Lena Dunham se ne boji postaviti na ogled vseh svojih pomanjkljivosti. Foto: HBO
Lena Dunham se ne boji postaviti na ogled vseh svojih pomanjkljivosti. Foto: HBO
Hannah njen fant oziroma občasni ljubimec tretira kot pripomoček. In ona se mu pusti. Foto: HBO
Dialogi so izjemno duhoviti in prodorni. Foto: HBO
Glasovi naše generacije? Foto: HBO
Dame iz Seksa v mestu - tako zelo drugačne od 'punc'. Foto: EPA

26-letna Lena Dunham, ki je ustvarila nanizanko, ne skriva, da je navdih za Girls črpala iz Seksa - a ga obrnila na glavo.
Serija se namreč osredotoča na del (newyorške) populacije, ki ga je Seks v mestu prikladno spregledal. "Pri Gossip Girl (Opravljivka) je šlo za najstnike, ki merijo moči na Upper East Sideu, pri Seksu v mestu pa je šlo za ženske, ki so že "pogruntale" kariero in prijateljstvo, zdaj pa skušajo to storiti še z družinskim življenjem. Vmes pa je bil ogromen prazen prostor, ki ga niso naslavljali," razlaga Dunhamova. Ta "prazen prostor" je realnost.

Glas generacije
"Mislim, da bi bila lahko glas moje generacije. Ali pa glas ene generacije," dahne v prvem delu Hannah Horvath (upodobila jo je kar Dunhamova sama), obetavna pisateljica, ki pa je daleč stran od Carrie Bradshaw.
Če je bila Carrie suhljata, modno ozaveščena in od postavnih samcev oblegana uspešna newyorška kolumnistka s pregrešno dragim manhattanskim domovanjem, je Hannah njen antipol.
Pričeska spominja na britansko gospodinjo, prav tako njene oprave, je kar nekaj kilogramov pretežka (a se ne boji pred kamero tega pokazati v vsej svoji razgaljeni veličini), ne najbolj privlačna, sebična in nerodna, celo njen lik je nadležen.

Opravlja priložnostna, po možnosti neplačana dela, togotno cepeta, ko ji starši odtegnejo preživnino ("Lahko bi bila narkomanka! Se sploh zavedata, kako srečna sta lahko?!" in "Preračunala sem in lahko preživim v New Yorku še tri dni in pol. Mogoče sedem, če ne jem kosila," jima zabrusi v obupu), občasno seksa na najbolj ponižujoč in mučen način s svojim občasnim, neprivlačnim fantom.

Najbolj nadležna zasedba?
Njene prijateljice so le za odtenek na boljšem. Ena je nadležna boemska svetovna popotnica (Jemima Kirke kot Jessa Johansson), druga (Allison Williams kot Marnie Michaels) je sicer privlačna asistentka v galeriji, a ujeta v zvezo s fantom, ki ga nima zares rada, ker je - preprijazen, tretja (Zosia Mamet kot Shoshanna Shapiro) pa je nedolžna židovska devica, ki vse svoje znanje o fantih gradi iz cenenih knjig za samopomoč.
Odzivi gledalcev so skoraj enotni: težko je simpatizirati s temi dekleti. Nekateri celo odkrito pravijo, da gre za najbolj neprijetno in nesimpatično zasedbo na malih zaslonih.

Čar naturalizma
A prav to dela Girls tako odlične. Serija ne skopari z neposrednostjo, mestoma naturalizmom in grobostjo, ki je nismo vajeni v ameriških izdelkih. Zlasti ne tistih, namenjenih ženski publiki. Marnie skuša ob neki priliki svojega fanta zadržati, da je ne bi zapustil, tako da mu ga povleče. Nato pa ga pusti.
Hannah vidimo, kako se golorita skobaca na kavč in se v grobni tišini nastavi svojemu lenobnemu in čudaškemu fantu. Spet ob drugi priložnosti pusti, da jo njen priletni šef otipava, a je razočarana, ker noče spati z njo.
A, da ne bo pomote - serija v isti meri, kot izpostavlja napake deklet, kruto postavi pod drobnogled tudi "sodobnega fanta" - poženščenega, neodločnega, pretirano občutljivega in povsem nezrelega.
Napake pod drobnogledom
Girls v tistih slabih 30 minutah, kot traja ena epizoda, postrežejo z več neprijetnimi in nelagodnimi situacijami, kot smo jih lahko videli v vseh šestih sezonah divjega seksa v Seksu v mestu. Carriejine gole zadnjice ali prsi nikdar nismo videli - Hannah vidimo še preveč za povprečnega gledalca, vajenega hollywoodsko estetiziranega ženskega telesa.
Carrie in druščina so imele veliko napak - a so bile zapakirane v privlačno podobo, po kateri so med letoma 1998 in 2004, kolikor je trajala serija, hlepele vse gledalke. Nobena gledalka pa noče biti Hannah. Lena Dunham je našla odlično tržno nišo ter se pogumno in brez vsakršne nečimrnosti vrgla vanjo, kar je vsega občudovanja vredno.

Dunhamova je nase opozorila leta 2010 z neodvisnim filmskim prvencem Tiny Furniture, a pri Girls, kjer ji je priskočil na pomoč aktualni velikan komedije Judd Apatow, je postregla s še več iskrivosti in s še več ostrine.
Tisti, ki serije ne sovražijo z dna srca (in tudi takih je kar nekaj), jo povsem upravičeno hvalijo kot eno najbolj osvežujoče surovih in duhovitih zadnjih let, ki pristno ujame izgubljeno generacijo mladih sredi 20. let. In s temi mladimi - zmedenimi, nezrelimi, nikdar zares odraslimi, odvisnimi, nesposobnimi in nesamozavestnimi - se še kako lahko poistovetimo.