Prizor iz filma Everest, ki je naletel na mešane odzive alpinistov. Foto: Kolosej
Prizor iz filma Everest, ki je naletel na mešane odzive alpinistov. Foto: Kolosej
Sandy Hill in Roberta Pittmana so označevali kot superpar newyorške družabne scene. Foto: Guliver/Getty Images
Do Sandy Hill so bili mediji, nekoč njeni največji zavezniki, po tragediji leta 1996 precej ostri. Foto: Vanity Fair
Streho sveta vsako leto skušajo doseči tako izkušeni kot tudi manj izkušeni alpinisti. Foto: AP
V filmu Everest Scotta Fischerja upodablja Jake Gyllenhaal. Foto: Kolosej
Josh Brolin kot Beck Weathers. Foto: Kolosej
"Par minute", so Pittmanova oklicali v New Yorkerju leta 1990. Foto: AP
Everest vsako leto zahteva žrtve. Najhuje je bilo po uničujočem potresu aprila letos, ko je v snežnem plazu umrlo kar 18 alpinistov in šerp. Foto: Reuters
Everest je že nekaj časa priljubljen tudi med bogataši, ki si želijo enkrat v življenju stopiti na sam vrh sveta. Foto: AP
Sandy Hill, ki se je v zadnjih letih precej umaknila iz javnosti, je v 90. letih veljala za žensko, ki je imela vse. Foto: Vanity Fair
Na najvišji točki sveta temperatura pade na -40 stopinj Celzija, raven kisika pa za kar 60 odstotkov. Foto: Reuters
Krakauerjeva knjižna uspešnica Izginuli (Into thin Air) se opira na avtorjevo osebno izkušnjo v tragediji leta 1996.

O tragediji na najvišji gori sveta, ki je do lanske veljala za najbolj smrtonosno v zgodovini gore, je bilo napisanih kar nekaj pričevanj preživelih - Hillova, ki je vsak svoj podvig podjetno unovčila v NBC-jevih videoblogih in javljanjih v živo za ameriško televizijo, je bila ena izmed srečnežev, ki so dočakali jutro 12. maja. Osem jih ni imelo take sreče, od tega številni precej izkušenejši od Sandy, ene tistih pohodnic na Everest, okoli katerih se spleta največ polemik.

Zgodba, po kateri je bil posnet tudi aktualni film, sledi dvema ločenima odpravama, ki sta, skupaj s še nekaterimi soloplezalci, skušali osvojiti vrh sveta. Z južne strani sta goro naskakovali dve večji odpravi - prva pod vodstvom novozelandskega alpinista Roba Halla, druga pod vodstvom Američana Scotta Fischerja. Oba sta umrla, ko sta v kaosu snežnega meteža skušala rešiti svoje (manj izkušene) stranke. Komercializacija Everesta je bila ravno v začetnem zanosu in odpravam so se redno pridruževali amaterski pohodniki, ki so bili pripravljeni odšteti pravo premoženje za voden vzpon na goro. Ena takih je bila tudi Sandy Hill Pittman, takrat 41-letna žena 40 milijonov dolarjev vrednega poslovneža in ustanovitelja MTV-ja Boba Pittmana.

Hill Pittmanova je bila po pričevanju tistih, ki jo poznajo, bolestno obsedena z osvojitvijo Everesta, s katerim bi na svojem seznamu odkljukala najvišje vrhove vseh sedmih celin. Pri šestih s svojo voljo, energijo, neverjetno vztrajnostjo, pa tudi iznajdljivostjo pri uporabi tako sredstev kot pozornosti medijev ni imela težav. Pri sedmem, 8848 metrov visokem orjaku, ki bi tudi sklenil knjigo Hillove, naslovljeno Vrhovi moje duše, se je zapletalo že od začetka.

Postranska škoda tudi zakon
Ko je 21. marca 1996 poletela iz New Yorka proti Nepalu, je za seboj puščala 12-letnega sina in razbiti zakon - kolateralna škoda njene gonje po vzponu na Everest. Če je Pittman še mirno spremljal Sandyjine drage avanturistične hobije, ki jih je izvajala na vseh koncih zemeljske oble (pilotiranje helikopterja, jahanje po Keniji, treking po Himalaji, kajak na Arktiki ...) in zaradi katerih si je njegova žena ustvarila romantično podobo nekakšne sodobne Amelie Earhart, Marthe Stewart alpinističnega sveta, mišičaste verzije Jackie Kennedy, kot jo je leta 1996 v Vanity Fairu opisala Jennet Contant, je bil Everest kaplja čez rob.

