Vita Mavrič se je med obiski najrevnejših dežel že naučila skrivati solze. Foto: Osebni arhiv Vite Mavrič
Vita Mavrič se je med obiski najrevnejših dežel že naučila skrivati solze. Foto: Osebni arhiv Vite Mavrič

Veliko sem jokala. Sploh na začetku. A vedno za zaprtimi vrati.

Vita Mavrič
Vita Mavrič
Otroci so otroci in povsod na svetu čutijo bolečino in stisko na enak način, je prepričana Mavričeva. Foto: Osebni arhiv Vite Mavrič

Naši, tuji, črni, beli, rdeči, rumeni, afriški, iranski, azijski ali albanski otroci? Je to mar pomembno? Otroci so otroci in povsod na svetu čutijo bolečino in stisko na enak način.

Vita Mavrič
Mia Farrow
Ena izmed Unicefovih ambasadork je tudi ameriška igralka Mia Farrow, ki je decembra obiskala Srebrenico. Foto: EPA

Slovensko šansonjerko z živo rdečimi lasmi smo povprašali, kaj natančno Unicefov ambasador dobre volje sploh počne, katera zgodba se ji je najbolj vtisnila v spomin in kako se ji je življenje s tem poslanstvom spremenilo. Preberite!

Kaj natančno počne Unicefov ambasador?
Ambasadorji smo na neki način obraz Unicefa. Če govoriva o Unicefu na svetovni ravni, so ambasadorji v glavnem ljudje iz javnega življenja s statusom spoštovanja, ugleda in priljubljenosti ter zaupanja v očeh javnosti. Prevladujejo umetniki, zmeraj bolj pa tudi ugledni športniki. Ljudje, ki na tak ali drugačen način komunicirajo z javnostjo. Tako je tudi pri nas. Precej smo si različni in v tem je prednost, saj lahko tako vsak pripomore po svojih najboljših močeh in znanju. Delo ambasadorja je, da si ogleda razmere, v katerih so otroci najbolj pomembni pomoči, skupaj z Unicefom poskuša iskati načine in ideje za zbiranje sredstev pomoči in predvsem na podlagi lastnih izkušenj v dani situaciji senzibilizirati javnost in aktivirati vse možne načine in vire pomoči ter sodelovanja.

Kaj je težje: zbiranje denarja za otroke ali obiski teh otrok?
Ne eno ne drugo ni lahko delo. Humanost potrebuje sogovornike ves čas, čeprav je njen glas dovolj jasen! Med mano in otroki kjer koli po svetu se vedno splete govorica, ki je pravzaprav zunaj besed. V pogledih, ki mi jih namenjajo, po navadi iščejo le eno! Upanje, da nismo pozabili na njih!

Vendar pa je najmanj, kar potrebujejo v da ni situaciji, moja žalost. Če jim želimo pomagati, se moramo z njihovimi težavami spoznati, spoprijeti in iskati mogoče rešitve zanje. Kadar se srečam z njimi, jih poskušam razveseljevati. Ne potrebujejo veliko. Včasih so dovolj dotik in nasmeh, pogovor … Kako jaz razčistim sama s seboj ob vsem skupaj, je stvar mene same. Veliko sem jokala. Sploh na začetku. A vedno za zaprtimi vrati. Zdaj že znam v sebi poiskati moč, da premagam žalost, in to predvsem zaradi zares sijajnih uspehov, ki jih imamo s slovenskim Unicefom. Veliko zares dobrih stvari naredimo, in to me navdaja z optimizmom ...

Kaj vam, osebno, pomeni ta naziv?
Naziv kot tak ne pomeni nič, če ga ne jemlješ resno in nisi dejaven ali pa se ne trudiš dejansko kaj narediti, spremeniti, premakniti ter predano sodelovati. Osebno sem ob tej izkušnji življenje začela dojemati drugače. Vidim ga od znotraj in od zunaj. Vrednostni sistem se mi je obrnil na glavo. In nič več me ne bo odvrnilo od poti, ki sem si jo zadala. Mimo otrok ne morem ravnodušno. Tega nisem mogla niti prej, ko še nisem imela svojih dveh sinov, odkar sem mama, pa sploh ne! Konec koncev mi tudi ni vseeno, v kakšen svet bosta odraščala, in za zdaj sem jaz tista, ki jima kot starš ponujam vedenjski vzorec s svojo vzgojo, obnašanjem in zgledom. Potemtakem moram imeti zato tudi primerne argumente in začeti najprej z vprašanjem pri sebi.

Kaj sem pa jaz naredila za vse skupaj, da bi se lahko moja sinova zgledovala po meni in mi tudi verjela? In to na vseh ravneh zavesti. Ta svet se namreč ni zapackal sam od sebe! Pregovor pravi: 'Malo dajete, ko dajete iz svojega bogastva. Veliko dajete šele, ko dajete iz svojega srca.' In v tem je ravno prednost iskrenih človeških dejanj. In ta so pomembna!

Veliko ste že potovali po Evropi in po svetu in se srečevali z otroki. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Teh zgodb je nešteto. In prav nobenih oči ne morem pozabiti. Na primer dečka, ki se mi ni hotel iztrgati iz objema, njegovo jokanje, pravzaprav napol kričanje v meni nerazumljivi albanščini, ko me je objemal okoli vratu. Takrat je del veselja do življenja za vedno zamrlo. Naši, tuji, črni, beli, rdeči, rumeni, afriški, iranski, azijski ali albanski otroci? Je to mar pomembno? Otroci so otroci in povsod na svetu čutijo bolečino in stisko na enak način. Jaz pa se ji bom odzvala in pomagala, kolikor bo v moji moči. To je moja pot.

V videoposnetku na desni si lahko ogledate poročilo o obisku Davida Beckhama v Sierri Leone.

Veliko sem jokala. Sploh na začetku. A vedno za zaprtimi vrati.

Vita Mavrič

Naši, tuji, črni, beli, rdeči, rumeni, afriški, iranski, azijski ali albanski otroci? Je to mar pomembno? Otroci so otroci in povsod na svetu čutijo bolečino in stisko na enak način.

Vita Mavrič