Emily Blunt na premieri Volkodlaka. Foto: EPA
Emily Blunt na premieri Volkodlaka. Foto: EPA
Bluntova v prizoru z Del Torom v Volkodlaku, ki je igralki najbolj pri srcu. Foto: Kolosej
Emily je bila več let zaročena s kanadskim pevcem Michaelom Bublejem, po razdoru zaroke pa je zdaj zaročena z ameriškim igralcem Johnom Krasinskim. Foto: EPA
Tretjo nominacijo za zlati globus ji je prinesla vloga v Mladi Viktoriji. Foto: EPA
Na premieri Vokodlaka s soigralcema Del Torom in Hugom Weavingom. Foto: EPA
Za vlogo v Hudičevki v Pradi je precej shujšala. Foto: EPA
Vlogo v Volkodlaku je sprejela predvsem zaradi soigralca Benicia Del Tora. Foto: EPA
Prizor iz filma Volkodlak. Foto: Kolosej

27-letna Bluntova je zares prodrla z neodvisnim britanskim filmom My Summer of Love (2004). Naslednje leto je zaigrala ob Billu Nighyju in Mirandi Richardson v britanski TV-drami Gideonova hčerka in za vlogo prejela zlati globus, leta 2006 pa si prislužila mednarodni sloves za svojo predstavo v uspešnici Hudičevka v Pradi.
Letos se nam je predstavila v vlogi britanske kraljice v filmu Mlada Viktorija (tretja nominacija za zlati globus), trenutno jo v naših kinematografih lahko vidimo v vlogi Gwen Clonliffe, izbranke Volkodlaka Benicia Del Tora.

Igrate Gwen. Je močna osebnost ali damica v stiski?
EB: Nerada kategoriziram preveč stvari v nekaj besedah, a mislim, da je zelo močna. Pogumno je, da ne obupate nad nekom, ker ta zapada v temačno stran. Seveda je lik Gwen tudi v stiski, je le v izjemno skrivnostnih okoliščinah izgubila zaročenca in ne ve, kaj se je zgodilo z njim. Živi v nenavadni hiši in nedvomno je v neke vrste čustvenem afektu. A je čistega srca.
Benicio Del Toro je pravi navdušenec nad volkodlaki – ima celo zbirko na to temo. Kako se je njegov entuziazem občutil na snemanju?
EB: Res se spozna. Ne bi mi niti "prišlo na pamet", da preizkušam njegovo znanje, ker nisem velika oboževalka grozljivk. On je oboževalec vseh filmskih žanrov in ima neverjetno obsežno zbirko vseh filmskih podatkov v svoji glavi. Baje ima doma kup predmetov, plakatov in zbirko iz originalnega Volkodlaka, tako da mislim, da je imel vedno zanimanje za tovrstne filme. In ker tega filma že leta niso znova obudili, mislim, da je hotel ustvariti neki poklon tistim starim filmom Lona Chaneyja, ki jih je tako oboževal kot otrok.
Ste vi gledali izvirnik?
EB: Sem, kar je bilo izvrstno. Razumem, zakaj ljudi tako povleče v te filme, a sama se precej hitro preplašim, zato sploh ne gledam grozljivk. Razlog, da mi je bil ta scenarij tako všeč, je, ker se zdi bolj klasična napeta zgodba o duhovih. Vsebuje mitološke elemente, ki so mi bili všeč, poleg tega pa sem si še res želela delati z izbrano ekipo.
Katere prizore v filmu pa je bilo vam osebno najljubše posneti?
EB: Verjetno tiste z Beniciom. Res sem uživala v najinih skupnih prizorih. V enem prizoru oskrbujem njegovo ranjeno ustnico in on začne halucinirati ter dobivati animalistične poteze Volkodlaka. Moj lik je ob tem seveda prestrašen. To je bil odličen prizor za snemanje, ker skušam skrbeti zanj in sem tesno ob njem, ob tem pa so se ustvarjalci poigravali s kamero, Benicio pa je bil res odličen, enkratno ga je bilo opazovati. Ima rahlo poseben pristop do svojega dela v vsakem prizoru in vsak prizor skuša videti v drugačni luči od večine ljudi. Vedno je vznemirljivo snemati tak prizor, ker ne veš, kaj bo storil. Je pogumen, kar sem res cenila.
Je bil Anthony Hopkins velikodušen ali bolj odmaknjen sam zase?
