Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Frenki je bicikel. Pravzaprav mu je ime Franklin, kot ga je krstila prijateljica z Nove Zelandije, od katere sem ga kupil pred dvema tednoma.
Kar nekaj dni sem v glavi mlel, ali naj grem čez mejo ali ne. Venezuelci, ki sem jih spoznal v Panami in Kolumbiji, mi namreč o svoji domovini niso povedali nič dobrega.
Naložili smo nahrbtnik, motocikel je zabrnel, pomahala je v slovo. Anja je morala nazaj, v resničnost. Odlično sva se imela te tri tedne.
V Palominu je bilo vroče "za znoret". Oba sva napol mrtva ležala v postelji. Sem hotel vklopiti ventilator, ni bilo elektrike. Sem se hotel ohladiti pod tušem, ni bilo vode.
"Prvič v Kolumbiji torej?" je vprašal carinik in nadaljeval: "Kje ste se pa naučili špansko?" Sem mu povedal, da na ulicah Mehike, Gvatemale, Belizeja, El Salvadorja, Hondurasa, Kostarike in Paname.
Mejna policistka je udarila pečat in odkorakal sem proti mostu čez reko Sixaola, ki ločuje Kostariko in Panamo. Še zadnja celinska država Srednje Amerike, čez deset dni bom že na jugu, v Kolumbiji.
Po skoraj mesecu dni v Nikaragvi sem se končno le premaknil.
Mali Koruzni otok je ... majhen. Tri kvadratne kilometre, dobrih tisoč prebivalcev.
Dva mojita za petdeset cordob je viselo na šanku, za njim sta pa stala Juan in Mark, brata, Argentinca.
Po treh mesecih potovanja lahko rečem, da so tri osnovne stvari, ki jih mora imeti vsak hostel. Čista postelja, brezžično medmrežje in prostor za druženje. Vsak človek ima rad čisto posteljo.
Okoli poldneva sem pešačil do bližnje trgovine po plastenko vode, ko sem ob cesti zagledal dva verjetno najbolj legendarna popotniška motocikla vseh časov! Honda Africa twin.
Ker so tudi vampi najboljši po nekaj dneh, sem z zapisom o slovenskem košarkarskem orgazmu počakal, da se mi malo vse skupaj pravzaprav usede v možgane. V srce. Jah, nismo mi v Sloveniji od včeraj.
Pred desetimi leti sem kot študent politologije na fakulteti za družbene vede spoznal Angleža, mislim, da mu je bilo ime James, ki je prišel na študentsko izmenjavo v Ljubljano.
Odprl sem vrata kopalnice, ko je ravno lezel izpod korita. Ščurek. Tak, za palec dolg grdavs. Se je prestrašil in hitro smuknil nazaj v luknjo.
V San Pedru sem šel nekajkrat jest h Claudiu, ki ima ob križišču dveh uličic prijetno zanikrn lokalček in peče piščanca z rožmarinom ter rižem. Tri mize. Mizice.
Zbudili sta me glasno bučanje in rahlo tresenje tal. Odprl sem zadrgo na šotoru in pogledal v mrzlo noč. Eden najlepših pogledov v mojem življenju. Pred mojimi očmi je Volcan de Fuego bruhal kot nor.
Gvatemalska mejna policistka si je pravkar našminkane ustnice ogledovala v majhnem ogledalu, ko sem se z belizejske strani meje v vročini privlekel do njenega okenca.
Cariniku sem pogledal v oči. Vedel sem, da me hoče opetnajstiti, in on je vedel, da to vem. Ni se dal motiti.
"Ja, tukaj bo. Tukaj me lahko odložite," sem rekel taksistu. Bilo je zgodaj zjutraj, ko sem prispel v Ciudad de Mexico.
Neveljaven email naslov