Cerkev Matere božje na ladji s sprednje strani, v ozadju monolit A Ferida. Foto: Staša Lepej Bašelj
Cerkev Matere božje na ladji s sprednje strani, v ozadju monolit A Ferida. Foto: Staša Lepej Bašelj
Požar na božični dan 25. 12. 2013 je uničil svetišče. Foto: La Voz Da Galicija.si
11 m visok in 400 ton težak monolit A Ferida, v spomin na brodolom tankerja Prestiž. Foto: Staša Lepej Bašelj
Cerkev Matere božje na ladji (Santuario da Virxe da Barca) pred požarom. Foto: Staša Lepej Bašelj
Del Jakobove ali Marijine barke, plazenje pod skalo odžene bolezni. Foto: Staša Lepej Bašelj
Monte Corpiña je s 68,57 m najvišja točka Muxie. Foto: Staša Lepej Bašelj
Romarji na poti. Foto: Staša Lepej Bašelj
Mejnik na poti. Foto: Staša Lepej Bašelj
Katedrala v Santiagu de Composteli. Foto: Staša Lepej Bašelj
Camino Finisterre: Levo se gre peš v Finisterro, desno v Muxio. Foto: Staša Lepej Bašelj
Pelegrinka v Muxii. Foto: Staša Lepej Bašelj
Notranjost cerkve pred požarom. Foto: Staša Lepej Bašelj

Vse starodavne romarske poti, ki vodijo iz raznih delov Evrope, se stečejo pri grobu sv. Jakoba v katedrali v Santiagu. Najbolj obljudena in priljubljena je 800 km dolga pešpot Camino Frances, ki se začne na francoski strani Pirenejev in konča v Santiagu.

Marsikateri romar pa ne konča svoje poti v Santiagu, temveč se napoti še dlje, do skrajne severozahodne obale Atlantika, do rta Finisterre. Srednjeveški romarji so bili prepričani, da je tu konec zemeljskega sveta. Kot dokaz, da so res dosegli cilj, so morali prinesti domov jakobovo školjko pokrovačo, ki je ni bilo najti nikjer drugje kot na tem delu Galicije. Na sredi poti od Santiaga do Finisterre pa se pot odcepi desno, proti Muxii, ki ni tako turistično oblegana in razvpita kot Finisterra, je pa po mnenju marsikoga najlepši in najbolj mistični kraj na svetu. V letu 2013 je prehodilo najrazličnejše smeri Camina okrog 215.000 romarjev, od tega kar 365 Slovencev. Do Finisterre ali do Muxie pa je nadaljevalo svojo pot le 365 romarjev. Muxia je 90 km oddaljena od Santiaga.

Pešpot po samotni pokrajini
Romarska pešpot proti Muxii poteka pretežno po notranjosti, le zadnji del poti je ob morju. Pokrajina je samotna in redko naseljena. Starodavne vasi štejejo le po nekaj hiš, ob vsaki hiši stojijo horreosi, stare kamnite kašče za žito. Galicijski kozolci, če potegnemo vzporednico s Slovenijo.

Za ta del atlantske obale so značilni globoki morski zalivi – riasi, katerih nazobčane sive granitne gmote se strmo spuščajo v Atlanski ocean. Riasi so največkrat težko dostopni, s prelepimi osamelimi peščenimi plažami, ki pa ob bližnjem stiku izgubijo nekaj čara. V morju se skoraj ne da kopati, saj so valovi visoki in nevarni, voda pa ledeno mrzla. Tukajšnja obala pa ima še neko drugo ime – Obala smrti (Costa da morte). To srhljivo ime je dobila po svoji tragični zgodovini - številnih brodolomih ladij in utopitvah ribičev, ki jim je skalna obala, polna čeri, utrnila življenja. Obala je nevarna za plovbo, ladje se morajo držati daleč od obale.

Ekološka katastrofa
Novembra 2002 je v bližini Muxie potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je izteklo ogromno nafte, ki je onesnažila 500 km2 morske površine. Obala smrti in riasi so takrat počrneli od nafte. Ribe, morske živali in ptice so množično umirale, ujete v naftnem objemu.

V spomin na ta dogodek so 12. 9. 2003 postavili na obali Muxie 11 m visok in 400 ton težak monolit A Ferida, ki ga je izdelal Alberto Banuelos Fournier. Ta monolit je največji kip v Španiji. Je spomenik prostovoljcem, med njimi so bili tudi Slovenci, ki so več mesecev čistili z nafto onesnažene plaže Costa da Morte. Sestavljen je iz dveh delov, ki predstavljajo prelomljeno ladjo in simbolizira mir in opomin na razlitje nafte. Skozi razpoko se vidi morje, monolit pa je dobro viden tudi z morja.

Sedmerica cerkva
Muxia šteje 6.000 prebivalcev in spada v provinco A Coruña, ki je del Galicije. Znana je po spektakularnih plažah in ribiški industriji. Tu je bil nekdaj slavni benediktinski samostan, ki je danes spremenjen v cerkev San Xulian de Moraime. Mesto ima ime po menihih, ki so v 12. stoletju ustanovili ta samostan, danes spremenjen v cerkev. V bližini samostana je znana cerkev Santuario da Virxe da Barca, ki stoji na skalnem grebenu nad Atlantskim oceanom.

