Slikoviti Colobraro na jugu Italije. Foto: Uradna spletna stran Colobrara
Slikoviti Colobraro na jugu Italije. Foto: Uradna spletna stran Colobrara
V mestnem muzeju si lahko ogledate, kako strašljivo je bila videti starka, ki jo je antropolog označil za čarovnico. Foto: Tripadvisor
Pogled iz ruševin v dolino. Foto: flickr

O Colobraru kroži vrsta nenavadnih in strašljivih zgodbic - od tistih, da se tam rojevajo otroci z dvema srcema in tremi pljuči do sumljivih plazov in avtomobilskih nesreč. Če po ozki, vijugasti cesti na vrh vzpetine, kjer stoji vas, vozite prehitro, vas policija sploh ne bo ustavila, saj se boji, da bo s tem sprožila urok in nadnaravne posledice.

Ta naj bi bil star kot mesto samo. Ime Colobraro namreč izvira iz besede "coluber", kar v latinščini pomeni "kača", ki pa je, kot dobro vemo, poosebljenje zla. A tisti, ki naj bi urok sprožil, je bil Biagio Virgilio, znan in premožen lokalni odvetnik, ki nikdar ni izgubil primera, je pa imel cel kup sovražnikov.

Virgilio je nekega dne na sodišču, da bi poudaril svoj argument, dahnil: "Če je laž, kar govorim, naj se ta lestenec nad mano utrga!" Lestenec je res počil, Virgilia pa so od takrat povezovali s slabimi znamenji in urokom, ki je v polni meri zaživel v mestu, tako da so morali njegovi potomci iz Colobrara pobegniti.

Čarovniško gnezdo
Nekaj let pozneje je mesto obiskal neki antropolog, ki je obupano iskal "fattucchiero", čarovnico, ki bi urok preklicala. Srečal je "La Cattro", suhljato, od sonca prežgano zgubano starko in bil prepričan, da je našel pravo osebo. A namesto preklicanega uroka naj bi se na antropologa in njegovo raziskovalno ekipo vsula serija skrivnostnih nesreč.

Od takrat dalje Colobraro slovi kot čarovniško gnezdo, okoliški prebivalci pa se mesta in njegovim labirintu podobnim starim ruševinam izogibajo kot hudič križa, če pa slišijo ime "Colobraro", se nemudoma popraskajo po spolovilu, ker naj bi to odvračalo prekletstvo.

Elena di Napoli, potomka omenjene starke, ki danes vodi tamkajšnji turistični urad, trdi, da njena praprababica ni bila nikakršna čarovnica, ampak zgolj stara kmetica, ki je "bila videti malce zlovešče".

A skozi desetletja so nenadni plazovi, poškodbe, bizarne nesreče in zgodbice o zborovanjih čarovnic samo še utrdili sloves Colobrara kot zakletega in uročenega mesta. In čeprav naj bi urok zadel samo obiskovalce mesta, ne pa tudi prebivalcev, to ne odvrača turistov.

"Seveda, glede na svoje prednike sem na urok imuna. Te zlovešče stvari se dogajajo samo ljudem, ki Colobraro obiščejo prvič in ki verjamejo v slaba znamenja," je povedala di Napolijeva za Daily Mail.

Zadnja vzpetina pred morjem
Za številne, ki živijo v Colobraru, enem redkih mestec v Basilicati, ki jih v srednjem veku niso opustošili Saraceni, pa je živeti s slovesom najbolj zakletega mesta v Italiji težko. "Ker nismo imeli srednje šole, sem moral hoditi v vas Tursi," se spominja Gaetano Virgallito, ki zdaj živi v Rimu. "Moji sošolci so se stalno norčevali iz mene in me klicali 'prinašalec slabih znamenj'."

Danes so se Colobrarčani sicer naučili unovčiti sloves in vsako poletje med ruševinami prirejajo festival Nočne sanje v tistem mestu, ko se "urok spremeni v čarovnijo". Nastopajoči na festivalu pripovedujejo zgodbice o čarovnijah, čarovništvu in prekletih ljubimcih, ob vhodu pa prodajajo amulete, ki naj bi obiskovalce obranili uroka.

"Mi lahko obrnemo urok v nekaj magičnega. Colobraro je magičen kraj, obiščite nas in boste razumeli," vabi Virgallito, ki svoj rodni kraj opeva kot slikovito vasico na vrhu zadnjega griča pred morjem, s katerega se ponujajo dih jemajoči razgledi. "Tu ni nič zlobnega. Vse te čudne zgodbice izvirajo iz globoko zakoreninjenega prepričanja, da prinašamo smolo, a to govorijo okoliška mesta samo zato, ker so nam vedno zavidala. In nevoščljivost je zlo."