Čutna trojica polnejših postav na junijski naslovnici italijanskega Vogua. Foto: Vogue
Čutna trojica polnejših postav na junijski naslovnici italijanskega Vogua. Foto: Vogue
Revija se je odločila opevati dekleta, ki so 'pogosto bolj ženstvena od konvencionalnih manekenk'. Foto: Vogue
Ena izmed zvezdnic, ki ni sužnja t. i. konfekcijske številke 0: mlada britanska popdiva Adele. Foto: Vogue

Tara Lynn, Candice Huffine in Robyn Lawley se v spodnjem perilu nagibajo nad krožnike špagetov, v reviji pa pred fotografskim objektivom Stevena Meisla na črno-belih fotografijah v slogu italijanskih filmov iz 60. let pozira še Marquita Pring.

Odgovorna urednica modne biblije Franca Sozzani je ob tem povedala: "Ženskam močnejše postave se pomagamo oblačiti modno. Sporočamo jim: Nima smisla, da si kupuješ pajkice, vzemi to, ker bo to dobro videti na tebi. Pomagamo jim izbrati. Ne govorimo o dietah, ker one nočejo biti na dieti, a to ni geto. Zakaj bi te ženske morale shujšati? Številne ženske, ki imajo par kilogramov preveč, so še lepše in tudi bolj ženstvene."
Slavljenje lepote
Marca je Sozzanijeva napisala peticijo proti proanoreksičnim spletnim stranem in blogom. "Malce sem raziskala in odkrila, da obstaja nešteto proanoreksičnih spletnih strani in blogov, ki ne le podpirajo motnjo, ampak celo pozivajo mlade, naj bodo 'konkurenčni' s svojim telesom," razlaga Sozzanijeva. "Modni svet so vedno krivili kot enega izmed krivcev za anoreksijo in naša zavezanost je dokaz, da je modni svet pripravljen iti na prve bojne linije in se bojevati proti tej motnji."
Mesec dni pred tem, februarja, pa je Sozzanijeva izdala izključno spletno izdajo Vogue Curvy (Vogue z oblinami). Na strani najdemo modne nasvete, smernice in hvalospeve na račun lepote malce bolj zaobljenih zvezdnic, kot so britanska poppevka Adele, ameriška igralka Christina Hendricks in pokojna hollywoodska diva Jane Mansfield.
Modna revija ali politični manifest?
Seveda pa se ob vseh, ki pozdravljajo zadnjo potezo Vogua in Sozzanijeve, najdejo tudi taki, ki imajo svoje pomisleke.
Malcolm Harris, komentator Huffington Posta, tako ni prepričan, da je najbolj produktivno "na silo" promovirati eno manjšino ali konfekcijsko številko. "Kljub vsem plemenitim namenom revije pogosto ostanem z enakim občutkom kot po obisku pisanega in fantastičnega cirkusa - osupljivo, a kratke narave," piše Harris. Avtorja je zmotilo tudi to, da se je med listanjem revije nenehno spraševal: "Kje je tu moda? To je modna revija, mar ne? Ali je italijanski Vogue postal moderni krošnjar kontroverznosti ali pa kulturni manifest?"

Harrisu je treba dati svoj prav, ko govori, da je sicer krasno, da revije v posebnih številkah prikazujejo dekleta vseh ras, številk in postav, a da dokler se vodje publikacij ne usedejo resno s svojimi oglaševalci in pritegnejo k temu gibanju še njih, se bodo stvari še naprej pomikale po polžje. "... In žal, mlada dekleta in ženske bodo še naprej zrle v svoja metaforična poširjevalna ogledala in ugotavljala, da še vedno niso videti kot slavljene, pogosto shujšane, nordijske glamazonke, ki jih imajo tako radi oglaševalci in večina modnih revij."
Skratka, modne revije bi morale najti način, da postavijo lepe ženske, ki pa imajo pač obline, v središče, ne pa, da nastopajo zgolj kot stranske igralke.