Če dobro napnete oči, lahko s Klinčeve terase uzrete del poslopja Subide, posestva Joška Sirka, zamejskega Slovenca z Michelinovo zvezdico. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Če dobro napnete oči, lahko s Klinčeve terase uzrete del poslopja Subide, posestva Joška Sirka, zamejskega Slovenca z Michelinovo zvezdico. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Dobrodošli pri Klincih na Plešivem. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Uroš in Nejka Klinec ob aktualnem meniju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Če imate težave pri odločanju, h kateremu Klincu - zgornjemu (Aleks in Simona v Medani; na sliki) ali k spodnjemu na Plešivem (Uroš in Nejka), priporočamo kosilo pri prvem in večerjo pri drugem. In vsekakor pokusite Aleksovo vino. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Klinčev pršut že nekaj časa velja za najbolj zaželeno mesno dobrino v naših koncih. Zaradi butične proizvodnje so ga zunaj hiše deležni le redki. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Tatarski biftek po Klinčevo - z jajčno peno, začimbami in črno himalajsko soljo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Jedilnica, ki je hkrati tudi umetniška galerija. Ni čudno, da se penzionu Klinec reče tudi art house Klinec. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Terasa in vrt Klinčevih sta postala shajališče praktično - vseh. Od briških vinarjev in njihovih soprog do fotografov, kulinaričnih novinarjev, gostincev in blogerjev. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Zdrav začetek dneva - z domačim jogurtom iz Idrijskih krnic, lanenimi semeni in jagodami godži. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

A pršuti so samo del razloga, zakaj vse več Slovencev (in tudi tujcev) roma k Urošu in Nejki Klinec na Plešivo, kjer sta si postavila svojo domačijo, ki je v zadnjih dveh letih postala malodane obvezna briška postojanka.

Drugi del so - no, vse druge mesnine, od katerih je težko izbrati favorita, tretji del moderen interier, ki se je, po zaslugi slikarskih kolonij, ki jih Klinci gostijo od leta 1997, prelevil v živo galerijo, četrti, nikakor ne zanemarljiv del, pa terasa, ki jo krasijo lončki limonovcev, oljk in rododendrona, venci lučk pod pergolo in bazen v kotu vrtne zelenice.

Ne preseneča, da je prav Klinčeva terasa postala v zadnjem času ena najbolj zaželenih za poroke - običajno jih imajo do deset na sezono, letos pa imajo rezervacij že 12.

"Enjoy the little things", uživajte v malih stvareh, polaga na srce blazina na naslonjaču, s katerega imate strateški pogled na posestvo Marjana Simčiča na Ceglem in zeleno pokrajino goriškega Collia (sokolje oko bo zapazilo tudi streho Subide zamejskega michelinarja Joška Sirka) kot na Urošev kamin, v katerem že dopoldne začne obdelovati svinjske ali goveje ličnice, ki se po sedmih urah malodane raztopijo v ustih, ali pa vrže pod peko kak drug kos mesa, ki ga ima pri roki.

Usklajeni dvojec
Za kuhinjo in mesnine je odgovoren on - dizajn, dodelan kataloški ambient, je Nejkina domena. Odkar je šel par z matične Klinčeve domačije, ki je danes glavni štab Urošovega brata, naravnega vinarja Aleksa Klinca (o njem smo na naših straneh že pisali), pred nekaj leti na svoje, se je B&B Klinec, zgrajen leta 2008 tudi ob pomoči EU-sredstev, samo še izpopolnjeval. Najprej sta se Uroš in Nejka osredotočila na sobe - teh je pet, s skupno 13 ležišči, vsaka pa je delo drugega umetnika (Franco Dugo, Boris Zaplatil, Jože Šubic, Rudi Skočir in Etko Tutta), ki je imel tako rekoč popolnoma proste roke pri uresničevanju svoje vizije - od romantične klasike do takšne z grotesknimi, spolno aludirajočimi artefakti.

Ekološko, sezonsko, lokalno
Osrednje mesto kompleksa zavzema restavracija v pritličju, v kateri je ena stena popolnoma zastekljena, drugo zavzema Zadnja večerja slikarja Klemna Bruna (njegova je tudi talna poslikava), tretjo poslikane keramične steklenice poljsko-slovenskih umetnikov, četrto pa odprti pult, za katerim ustvarja Uroš, da ima neposreden stik z gosti, medtem ko Nejka skrbi za postrežbo in razlago krožnikov.

Poudarek je, jasno, na mesnih jedeh, a se bo, v nasprotju s takrat, ko sem bila pred leti prvič pri Klinčevih in sem jih kot vegetarijanka enodnevnica spravljala v obup, ki se je udejanjal v radiču na pet načinov, tudi za herbivore našlo kaj. Že pozdrav iz kuhinje je eden od takih primerov, v katerem sveži kozji skuti z ekološke kmetije Žerjal iz Tomaja primešajo drobnjak z vrta, namesto tamkajšnjega oljčnega olja pa bučno olje - preprosto zato, ker - ustreza. In ni popolnoma pričakovano.

Krožniki s podpisom
Ker je ravno sezona špargljev, za predjed ponujajo kremno juho iz gomolja zelene z divjimi šparglji in kremasto rižoto iz treh vrst špargljev, a je alternativa vseeno še privlačnejša - goveji tatarec z jajčno peno in začimbami ter bleki iz kamutove moke z domačo klobaso. Jedi, ki jih strežejo na prav tako unikatno poslikanih krožnikih gostujočih umetnikov (v sklopu lanskega Symposiuma Ceramicuma), so zastavljene sezonsko in lokalno, pri čemer Uroš in Nejka nikdar ne odtavata kaj dosti dlje od tolminskega in idrijskega.

