O priljubljenosti otoka priča dejstvo, da je letalska povezava med mestoma Džedžu-si in Seulom (letališče Gimpo) po številu prepeljanih potnikov na leto najbolj prometna linija na svetu. Za potepanje je najbolj praktično najeti avto, čeprav so korejski cestnoprometni predpisi nekoliko drugačni od naših – kako denimo odreagirati ob utripajoči rdeči luči?
Slovencem je Džedžu morda ostal v spominu kot prizorišče nogometne tekme s Paragvajem na svetovnem prvenstvu leta 2002, Korejcem pa takoj prikliče v spomin tri posebnosti – veter, skale in ženske.

Veter
O vetru verjetno ni treba izgubljati besed, spremlja te ob vsakem sprehodu ob obali. Otok ima zaradi južne lege veliko bolj milo podnebje kot celinski del. Tam sem bil januarja, ko temperature do -20 v Seulu niso bile nič posebnega, na otoku pa je bilo (prijetnih) nekaj stopinj nad ničlo. Na otoku živi dobrega pol milijona prebivalcev, večina v mestih Džedžu-si in Seogwipo, turistična naselja pa so posejana med nasadi pomaranč in mandarin. Pozimi je sezona za citruse in prodajajo jih povsod.
Korejci znajo poskrbeti za to, da turistom ni dolgčas. Če se slučajno naveličaš dejavnosti na plaži ali kolesarjenja po urejenih stezah, ki prepredajo ves otok, lahko obiščeš enega od neštetih muzejčkov, h katerim usmerjajo veliki smerokazi. Nekateri izmed muzejčkov so povezani z otokom, denimo muzej čaja, ki stoji ob največji plantaži čajevcev v deželi. Pa etnografski muzej in muzejska tradicionalna vas. Na drugi strani najdemo muzeje, ki praktično nimajo nobene zveze s Korejo – tako me je ob cesti iznenada presenetil muzej afriške umetnosti, ki posnema arhitekturo mošej sredi puščave v Maliju.
Ekstremni primer je verjetno muzej plišastih medvedkov, izredno priljubljen med mladoporočenci. Ti so pogosto oblečeni po tukajšnjih modnih smernicah, ona in on nosita popolnoma ujemajoča se oblačila, iste znamke, iste barve, vključno z nogavicami, supergami in menda celo spodnjim perilom. Vsaj sodeč po tem, kar sem videl v trgovinah. Džedžu je najbolj priljubljena točka za poročna potovanja korejskih parov, čeprav v zadnjih letih dobiva močno konkurenco v veliko cenejših, a vseeno enostavno dostopnih Filipinih.
Skale
Simbol otoka so skulpture, imenovane dol hareubang, "stari kamniti dedki", okrog dva metra visoki kipi iz bazalta gobaste (ali pa morda falične) oblike. Njihov pomen ni čisto pojasnjen, naj bi pa bili povezani s starimi šamanističnimi tradicijami. Morda so služili kot totemi ali pa so bili namenjeni odganjanju zlih duhov.
Posledice vulkanske dejavnosti so vidne na vsakem koraku in so otoku prinesle mesto na seznamu krajev naravne dediščine UNESCA ter naziv enega izmed novih sedmih čudes narave. Kadar ni skrit v oblakih, se nad otokom lahko občuduje mogočni vrh gore Halla, najvišje točke v državi. Ščitasti vulkan je visok nekaj manj kot dva kilometra, zadnjič pa je bil aktiven pred dobrimi tisoč leti. V kraterju leži jezero, ki pozimi zamrzne. Vzpona na vrh se bom lotil ob kakšni drugi priložnosti, zaradi snega smo se obrnili že na tisoč metrih, zaradi goste megle pa tudi višje ne bi imeli kaj dosti od razgleda.
Druga znamenitost so predori, ki jih je oblikovala lava. Tudi ti tuneli bodo morali na moj obisk še počakati. Me je pa korejski kolega, ki je že obiskal Slovenijo, prepričeval, da tuneli niso nič posebnega v primerjavi s Postojnsko jamo. Hja, saj verjetno ima prav, čeprav gre za popolnoma drugačen naravni pojav.

