V ponedeljek so pod pokroviteljstvom gostinske sekcije novogoriške obrtno-podjetniške zbornice ter Zavoda za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina tej vrtnini namenili posebno pozornost.

Kot je povedal avtor knjige o tej vrtnini Tomi Gomišček, letos mineva natanko 150 let, odkar "je bil solkanski radič prvič omenjen v pisani besedi, da se na goriški tržnici v zimskem času lahko dobi poseben radič".

Da je bil za kmete vedno dober vir zaslužka, je povedala lokalna vodnica Nika Špika. Ko so bile obleke otrokom premajhne, so zato rekli: "Počakajte, bo regut oblekel."

Tudi danes sukenski regut oziroma goriški radič ali rosa di Gorizia drži svojo ceno, navsezadnje zahteva ogromno dela. Zadnja leta pa delo pridelovalcem otežuje še vreme, je povedala Tea Koršič, saj so zadnje zime pretople, radič pa potrebuje vsaj dve malo bolj konkretni slani.

Široka uporaba

Letno ga na kmetiji Koršič pridelajo približno 700 kilogramov. Imajo svoje seme, ki gre iz roda v rod. Na italijanski strani ga Massimo Santinelli prideluje šele kakšno desetletje, prodaja pa tudi žganje in grenčico. "Korenine radiča odpeljemo v tovarno v Furlaniji, kjer pridelujejo žganje in grenčice. Tam pripravimo sladko grenčico in žganje, ki seveda nosi ime rosa di Gorizia," je dejal.

Ta vrtnina se zadnja leta zelo dobro promovira kot kulinarična posebnost. Kot je dejala Ethel Golob, je pobuda za to nastala v njihovi Ošteriji Žogica.

Ta radič je od nekdaj odličen v solati. "Doma je bil krompir, fižol, jajce, dodalo se je malo ocvirkov, in to je bilo to," je dejal Jurij Golob iz gostilne Štirna.

Na krožnikih krajevnih gostincev pa je mogoče vedno poskusiti kaj novega: od polpetov, štrukljev in celo šamrol iz radiča.