EB: Bil je velikodušen v vseh ozirih; v duhu, v zgodbah, ki jih je pripovedoval, in v času, ki ga je posvetil vsakomur od nas. Poznal je ime prav vsakogar na snemanju. In ni izgubil tistega pravega entuziazma in kakovosti pristopa do svojega dela. To res obožuje in je nalezljivo za vse okoli njega. Izjemno navdihujoča je tudi njegova pozornost do podrobnosti pri ustvarjenju lika. Misli na vse, stalno ima nove zamisli, njegovi možgani so 24 ur na dan v polnem pogonu. Ničesar ne zamudi in v ljudeh vidi vse. Z menoj je bil tako topel in zabaven, tako da sva se pogosto smejala kot idiota. Sedela sva tam v kotu in opravljala ... pripovedoval je tako zabavne zgodbe …
Ko ste podpisali pogodbo za Volkodlaka, je bil to za vas prvi zares velik studijski film. Ste bili živčni? Do takrat ste si gradili tako močno kariero v neodvisnih filmih …
EB: Spominjam se, da sem si mislila, o moj Bog, to je orjaški film. Snemali smo prizor, ko tečem skozi gozd, in velikost žarometov, ki so jih postavili tja, je bila ogromna, ob tem pa so še tri ekipe snemale na treh prizoriščih hkrati. "O, moj Bog, kaj delam," sem si mislila v tistem trenutku. A še vedno sem precej izbirčna pri vlogah, ki jih sprejmem, tako da nisem bila v skrbeh, ker sem si pač res želela delati s tema igralcema – oba sta med mojimi 5 najljubšimi igralci, tako da sem že skoraj prosila za vlogo.
Za tako vlogo ne morete ravno pohajkovati po viktorijanskem Londonu, da bi dobili občutek zanjo, kako se torej lahko pripravite – poleg tega, da se naučite besedilo?
EB: Poskusite teči v obleki! Vadenje teka v obleki. Vadenje jahanja v obleki. Več že ne moreš narediti. Vedno me zvije, ko ljudje govorijo, kako se na vlogo pripravijo na ta ali drug način, ker je vsak drugačen, in pogosto ne zveni, kot da bi si dejansko zaslužil to delo, če razlagaš o procesu! Jaz osebno preprosto precej razmišljam in se skušam naučiti kaj od vsakogar, ki sem ga spoznala v življenju, ukrasti iz trenutkov svojega življenja, se skušati spomniti trenutkov, ko sem bila preplašena ali vznemirjena ali žalostna. Preprosto kataliziraš lastne izkušnje, kolikor je le mogoče, ne da bi popuščal samemu sebi.
Ko ste se pripravljali za Hudičevko v Pradi, sta se z Anne Hathaway skoraj izstradali, kajne?
EB: Res sva se prehranjevali zelo zdravo. V tistem obdobju je bilo veliko solat, a ni bilo preveč težko. Igrala sem nekoga, ki naj bi bil na robu bolno vitkega. Zato razumem, zakaj je bilo od mene zahtevano, da izgubim par kilogramov.
Baje ste se lotili igralstva, da bi ozdravili govorno napako iz otroštva …
EB: To ni bil edini razlog. Me pa je presenetilo, da mi je toliko pomagalo pri jecljanju in vse zasluge gredo mojemu enkratnemu učitelju, ki me je spodbujal, da nastopim v šolski predstavi. "Ne morem, nori ste," sem mu rekla. "Zakaj ne bi zaigrala z drugim glasom? Mislim, da bi to lahko pomagalo, in mislim, da bi bila res dobra." In to je bilo to. Da mi je predlagal, da bi bila nekdo drug, da doživim neko vrste zunajtelesno izkušnjo, če razumete, kaj skušam povedati.
Kdaj vas je res zagrabil igralski "virus"?
EB: Ko sem bila mlajša, nisem imela nobenega namena igrati, ampak moja srednja šola je imela res krasen dramski oddelek, kjer sem uživala v šolskih predstavah. A iskreno nisem nameravala iti na igralsko akademijo. Nastopala sem v neki predstavi, ki se je uvrstila na edinburški festival, in dobila agenta. Vprašali so me, ali bi rada poskusila za nekaj časa, jaz sem malce oklevala, nato pa privolila. In mislim, da tudi če se ne bi izšlo, bi bila še vedno zadovoljna. Imela sem veliko srečo. Nočem zveneti nehvaležno, ker ljubim to, kar počnem, in si ne morem predstavljati, kaj za vraga bi počela s svojim življenjem, če ne bi igrala.