Sestavlja jo 7.107 otokov, med katerimi so številna notranja morja. Največje med njimi je Sulujsko morje.

Le 2.773 otokov ima imena, naseljenih pa jih je manj kot 200. Skupna dolžina obalne črte je kar 26.000 kilometrov. Natančno število prebivalcev ni znano. Menijo, da je leta 1995 v državi živelo slabih 70 milijonov ljudi.

95 odstotkov površine države zavzema 11 velikih otokov, na katerih živi 98 odstotkov prebivalstva. Daleč največja otoka sta Luzon na severu in Mindanao na jugu. Med njima je otoška skupina Visayas, ki jo sestavlja sedem večjih otokov: Panay, Negros, Bohol, Leyte, Samar, Masbat in Cebu. Preostala večja otoka sta še Mindoro južno od prestolnice Manile na Luzonu, ter bolj oddaljeni, razpotegnjeni Palawan na zahodu, ki ob otočju Sulu predstavlja mostišče proti otoku Borneu.

Znameniti filipinski otoki
Otoki so večinoma gorati. Na Luzonu sta glavni gorski skupini Sierra Madre in Cordillera Central, na Mindananu pa je gorat zlasti zahodni del z Zamboanškim polotokom, vendar je najvišji vrh, ugasel ognjenik Mt. Apo (2954 m) na jugu otoka, v neposrednem zaledju Davaojskega zaliva. Površje je marsikje zakraselo, kraško podzemlje pa prevotljeno. Svetovno znani so Čokoladni griči (Chocolate Hills) v osrčju otoka Bohol, lep primer stogastega krasa. Najbolj znana filipinska reka se zaradi njenega 4380 metrov dolgega toka pod zemljo imenuje kar Podzemeljska reka. Teče na Palawanu in po njej se je mogoče spustiti s čolni.

Ker so Filipini sredi velikih svetovnih rastlinskih in živalskih območij, sta njihova rastlinski in živalski svet izredno pestra. Južno od Mindanaa teče znamenita Wallaceova črta, ki z ostro razmejitvijo azijskih in avstralskih živalskih vrst nakazuje meje malajskega kopenskega mostu v pleistocenu, ko je bila gladina morij za več deset metrov nižja od zdajšnje.

Še vedno prevladuje kmetijstvo
Dve tretjini odraslih Filipincev še vedno zaposlujejo kmetijstvo, gozdarstvo in ribolov. Pomembne dejavnosti so tudi rudarstvo, lahka predelovalna industrija in v zadnjem času turizem. Glavni izvozni artikli so sladkor, tropsko sadje in rude. Prometna infrastruktura je še vedno pomanjkljiva. Otoke sicer povezujejo trajekti in razmeroma dobro je urejen notranji letalski promet (v državi je kar 40 letališč), vendar so ceste, z izjemo okolice večjih mest, slabe. Edina železnica je speljana le po južnem delu Luzona.

Od leta 1973 je uradni jezik filipino oziroma pilipino. Zasnovan je na dialektu tagalog, ki prevladuje v osrednjem delu Luzona z Manilo. Vsebuje še mnoge angleške, španske, indijske in arabske izraze ter besede iz drugih domorodskih jezikov.