"V glavnem skrbimo, da je vse lokalno. Imamo svoje mesnine, biorženi in pirini kosmiči so mleti na kamnu, divji šparglji so z bližnjih travnikov in gozdov, zelenjava v glavnem z bližnjih kmetij, imamo naravni jabolčni, bezgov ali metin sok, domače marmelade none Drage ... Podpiramo lokalno, zdravo, bio. Uporabljamo slovenske naravne moke, mlete na kamnu, vsi mlečni proizvodi so s kmetij," razlaga Nejka.

Superživila za zajtrk
Bosta pa sem ter tja naredila izjemo. Godži, kakavova zrnca, lanena semena, agavov sirup in kokosov sladkor, ki pospremijo jogurt iz Idrijskih krnic za zajtrk, ali pa tudi zdrave kamutove testenine in presne torte tako odražajo Nejkino naklonjenost eko- in superživilom, medtem ko Uroš govedo dobiva iz Poljske. In ker gre za tako zelo cenjene prusijanke, smo zato lahko samo hvaležni. Da ima pri Klincih na Plešivem sedež umetniško veleposlaništvo Poljske (v Brdih ima svoja umetniška veleposlaništva kar nekaj držav, od Japonske do Slovaške, op. a.), je posrečeno naključje, se namuzne Uroš, ki se z izdelovanjem suhomesnatih izdelkov ukvarja že 25 let, več kot polovico svojega življenja.

Ključno vlogo v Klinčevih mesninah sicer igra kralj živali, avtohtoni krškopoljec, ki jih Urošev brat Aleks redi v popolnem sozvočju z naravo streljaj više pod svojo domačijo, kjer je bil do odhoda na svoje mlajši brat odgovoren prav za pripravo mesa, zdaj pa je svoj resor krepko razširil. Na Plešivem si je pod sobami, tik ob kuhinji, postavil sušilnico, kjer se pršuti starajo v povprečju štiri leta, najtežji pa tehta tam nekje 35 kilogramov. Na leto jih izdela približno 60, pri čemer jih po naročilu, butično izvaža tudi v Italijo, v Ljubljani pa lahko slastne, sočne, mastne fete Klinčevega pršuta okušate pri Sorbari.

Aleja dehtečih, s plemenito plesnijo zapečatenih krač v temni sušilnici vodi do zastekljene izložbe, v kateri visijo domače klobase in salame (vse brez dodatkov, konzervansov in glutena, začinjene zgolj s poprom in soljo, salame pa še s česnom), kožarice, pancete, vratovina ... Tako rekoč vsak mesni izdelek Uroš spretno vključi v svoje krožnike, pa naj si bo to mariniran svinjski jezik, ki ga postreže s hrenom na pesi, klobasa, ki jo z goriškim radičem in paradižnikom vmeša v testenine, kožarica, ki včasih zaide v kremasto zelenino juho, ali pa telečji rep, ki spremlja začinjene njokce.

Sočne rezine perfektno zapečenega še rožnatega rostbifa ali florentinca običajno postreže z rezino opečene bele polente in pečene sezonske zelenjave, medtem ko smo pri našem obisku goveje ličnice dobili na kremastem pireju zelene in s popečenim belim belušem.

Od Klinčevega gardelina do duet lexa Edija Simčiča
In vinska spremljava? Če se pri bratu nekaj kilometrov više v Medani (na še eni izjemni, bolj rustikalni terasi) pije predvsem njegovo vino, se pri Nejki in Urošu bolj variira, pri čemer gre še vseeno za izbor briških vin s poudarkom na naravnih in belih maceriranih (t. i. oranžnih).
Pozdrav iz kuhinje spremlja Bjanina penina brut rose (včasih odprejo tudi kakega Kristančičevega purota), nadaljujejo pa po občutku z vsemi od Nanda, Ščurka in Klinca (pri glavni mesni jedi nujno povprašajte po njegovih izjemnih mori in queli - ali pa orthodoxu, če imate malce več pod palcem), do težkokategornikov, kot sta Simčič in Movia. Od zamejcev imajo vina Radikona, Terpina in Prinčiča, od kraških "oranžarjev" pa Čotarja.

Tropinovec za finale?
Če imate na tej točki še kaj pivske kondicije, na pultu vabijo orjaški stekleni kanistri domačih žganic, od slivovke do lipe, od medice do tropinovca, imajo pa po navadi tudi zalogo piva novogoriških craftarjev Reservoir Dogs, ki jih na Klince vežejo tudi sorodstvene vezi.

Za pethodni degustacijski meni boste pri Urošu in Nejki Klinec odšteli zelo prijaznih 35 evrov (brez vina), soba za dva pa vas bo prišla okoli 70 evrov. Je pa vprašanje, kdaj vam bo uspelo priti do nje - terasa Klinčevih je namreč postala nekakšno impromptu shajališče briških vinarjev in njihovih soprog (Klinec B&B je le na strateški poziciji ob Ščurkih in Mavričih ter na poti do Movie in Simčiča), tako da se vsa stvar pogosto zavleče pozno v noč.

Pa vso srečo pri rezervacijah - konci tedna so že do oktobra skoraj popolnoma razprodani.
Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si
Foto: Kaja Sajovic, Booking
(10-15), Dean Dubokovič (23-25)


*Izbor lokalov, restavracij in vinarjev v rubriki Kulinarika je uredniški in ne gre za plačane oglase. Prav tako RTV ali restavracije ne plačujejo avtorjem člankov za obiske, izbrani so po uredniški presoji, plačilo pa je v domeni avtorja članka.