To je bil njen tretji poskus osvajanja Everesta (na prvega je prišla v bazni tabor s sinom in varuško, drugega ji je za 200.000 dolarjev sponzoriral Vaseline) in če upoštevamo, da je samo za en vzpon odštela po 65.000 dolarjev, lahko hitro seštejemo, kako drag hobi je imela gospa Hill Pittman, znana tudi kot tista alpinistka, ki je pod svojim goretexom nosila pregrešno drago spodnje perilo La Perla, v svoji alpinistični opravi pozirala za Vogue, pred odhodom pa prirejala poslovilne zabave, katerih seznam povabljencev se je bral kot lista "kdo je kdo" na newyorški družabni sceni.

"Spremljam medijski cirkus in mislim, da je Sandy Hill Pittman zgodba o dobrem trženju," je za Vanity Fair takrat povedal Jim Clash, ljubiteljski alpinist, ki je za Forbes pisal o avanturističnih športih. "Sandy je amaterka, ki ji je uspelo zmanipulirati medije in se spromovirati, ker večina ljudi, s katerimi se druži, ne ve kaj dosti o alpinizmu."

Po rumeni opečnati cesti do vrha
Hillova je bila v Fischerjevi ekipi. 40-letni profesionalni vodič, ustanovitelj agencije za treking Mountain Madness, ki je maja 1996 s tremi vodiči in sedmimi šerpami vodil osem strank po jugovzhodni poti, ki jo je zaradi njene priljubljenosti med bogatimi amaterji, ki jih ni odvrnil niti podatek, da je na njej umrlo že 142 pohodnikov, šaljivo poimenoval "rumena opečnata cesta".
Fischerjeva je bila izkušenejša od povprečnih članov takih amaterskih odprav in je vrh dosegla brez večjih težav, čeprav ji za slavje na vrhu ni ostalo kaj dosti več energije. A, kot vam bodo povedali alpinisti, je pot navzdol tista, ki se po navadi izkaže za zahtevnejšo in usodnejšo. In Sandy je imela na poti navzdol ogromne težave. Kar nekajkrat se je sesedla, pomagati so ji morali s hipodermičnimi injekcijami, dodatnim kisikom in neskončnim bodrenjem.

Pri tem pa se je pobočju že bližalo neurje. Ko je goro zajela tema in sunki vetra s hitrostjo od 70 do 100 kilometrov na uro, se je med podhlajenimi, preplašenimi, izčrpanimi in dehidriranimi alpinisti zares začel boj za življenje ali smrt v enem hujših snežnih neurij na Everestu.

Ko je ena izčrpana skupina le dosegla višinski tabor, kamor se je nekaj ur pred njimi že varno spustil v uvodu omenjeni Bukrejev, izjemni alpinist z Urala, Rus ni okleval in se je kljub nemogoči vidljivosti in znova okrepljenemu neurju odpravil v reševalno akcijo. Z nečloveškimi močmi mu je uspelo na varno spraviti tri člane Fischerjeve odprave, vključno s Sandy, ki je bila že povsem na robu. Za Fischerja, njegovega dobrega prijatelja, je bilo prepozno. Med žrtvami tiste noči je bil tudi Hall, ki je umrl med reševanjem enega izmed svojih amaterskih članov odprave.

Reševanje imena in ugleda
Pot navzdol je bila mučna za vse, se pa preživeli spominjajo, da je Hill Pittmanovo kljub pretresenosti in občutkom krivde, ki so mučili vse, ob tem skrbelo tudi, kako bo trpela njena podoba, posledično pa tudi njena knjiga. Kot je vsak dan do tragedije vstajala še pred drugimi, da bi redno objavljala svež material na svojem blogu, je tisti večer že govorila prek satelitskega telefona s Tomom Brokawom iz NBC-ja. Odprava je na ogorčenje Fischerjevih kolegov nenadoma dobila naziv "NBC-jev napad na Everest", središčno vlogo pa je zavzela mojstrica medijskih nastopov Hill Pittmanova, ki je takoj po prihodu v bazni tabor že začela z "omejevanjem škode", ki bi jo tragedija lahko povzročila njeni podobi.

Za 2.500 dolarjev je najela helikopter, ki jo je odpeljal do Katmanduja, čeprav bi za isto ceno lahko najela večji helikopter za vse člane odprave. V hotelu Yak and Yeti se je še izogibala klicem novinarjev, a jo je sedma sila, ki se je zgrnila nad hotel, brez težav prepoznala po ozeblinah na prstih in Hermesovem katalogu, ki ga je prelistavala med sončenjem ob bazenu.