Smo si pa zato ogledali vulkanski stožec Seongsan Ilchulbong, ki je iz morja zrasel ob vzhodni obali otoka in je opevan kot idealna točka za opazovanje sončnega vzhoda. Povezan je z otokom in zato enostavno dostopen. Posebno zanimiv je za geologe, saj je praktično popolnoma ohranjen in omogoča preučevanje nastanka vulkanov, ki izbruhnejo pod vodo. Lepo so vidne plasti, ki so nastale ob posamičnih izbruhih, ter strukture, ki so nastale s sprijemanjem vulkanskega pepela. V kraterju sicer ni jezera, kamnine so tu preveč porozne. Krater je poraščen s travo in spominja na star antični amfiteater. V bližini imajo svojo postojanko babice potapljačice. No, te so pa tretja znamenitost otoka.
Ženske
V primerjavi s celinsko Korejo, kjer je družba izrazito patriarhalna, so na otoku Džedžu imele pomembnejšo vlogo ženske. Pogosto so prispevale večji del zaslužka v družini. Medtem ko so se moški ukvarjali z ribištvom, so se mnoge ženske odločile postati haenyo, potapljačice. Te ženske se potapljajo na dah. Imajo le masko, plavutke, bojo, nož in mrežo, v katero spravljajo svoj ulov. Pa neoprensko obleko seveda, saj je morje v zimskih mesecih mrzlo. Pri potapljanju so izvrstne. Zlahka dosežejo globino 20 metrov, pod vodo pa zdržijo kar nekaj minut. Lovijo oziroma nabirajo vse, kar leze in gre. Hobotnice, alge, morska ušesa, školjke, morske kumare ...
Koreja je že tako znana po morski hrani, na obalnih področjih pa še toliko bolj. V postojanki zraven Seongsan Ilchulbonga imajo potapljačice odprto restavracijo, v kateri lahko turisti poskusijo morsko hrano naravnost iz morja. Korejsko načelo je, da je hrana tem boljša, čim bolj je sveža. In morska hrana je najbolj sveža, ko je še – živa! No, zahodnjaki težko zberemo dovolj poguma, da bi se lotili žive hobotnice, katere lovke se ti zvijajo po ustih, medtem ko jo žvečiš. Z ostrigami gre že lažje, saj jih tako jemo tudi v Evropi. Za tiste malo bolj zadržane je pa prava poslastica jeonbokjuk, riževa kaša z morskim ušesom, ki je bila nekoč na jedilniku korejskih kraljev.

Potapljačice dvakrat dnevno uprizorijo predstavo za turiste. Na kratko nas seznanijo z zgodovino njihove dejavnosti, zapojejo pesem pred odhodom na lov, potem pa mrežo čez ramo, plavutke na noge in hop v morje! No, če smo iskreni, v resnici dvakrat zaplavajo gor in dol po zalivu in grejo ven, ko se turisti razidejo. Zares hodijo nabirat na drugih koncih otoka. Kot pa je vse prepogosto zgodba s tradicionalnimi poklici, tudi poklic žensk potapljačic na otoku Džedžu počasi zamira. Le malokatero dekle se danes odloči slediti prednicam, ko pa je delo v hotelu ali v pisarni veliko prijaznejše ...

Potapljačice, ki so nam uprizorile predstavo, so bile vse že gospe čez šestdeset, z izjemo ene mlajše, vnukinje ene izmed njih. Nanjo so bile zelo ponosne, saj bo nadaljevala tradicijo, ki je tako posebna na tem otoku.
Otok Džedžu ima mnogo obrazov. Od super luksuznih hotelov do idiličnih bungalovov in poceni motelov, pa od mestnega utripa in natrpanih plaž do neokrnjene narave na pobočjih vulkana. In od najstnikov, ki se oklepajo svojih najnovejših pametnih telefonov, do potapljačic, ki negujejo večstoletno tradicijo. Pa še to, utripajoča rdeča luč na semaforju pomeni "pelji, ampak previdno".

Anton Gradišek