Celotno območje obeh cerkva je opredeljeno kot svetišče. Sama Muxia ima sicer kar sedem cerkva. Svetišče stoji neposredno nad mestecem Muxio. Do tja se s kopnega pride po ozki tlakovani potki, po strmih, stoletja starih stopnicah in preko Monte Corpiña ali pa po široki asfaltirani cesti, po kateri se da zapeljati z avtom tik do svetišča.

Umivanje v vodnjaku
Monte Corpiña je s svojimi 68,57 m najvišja točka Muxie. Kamnit križ na vrhu varuje spodaj ležeče ribiško mesto. Ob vznožju griča je vodnjak, v katerem se romarji pred vstopom v svetišče tradicionalno umijejo, v simbol očiščenja in spoštovanja. Z vrha griča se odpre spektakularni pogled na celo svetišče.

Cerkev Matere božje na ladji (Santuario da Virxe da Barca ali Santuario de Nuestra Señora de la Barca) leži domala v morju. Ob nevihtah in ob valovih preplavi notranjost cerkve morje, voda sega vse do oltarja. Svetišče je bilo prvotno predkrščanska keltska cerkev in svet kraj in šteje za eno najstarejših svetišč Galicije. Ti kraji so se dolgo upirali pokristjanjevanju. Cerkev datira v 12. stoletje, vendar je bila večkrat obnovljena, sedanja podoba pa je iz 17. stoletja. Prav pred kratkim so stavbo temeljito obnovili, saj je bilo predvsem pročelje cerkve zaradi ekstremnih vremenskih razmer, izpostavljenosti vetru in soli v zraku v zelo slabem stanju. Cerkev Matere božje na ladji je priljubljena turistična točka in ena največjih znamenitosti Galicije. Govori o predanosti ribičev do Marije in o drugih predkrščanskih običajih, kot je npr. čaščenje kamnov.

Zunanja arhitektura cerkve je elegantna, asketska, brez nepotrebnega kiča in brezčasna. Notranjost cerkev je okrašena z maketami ladij in z ostanki ladij, ki visijo na vrvicah s stropa. Tudi angeli imajo čolne. V tej cerkvi žene, matere in otroci ribičev in mornarjev molijo za varnost ladij in za varno vrnitev svojih moških domov. Cerkev je posvečena mornarjem, ki so od tod odhajali na vse konce sveta in se vračali ali pa tudi ne.

Pomoč pri obnovi
Na žalost je treba vse to zapisati v preteklem času. So molili, so častili … Kajti na sam božični dan, 25. 12. 2013, se je zgodila katastrofa. Tisto jutro sta dva tekača opravljala svoj vsakodnevni džoging ob obali. Že nekaj dni prej so v Galiciji divjale hude nevihte, veter je pihal tudi do 140 km na uro. Tekača sta okrog 9.00 ure opazila v notranjosti cerkve čudno bliskanje, svetlikanje in dim, a ker pri sebi nista imela telefona, sta tekla nazaj v mesto in obvestila gasilce.
Menda je že ob 6. uri zjutraj med nevihto udarila strela v bližnji transformator, vnel se je požar, ki se je zaradi močnega vetra hitro razvnel. Gasilcem je nagajal močan veter, tako da curkov vode sploh niso mogli usmerjati v cerkveno pročelje. Zgorela je vsa notranjost cerkve in streha, ostali so le obžgani, stoletja stari zidovi. Popolnoma uničen je baročni glavni oltar, rešenih je le nekaj kipcev, ki pa so močno ožgani. Kip device Marije je sicer popolnoma zgorel, vendar je bil replika, saj hranijo izvirnik v muzeju.

Na novico o požaru se je odzvala vsa svetovna javnost. Oglasili so se donatorji in prostovoljci, ki bodo pomagali obnoviti cerkev. Strokovnjaki ocenjujejo, da bodo že stroški arhitekturne obnove znašali med 700.000 in 850.000 evri, stroškov obnove notranjosti pa še niso izračunali. Kakšno znamenje je to, da cerkev pogori na sam božični dan? Pa toliko vode zraven! Kakšno znamenje je, da se je na največji praznik Galicije, na dan godu sv. Jakoba, dne 25. 7. 2013, tukajšnjega največjega svetnika in zavetnika, zgodila huda železniška nesreča z več kot 80 žrtvami in Santiago namesto v praznične barve ovila v žalost in solze? Kakšno znamenje je, da se je pred leti ravno na tem mestu potopil tanker Prestrige in povzročil ekološko katastrofo?

Številne legende
Marsikoga, ki je bil kdaj v Muxii, so prizori goreče cerkve globoko pretresli. Res so pogorišče le zidovi, res je marsikomu na svetu pogorel dom, kar je s stališča posameznika mnogo hujše kot neka stara cerkev. A človeka vseeno stisne pri srcu, ki vidi takšno uničenje. Kako je bolelo srce, ko so zrušili stari most v Mostarju ali ko so talibani uničevali kipe in s tem kulturno in zgodovinsko dediščino. Občutki ob pogledu na gorečo cerkev so podobno boleči in trpki.

