Nadžaf ob reki Evfrat na jugu Iraka je najsvetejše iraško mesto in eno najsvetejših za šiitske muslimane, ki med muslimanskimi državami predstavljajo večinsko prebivalstvo le v Iranu in Iraku.

Po iraškem napadu na Iran leta 1980, ki se je sprevrgel v osemletno vojno z več kot milijon žrtvami, iranski šiiti niso smeli romati v Irak, kar pa se je spremenilo po strmoglavljenju režima Sadama Huseina leta 2003, ko je oblast v Iraku z ameriško pomočjo prevzela šiitska večina.

Krajevna oblast je pripravila velike načrte za razvoj in v mestu že potekajo več milijonov dolarjev vredni infrastrukturni projekti, predvsem pri gradnji mostov, vodovodov in kanalizacije. Na mošeji imama Alija in zgradbah v okolici se še vidijo posledice bojev in bombnih napadov, vendar so se razmere umirile in varnost na mestnih ulicah zagotavljajo iraške sile. Kmalu bosta zgrajeni rafinerija in elektrarna, ki bosta Nadžafu omogočili samooskrbo z energijo, da ne bo več odvisen od drugih pokrajin pri dostavi goriva in elektrike.

Z železnico bodo Nadžaf povezali s Karbalo, drugim najsvetejšim iraškim mestom, ki je na pol poti do Bagdada, pri koncu pa je tudi gradnja letališča, ki bo lahko sprejemalo šiitske romarje. Pri obnovi sodeluje tudi ameriška vojska, ki je med drugim financirala gradnjo nogometnega stadiona in sprehajališča ob reki.

Alijevo mesto Nadžaf
Nadžaf je tesno povezan z ustanoviteljem šiitske veje islama, četrtim kalifom imamom Alijem, bratrancem preroka Mohameda, ki je bil poročen z njegovo hčerko Fatimo in je bil oče edinih vnukov preroka. Kalifi so bili po smrti Mohameda leta 632 njegovi nasledniki na Zemlji in so postali tudi politični voditelji skupnosti muslimanov.

Osrednji kraj za šiitske romarje v Nadžafu je mošeja v središču mesta, kjer je Alijeva grobnica. Okrog Nadžafa je še vedno ohranjen obrambni zid, ki je varoval šiitske branilce mesta. Nadžaf je bil za iraške šiite vedno središče upora proti sunitskim voditeljem, ki so Iraku vladali iz Bagdada. V bližini Nadžafa leži mesto Kufa, katerega prebivalci so v 7. stoletju prvi podprli nasledstvo Alija, ki je imel mesto za svojo prestolnico in je tam tudi umrl. Kufa je kasneje postala kulturno središče za muslimane.

V Nadžafu je svoje zatočišče našel tudi najvišji iranski verski voditelj ajatola Homeini, potem ko ga je iranski šah leta 1964 izgnal iz Irana. Homeini je iz Nadžafa pošiljal sporočila svojim vernikom v Iranu, vendar so se njegovega vpliva ustrašili tudi v Iraku in ga leta 1978 izgnali iz države.

Krvavi sloves Karbale
Drugo najsvetejše iraško mesto je Karbala, južno od Bagdada, kjer je grobnica Alijevega sina Husaina. Karbala si je sloves pridobila po krvavi bitki leta 680 med šiiti in suniti, v kateri je bil ubit tudi Husain, ki so ga njegovi sunitski nasprotniki obglavili. Po bitki je Husain postal mučenik, njegove krute smrti pa se šiiti spominjajo na svoj največji praznik ašura, ko se v Karbalo zgrinjajo množice romarjev, ki na festivalu uprizarjajo smrt Husaina in svojo žalost izražajo na skupnih obredih.

Legenda pravi, da je angel Gabriel Husainu predal ključe, s katerimi lahko v nebesa popelje vse svoje častilce. Verjetno so tudi zato za Karbalo značilna velika pokopališča, saj šiitski muslimani menijo, da si s pokopom v tem mestu zagotovijo pot v nebesa. Mesto je tudi središče za romarje, ki se odpravljajo na romanje v Meko.

Iračani upajo, da bo z nastopom prve prave iraške vlade nastopilo tudi mirnejše obdobje, ki bi olajšalo romanja šiitskih vernikov v sveta mesta. Ob tem se sicer veliko, predvsem iraških sunitov boji prevelikega vpliva Irana, ki ga s seboj prinašajo romarji.

Miniti pa bo moralo še precej časa, da bodo Irak začeli obiskovati tudi običajni turisti, saj se država poleg s šiitskimi svetimi mesti ponaša tudi s številnimi drugimi znamenitostmi, predvsem iz obdobja prvih civilizacij na svetu, med katerimi še posebej izstopajo ruševine starodavnega biblijskega mesta Babilon.

G. V.