Ime Piranske soline je bilo prvič zapisano na začetku 9. stoletja. Takrat je bilo v Piranu več manjših solin, ki so bile v lasti samostanov. Prave korenine današnjih solin pa zasledimo v 14. stoletju, ko so z namenom povečanja ekonomskega učinka pridobivanja soli postopek posodobili po zgledu Paških solin.

Najpomembnejše soline v Beneški republiki
V 15. stoletju so Piranske soline postale največje in najpomembnejše soline na severovzhodu Jadrana oz. v Beneški republiki. Z znatnimi mestnimi prihodki so Pirančani izvedli velika infrastrukturna dela v solinah in zgradili bazene pravilnih oblik z zaporednim vrstnim redom izparilnih in kristalizacijskih površin. Sledila je skoraj 300 let dolga zlata doba solin, ki so jo prekinjale le naravne nesreče in stihijska želja posameznikov po bogatenju.
V 18. stoletju so soline prešle pod avstrijsko upravo, v 19. stoletju pa je Avstro-Ogrska monarhija sol razglasila za državni monopol. Avstrijska vlada je odkupila solinske fonde od malih lastnikov in začela še bolje gospodariti, da bi premagala konkurenco sicilijanskih solin. Med drugim je vpeljala uporabo beaumejevega aerometra in utrdila obrambne nasipe.

V Jugoslaviji prednost rudnikom soli
Po razpadu Avstro-Ogrske monarhije je Piranske soline prevzela Italija, ki jih je znova rekonstruirala, kar je pozitivno vplivalo na kakovost in količino pridelane soli. Tudi v Jugoslaviji je soline čakala dograditev. Tedaj je bil preusmerjen tok reke Dragonje, tako da se je preprečilo njeno poplavljanje. Kljub obilici delovne sile in ugodnega vremena, ki bi omogočala ekonomski uspeh, (rekordna letina je obsegala kar 40.000 ton soli), pa je bil širši interes usmerjen v rudnike soli.

Projekt rekonstrukcije Piranskih solin za industrijsko pridobivanje se je začel leta 1960. Leta 1990 pa sta bila z občinskim odlokom vzpostavljena krajinski park Sečoveljske in Strunjanske soline.

Sol se še pridobiva tudi na način, ki izvira iz 14. stoletja
Prvega, ki ga je obiskal tudi MMC, sestavljata dva pomembna dela: Lera in Fontanigge. Na Leri še vedno poteka aktivna pridelava soli (fotoutrinke prikazujemo v priloženi galeriji), na Fontaniggah pa je bilo solinarstvo v 60. letih prejšnjega stoletja opuščeno, a se v okviru Muzeja solinarstva sol v manjših količinah tu vendarle še prideluje na način, ki izvira iz 14. stoletja.

Danes so sicer solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za izhlapevanje), med tem ko je nekoč vsako solno polje predstavljalo samostojno solino z lastnimi bazeni za zgoščevanje vode in kristalizacijo. Razlika med obema načinoma pridelave je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, žetev in skladiščenje soli ter različna delovna orodja.

Skupno je ostalo gojenje "petrole"
Lera in Fontanigge pa sta vendarle ohranila tudi skupno značilnost. Solinarji namreč v obeh delih parka na dnu solnih polj gojijo t. i. "petrolo" - posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.

Viri: Krajinski park Sečoveljske soline