoma iskren, utrujajoče je, ker se mi zdi, da sploh ne zvenimo kot Interpol. Videli smo jih pred kratkim na Poljskem in je bilo, veste, zelo dobro, ampak 99 odstotkov našega materiala – vsaj mojim ušesom – zveni popolnoma drugače od njihovega. Zato me preseneča, da se ta referenca vedno znova pojavlja.

Verjetno gre za isto stvar kot primerjave z Joy Division, ki se kot lajna nenehno ponavljajo pri obeh, tako pri vas kot pri Interpolih.
Tom: No, ja, Peter Hook (eden izmed ustanovnih članov skupine Joy Division, op. a.) je rekel, da ne zvenimo prav nič kot Joy Division. To bi moralo biti dovolj.