Zakaj je to svetišče tako posebno in mistično? Že sama lega svetišča na obali, cerkev na skalah, ki je videti, kot bi bila potopljena v Atlantski ocean, monolit tankerja Prestige nad njo, smerokazni kamni, ki romarjem kažejo pot na Caminu …. So pač neki kraji na svetu, kjer čutimo, da tja spadajo, da se tam počutimo dobro, da so nekaj posebnega. Kjer čutiš energijo vesolja in duš, morda vpliv Rimske ceste, ki se vije visoko na nebu nad Galicijo.

Z Muxio so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor še iz časov poganstva in Keltov, ki so živeli na tem ozemlju. Še več zgodb je povezanih z mitom apostola sv. Jakoba, ki naj bi bil v Muxii priča Marijinega prikazovanja. Na tem mestu so tri velike skale, ki so po legendi ostanki okamnele ladje Device Marije. Sv. Jakob naj bi skušal pokristjanjevati prebivalce, a mu to ni preveč uspelo. Prikazala se mu je Marija, ki je v ladji priplula iz Palestine in ga tolažila. Po drugi legendi pa naj bi bila barka kar Jakobova, na njej naj bi priplul v Španijo oznanjat krščansko vero. Skala Cadris (Pedra Dos Cadris) ima obliko jadra na ladji, skala Timon (Pedra de Timon) obliko krmila, skala Abalar (Pedra d’Abalar) pa ima obliko barke, s katero je Devica Marija prišla do obale Muxie. Nekaj domačinov stalno dežura okrog teh skal in z velikim navdušenjem in entuziazmom brezplačno ali za drobiž razlaga turistom in romarjem skrivnosti svetih skal.

Zdravilna moč
Skala Cadris ima npr. čudežno zdravilno moč. Tisti, ki se lahko splazi skozi prostor med dvema kamnoma, bo ozdravljen bolečin hrbtenice, pozabljene pa bodo tudi revmatične bolečine in pozdravljen išias. Če greš trikrat okrog te skale, boš za vse večne čase ozdravljen glavobolov in migren. Učinkuje pa tudi, da se le enkrat splaziš pod skalo, vendar na pravilen način, ki ti ga pokaže domačin. Skala ozdravlja otroško porednost. Pomaga, če poredni otrok dovolj dolgo stoji ali čepi pod to skalo.

Pedra d’Abalar je premikajoča ali zibajoča skala. Če lahko premakneš ta kamen, se ti uresničijo želje, vendar skrivnost premika skale ni moč, temveč nedolžnost (nekrivda). Po poganskih običajih so s takšno skalo, ki jih je na tej obali veliko, dokazovali krivdo ali nedolžnost obtoženih za resna kazniva dejanja. Veliki kamni so uravnoteženi na neki točki in se zibajo, včasih jih lahko premika celo piš vetra. Pravijo tudi, da se ti kamni premikajo in opozarjajo, kadar se bližajo hude nevihte ali nevarnosti.

Procesija
Vsako prvo nedeljo po 8. septembru je velika procesija z Devico Marijo z barke, ki privablja množice ljudi, ki se plazijo pod skalo Cadris ali pa stojijo na drugi skali in se pozibavajo v ritmu valov, v iluziji, da jadrajo z barko sv. Jakoba. Na ta dan kuhajo tradicionalno jed caldera (ribji paprikaš). Udeleženci procesije skušajo takrat premakniti skalo, pravijo, da plešejo z njo. Premakniti jo uspe le tistemu, ki je nedolžen in brez grehov.

V Muxio sta rada zahajala Federico Garcia Lorca (1898-936), velikan španske književnosti, španski pesnik in dramatik, slikar, pianist in skladatelj, in najznamenitejša književnica Galicije, pesnica Rosalia de Castro (1837–1885), ki je bila rojena in je živela v Padronu. Rosalia je najznamenitejša književnica Galicije, ki je pisala v galicijščini. Lorca je napisal pesem o procesiji Device Marije z barke.

Morje, kamni, cerkev, svetilnik in velik monolit na obali se vključujejo v čudovito in osupljivo celoto. Celo svetišče izžareva mir, spoštljivo tišino in spokojnost, zlasti v zgodnjem jutru ali v tišini večera, ko ni veliko obiskovalcev. Veličastni sončni zahod, ko sonce utone v morje pod svetiščem, jemlje dih. Svetilnik na drugi strani kaže ladjam pot. Nočni posnetki cerkve, ki leži v oceanu, so čarobni. Romarja, ki pride peš do Muxie, preplavi čudna blaženost, radost in hvaležnost. Sedi tam na skalah, ure in ure lahko samo sedi in strmi v morje in gleda valove, ki butajo v skale. Marsikateri romar najde v Muxii, na koncu sveta, svoj začetek.
Svetišče bodo po predvidevanjih obnovili do septembra 2014, do velike procesije.
Besedilo in fotografije: Staša Lepej Bašelj