Znak za londonsko podzemno železnico, ki je postal tudi simbol mesta. To vedo tudi tamkajšnji trgovci, ki znak ponujajo na vseh mogočih spominkih. Foto:
Znak za londonsko podzemno železnico, ki je postal tudi simbol mesta. To vedo tudi tamkajšnji trgovci, ki znak ponujajo na vseh mogočih spominkih. Foto:
S prostorom in stroški v Pjongjangu niso skoparili.

Podzemne železnice so se leta 1863 domislili v Londonu. Prvi železniški predor so sicer 13 let predtem izkopali na Long Islandu v New Yorku, London pa je tisto mesto, ki se je ponašalo s prvim železniškim omrežjem, ki je teklo pod zemljo in imelo več postaj. Ta novost se je izkazala za tako učinkovito in priročno, da so jo kmalu začela posnemati druga evropska in ameriška mesta.

Zanimivo vprašanje: katero mesto v srednji Evropi je prvo dobilo podzemne vlake? Praga? Ne. Berlin? Ne. Leta 1896 so podzemni sistem zgradili v madžarski prestolnici Budimpešti. Natančneje, šlo je le za eno progo, dolgo tri kilometre, ki je povezovala trg Vörösmarty v središču mesta z živalskim vrtom. Madžari so bili edini, ki so si zamislili električni sistem, nekakšen podzemni tramvaj, saj so bili vagoni povezani z električnimi kabli.

Čez štiri leta je svoja vrata odprl pariški metro, za mnoge popotnike eden najzanimivejših in elegantnejših podzemnih svetov na svetu, štiri leta pozneje pa so prebivalci New Yorka na območju med mestno hišo in 128. ulico prvič lahko potovali pod površjem.

Na južni polobli je bila prva podzemna železnica zgrajena v Buenos Airesu, to se je zgodilo leta 1913, leta 1927 pa je proga Ginza v Tokiu postala prva podzemna pot v Aziji.

Sovjetska "nakičanost" za preprosto ljudstvo
Moskovska
podzemna železnica je ob odprtju leta 1935 postavila nove standarde, saj je sovjetsko vodstvo želelo iz postaj narediti 'palače za delavce' in jih je zato izredno lepo okrasilo. S tem so želeli povedati, da je na Zahodu razkošje dostopno le najbogatejšim posameznikom, v komunističnih državah pa ga lahko občudujejo vsi. Še danes podzemni sistemi v Moskvi, Sankt Peterburgu in drugih ruskih mestih ohranjajo to umetniško vrednost.

To miselnost je prevzela tudi ruska komunistična "sestra" Severna Koreja, saj so podzemne postaje v Pjongjangu, odprte leta 1973, podobno umetniško dodelane, na vsakem koraku pa so bili postavljeni ustanovitelja države Kim Il Sunga. Tamkajšnje postaje niso imenovane po ulicah ali predelih mesta, ampak po besedah, kot sta Slava ali Ugled.

Za ljubitelje umetnosti turistični vodniki priporočajo tudi skok v podzemni svet Bruslja, Lizbone, Porta, Aten, Stockholma in Dunaja. Najbolj obremenjeni podzemni sistemi pa so v Tokiu, Moskvi, Seulu, New Yorku, Ciudau de Mexicu, Parizu, Londonu, Osaki, Hongkongu in Sankt Peterburgu.