Na skupinski fotografiji s še vedno pretresenimi preživelimi je izstopala v dizajnerskem črnem minikrilu in s popolnim mejkapom, nato pa je priredila veliko zabavo s koktajli - menda Fischerju v spomin. A med preživelimi in Hill Pittmanovo je vladala vidna napetost. Američanka se je izogibala tudi Bukrejevu in Nealu Beidlemanu, dvema najzaslužnejšima, da je svoj zgodovinski podvig, s katerim je postala druga ženska, ki je osvojila sedem vrhov, preživela.

Očitki
In v intervjujih, ki so sledili, ni kazala nobene potrebe, da bi ju kaj posebej izpostavljala. Nobenih herojev ni bilo tisto noč. Vodiči so samo opravljali svoje delo, za kar so plačani, je vztrajala, in bila presenečena, da ob prihodu v domovino ni bila deležna veličastnega sprejema. Na Sandy Hill Pittmanove in njej podobne se je najbolj brezkompromisno spravil znani pisatelj in hribolazec Jon Krakauer, avtor knjižnih uspešnic V divjino in Izginuli o jalovem boju človeka proti naravi.

Krakauer je bil namreč tisti dan član novozelandske odprave in je za Outside iz prve roke napisal zelo čustveno in neolepšano poročilo o tragediji. "Kaj delaš na gori, če se ne moreš z nje spraviti sam?" se je spraševal vidno razburjeni Krakauer, ki meni, da lahko kot alpinist od šerpe ali vodiča zahtevaš le toliko. In tudi če imaš kot vodeni alpinist veliko izkušenj, še ne pomeni, da premoreš dovolj razsodnosti ali sposobnosti ukrepanja v kriznih situacijah. Krakauer opozarja, da premožni amaterski alpinisti niso nikdar brez vodičev, "višinskih varušk", zato ne znajo poskrbeti zase, ko so prepuščeni sami sebi, in so vajeni, da imajo ob sebi šerpo, ki jim tovori do vrha prtljago.

Izginuli
Krakauer je svoj esej iz revije Outside leta 1997 razširil v večkrat nagrajeno, a med alpinisti kontroverzno knjigo Izginuli (Into Thin Air), v katerem opisuje tako usodne odprave kot tudi splošno stanje vzponov na Everest v sredini 90. let. Izkušene alpiniste je najbolj zmotila Krakauerjeva kritika Bukrejeva, češ da je naredil napako, ker ni vzel s seboj dodatne zaloge kisika, in ker se je spustil v tabor kar nekaj ur pred svojimi strankami, čeprav mu je priznaval zasluge ob reševanju.

Izkušeni alpinisti so se ob Krakauerjev opis obregnili, češ da so tisti dan Bukrejeve stranke vse preživele, medtem ko so bili amaterski alpinisti, ki spusta niso preživeli, vsi iz Krakauerjeve novozelandske odprave. In da je Bukrejev reševal svoje stranke, medtem ko je Krakauer spal v svojem šotoru. Bukrejev sam pa je ameriškemu pisatelju odgovoril s svojo knjigo videnja dogodkov na strehi sveta, naslovljeni Vzpon. Končne sprave nikdar ni bilo, saj je kmalu po objavi knjige Rus umrl v plazu na Anapurni.
Sandy Hill, polarizirana figura, ki so jo nekateri občudovali zaradi njene moči, talentov in vsestranskosti, drugi pa jo označevali za razvajeno, vase zagledano bogatašinjo, je imela kar nekaj dela v poskusih, da bi si oprala svoje ime. "Vseskozi smo se obnašali kot ekipa," je zatrjevala v intervjuju za Newsweek, v katerem je tudi pripomnila, da je bila zaznamovana kot "bogata Newyorčanka" samo zato, ker je bila pač najvidnejša članica odprave, kar da jo je avtomatično naslikalo v podobi dežurne negativke.

V intervjuju za revijo Outside leta 2006 je Hillova tudi branila odločitve Bukrejeva na Everestu, medije, ki so na katastrofo vrgli temno senco, pa ostro kritizirala, češ da je bila večina poročanj leta 1996 senzacionalističnih, prenapihnjenih in polnih predsodkov, "vznemirljivo lepopisje, nikakor pa ne novinarstvo".

V 62 letih, odkar potekajo vzponi na Everest, je vrh osvojilo več kot 4.000 posameznikov, pri poskusu osvajanja te veličastne gore pa jih je na njej za vedno ostalo približno 250.