Frančiškanski samostan s cerkvijo in pokopališčem. Foto: Boštjan Širnik
Frančiškanski samostan s cerkvijo in pokopališčem. Foto: Boštjan Širnik
Kamp Palme. Foto: Boštjan Širnik
Počitniški kotiček v južni Dalmaciji. Foto: Boštjan Širnik
S frančiškanskega samostana seže pogled na Korčulo. Foto: Boštjan Širnik
Vhod v kamp Palme. Foto: Boštjan Širnik

Deset let preživljanja počitnic na polotoku prinese človeku marsikatero spoznanje ter dogodivščino. Spomini preteklih let se zlijejo s sedanjostjo, ko za dopust vedno znova izberemo kamp Palme, ki je dobrih pet kilometrov od mesta Orebić.

Vsako leto nas vedno znova pozdravi isto drevo, pod katerim postavimo šotor ter se udobno namestimo. V vseh teh letih je spreminjalo svojo podobo. Včasih je dajalo prijetno senco, potem je spet izgubilo nekaj vej in listja, zdaj pa z bogato krošnjo spet prijetno hladi.

Priljubljeni kamp Palme
Zakaj prav vsako leto ta kamp in isto mesto pod milim nebom? Tukaj smo našli svoj prostor pod soncem, kjer je sončenje lahko celo prijetno, saj skorajda ni dneva, da nas ne bi hladila prijetna sapica. Tega sicer v dopoldanskem času skorajda ni, zato se na mirno gladino morja odpravijo suparji, popoldan pa se razvije maestral, ki ga z veseljem izkorišča mnogo navdušenih deskarjev, ki na plaži razprostrejo svoja jadra, nastavijo najrazličnejše živopisane deske ter pripravijo kajte. Potem nestrpno čakajo, da močneje zapiha, skočijo v vodo in se prepustijo uživanju v najrazličnejših vodnih dejavnostih.

Tudi ljudem, ki ostanejo na plaži, ne more biti dolgčas. Ogledujejo si lahko namreč številne športne podvige v vodi, z daljnogledi opazujejo deskarje in kajtarje, posnamejo kakšen fotografski posnetek ali se zgolj zatopijo v branje kakšne zanimive knjige. Kamp je majhen, zato je človeku tako rekoč vse blizu. Če se oglasi žeja, jo je mogoče potešiti v prijetnem baru.

Če se oglasi želja po prijateljskih stikih, se je mogoče povezati s spletom ter izmenjati nekaj besed. Kuharski mojster v kampu ponuja vedno sveže in okusno pripravljene morske specialitete. Kamp je priljubljena počitniška točka tudi za tuje turiste. Da človeku zlahka zleze pod kožo, dokazuje namreč mnogo slovenskih, nemških in poljskih državljanov, ki se v kamp vsako leto vračajo – ob istem času na isto mesto.

Za jutranjo vadbo na Ilijo
Vsekakor na Pelješcu ne gre le dopustniško poležavati, saj človeka privablja še mnogo drugih znamenitosti. Za tiste, ki prisegajo na pregovor Rana ura – zlata ura, je na voljo vrh Sv. Ilije (961 m), ki ga velja osvojiti v zgodnjih jutranjih urah, ko je za tovrstne podvige še dovolj hladno. Vzpon nanj namreč vzame dobre tri, štiri ure hoda.

Ena izmed poti na vrh pelje mimo frančiškanskega samostana s cerkvijo, kamor radi zaidejo na ogled tudi nekoliko manj navdušeni pohodniki, kolesarji ali fotografi. Od tam se namreč razprostira zelo lep pogled tako na polotok kakor tudi na Korčulo. Jutranji čas je primeren tudi za rolkarje in tekače, za ljubitelje kolesarjenja pa so na voljo urejene cestne in gorske poti.

Na korzo v Orebić ali na Korčulo
Človeka včasih zamika, da bi se sprehodil tudi po obmorskem mestecu, posedel ob morju ter ob prijetni glasbi kaj dobrega snedel in popil. To ponujata bližnji, okrog pet kilometrov oddaljeni Orebić ali sosednji otok Korčula, kamor se je mogoče popeljati z ladjico, ki dopustnike tja popelje bodisi v dopoldanskem bodisi v popoldanskem času. Vsekakor pa človeku niti ni treba tako daleč. Sosednji kamp Perna poskrbi tudi za prijetne zabavno-glasbene večere, ki se odvijajo vsak torek in četrtek, glasbeni repertoar pa zajema nekdanje in današnje uspešnice.

Poleg že navedenih dejavnosti je poskrbljeno tudi za tiste, ki želijo prosti čas preživljati drugače. Poleg omenjene bližnje Korčule je mogoče obiskati še druga zgodovinska mesta, kot sta Ston in bolj znani Dubrovnik. V Stonu se je mogoče podati po mestnem obzidju ali si ogledati soline ter spoznati postopek pridobivanja soli. Obiskovalec se lahko poda tudi v raziskovanje bližnjih otokov na Mljet, kjer je nacionalni park, in Lastovo.

Manja Žugman Širnik