Anja Pavlič

Znamenita londonska podzemna železnica, bolj znana pod imenom tube, je poleg tega da je najstarejša, tudi največja med evropskimi mesti. Skupna dolžina tirov je 404 kilometrov, na leto pa prepelje 976 milijonov potnikov. Za 'plus' ji lahko štejemo tudi to, da je povezana z drugimi prevoznimi sredstvi v britanski prestolnici, kot je na primer Docklands Light Railway (DLR), železnico brez voznika, ki pelje po površju. Londonski podzemni vlaki so eni redkih, ki imajo oblazinjene stole, zelo priročni pa so tudi zasloni na postajah, ki kažejo, čez koliko minut bo prišel vlak. Tudi če boste v podzemnem svetu preživeli le nekaj ur, vam bo v glavi začel odzvanjati stavek 'Mind the gap' (Pazite na režo) pri vstopanju na vagon.
Osnovni sistem pariške podzemne železnice je bil zgrajen leta 1900, kar pomeni, da se lahko francoska prestolnica pohvali z drugo najstarejšo podzemno na svetu. Tiri imajo skupno dolžino več kot dvesto kilometrov, po mestu pa je razporejenih 380 postaj. Prav to je ena velikih prednosti pariške železnice: čisto vsaka stavba v mestu je od najbližje postaje oddaljena največ petsto metrov. Cene so zmerne, nekatere postaje pa so tudi pravo umetniško delo.
Moskovski podzemni svet slovi po izjemni arhitekturi, s katero se ponašajo postaje, saj jih je kar 44 od skupno 172 označenih za turistično arhitekturno znamenitost. Moskovski vlaki so najbolj polni, saj na leto prepeljejo največ potnikov izmed vseh sistemov - kar 3,2 milijarde -, ki izbirajo med dvanajstimi linijami. Ob običajnem delovnem dnevu podzemno uporabi kar 8,2 milijona potnikov. Večina tirov je speljanih pod zemljo, tisti, ki niso, pa obljubljajo izreden razgled na mesto in reko Moskvo. Vlaki v največji gneči ustavljajo vsakih 90 sekund.
Sistem podzemne železnice v španski prestolnici je za Londonom drugi najbolj razvejen v Evropi in šesti največji na svetu. Ima 227 kilometrov tirov, postaje pa so 'posejane' zelo na gosto. Potniki ga hvalijo tudi zaradi čistoče in točnosti, tudi cene vstopnic so zmerne. Med letoma 1999 in 2003 so sistem razširili, saj so mu dodali 75 kilometrov tirov.
Tokijski podzemni vlaki na leto prepeljejo približno 2,8 milijarde ljudi, ki vstopajo in izstopajo na 282 postajah. Vlaki so točni 'kot švicarska ura', smeti in odpadke boste na njih le stežka našli, sedeži pa so ogrevani. Da tujci ne bi bili zbegani, so vse table tako v japonskem kot angleškem jeziku, sprehod od ene do druge (in tretje) postaje pa si lahko krajšate z neskončno veliko trgovinami.
Podzemni svet v Seulu, prestolnici Južne Koreje, je eden najbolj obremenjenih na svetu, saj na dan prepelje okoli osem milijonov potnikov. Večina vlakov vozi po progah pod površjem, okoli tretjina sistema pa je 'na svetlobi'. Sistem so v zadnjih letih izredno povečali. Tudi seulske postaje se ponašajo s čudovito arhitekturo.
Znamenita newyorška podzemna železnica, imenovana subway, je ob ustanovitvi v oktobru leta 1904 imela 28 postaj, danes pa je sistem zrasel do gromozanskih 462. Sivi vlaki vsak dan prepeljejo skoraj pet milijonov potnikov. Med prednosti newyorškega sveta 'tam spodaj' štejejo 24-urno delovanje, ločevanje na lokalne in ekspresne vlake, ki ne ustavljajo na vsaki postaji, ter živahno dogajanje ob postankih, saj potnik nikoli ne ve, kdaj bo naletel na kakšno glasbeno ali drugačno umetniško predstavo.
Montreal, kanadsko velemesto, je podzemno železnico dobilo precej pozno, leta 1966, kar pomeni, da gre za sodoben sistem, ki se je zgledoval po pariškem metroju. Vlaki sicer vozijo le na štirih progah in na njih ustavljajo na 65 postajah, ki pa je vsaka posebej edinstvena, saj je za vsako poskrbel drugi arhitekt. Poleg tega se Kanadčani vozijo z zelo udobnimi vlaki, ki so za povrh še točni in pogosti. Kaj bi želeli še več?
Podzemno železnico v kitajski prestolnici Peking so pred lanskimi poletnimi olimpijskimi igrami zelo razširili in v ta projekt vložili skoraj osem milijard ameriških dolarjev. Nova železnica se tako ponaša s skoraj petsto kilometri tirov, stara pa jih je premogla komaj nekaj več kot 110. Kitajci so se pod zemljo začeli voziti leta 1969, železnica pa pokriva tako samo mesto Peking kot njegovo predmestje. Tudi tujci se brez skrbi odpravijo na raziskovanje tega sveta, saj je pekinški sistem enostaven in lahko razumljiv, cene vožnje so nizke, kot v večini primerov pa so tudi tu postaje arhitekturni 'biserčki'.
Hongkonžanom so podzemne vlake in ves načrt zanje naredili Britanci, ki so se pod svoje delo podpisali leta 1979. Kljub razmeroma majhni razvejenosti njegove storitve vsak dan uporablja dva milijona in pol uporabnikov. Prednosti: dostopen za vsak žep, učinkovito, pogosti vlaki, čisti in sodobni vagoni s klimatskimi napravami.
In še skok v Južno Ameriko. Sao Paulo je tisto mesto v Braziliji, ki je poleg avtobusov, tramvajev in taksijev prvo dobilo tudi živahni svet pod zemljo. Podzemni vlaki na dan pripeljejo 3,7 milijona potnikov, ta sistem pa velja za enega najčistejših in tudi najvarnejših na svetu.