Grace Kelly je postala prva ameriška igralka, ki so jo upodobili na ameriški poštni znamki. Foto:
Grace Kelly je postala prva ameriška igralka, ki so jo upodobili na ameriški poštni znamki. Foto:

Čeprav je njena filmska kariera trajala le pet let in je posnela le 11 filmov, Grace Kelly velja za eno najboljših ameriških igralk. Za svojo hladno lepoto je skrivala močna čustva, ki so lahko, po besedah režiserja Alfreda Hitchcocka, izbruhnila kot vulkan.

Najprej je osvojila filmska platna, po poroki z monaškim princem Ranierom III. pa je postala priljubljena princesa in predana mati svojim trem otrokom do svoje prezgodnje smrti.

Grace Kelly, ki se je v zgodovino zapisala kot legendarna filmska igralka, pozneje pa princesa, je ena najbolj nepozabnih žensk 20. stoletja.

T. V.

Grace Patricia Kelly se je rodila 12. novembra 1929 v Philadelphiji kot tretji izmed štirih otrok Johnu Brendanu Kellyju starejšemu in Margaret Majer. Njen oče je bil zelo uspešen športnik in trikratni olimpijski zmagovalec v veslanju, hkrati pa si je z opekarskim poslom prislužil milijone, zato je bila družina zelo spoštovana v philadelphijski družbi. Očetova brata sta bila znana umetnika; Walter Kelly je bil varietejski umetnik, George Kelly pa je bil znani pisec iger, nagrajen s Pulitzerjevo nagrado. Njena mati, ki je imela nemške korenine, je ob poroki z Johnom iz luteranske prestopila v katoliško vero, oba pa sta goreče podpirala zdravo življenje, šport in telovadbo.
Sledila je svojim sanjam o karieri v gledališču in se odpravila v New York; tam so jo sprejeli na Ameriški akademiji dramatičnih umetnosti, kjer so se šolali takšni igralski talenti, kot so Katharine Hepburn, Lauren Bacall in Spencer Tracy. Pri 19 letih je maturirala na akademiji z vlogo v igri Zgodba iz Philadelphije (The Philadelphia Story), vlogo, s katero je nekaj let pozneje tudi zaključila svojo igralsko kariero. Foto: EPA
Grace je opazil filmski producent Delbert Mann in ji ponudil delo na televiziji, svoj filmski prvenec pa je doživela z majhno vlogo v filmu Štirinajst ur (Fourteen Hours) leta 1951. Kljub majhni vlogi je vzbudila pozornost in dobila številne ponudbe, ki pa jih je zaradi želje po neodvisnosti in ljubezni do gledališča zavrnila. A le dokler ni dobila telegrama iz Hollywooda, v katerem ji je producent Stanley Kramer ponudil glavno vlogo ob Garyju Cooperju v filmu Točno opoldne (High Noon), ki je postal eden od najbolj priljubljenih filmov 50. let 20. stoletja. Njena biografinja Wendy Leigh trdi, da je imela Grace med snemanjem filma romanco tako z zvezdnikom filma kot njegovim režiserjem Fredom Zinnemannom.
Leta 1954 je v kina prišel njen naslednji film Kliči M za umor (Dial M for Murder), ki je nastal pod taktirko mojstra režije Alfreda Hitchcocka, doživel pa je uspeh tako pri kritikih kot gledalcih. Oktobra 1954 je Grace prejela telegram, da se je Hitchcock z Edith Head, eno najboljših kostumografinj, dogovoril, da bo Grace igrala v njegovem naslednjem filmu Dvoriščno okno (Rear Window). Zaradi vloge Lise Fremont se je Grace sicer nerada odpovedala vlogi v filmu Na pristaniški obali (On the Waterfront), ki je njeni zamenjavi Evi Marie Saint prinesla oskarja. Tudi na snemanju Dvoriščnega okna sta se Grace in Hitchcock zelo dobro razumela, nad sodelovanjem z mlado igralko pa je bil navdušen tudi veteran James Stewart.
Monako se je skrbno pripravljal na poroko. Palačo so prepleskali ini povsem na novo okrasili. Na tisoče oboževalcev se je poslovilo od Grace v newyorškem pristanišču 4. aprila, ko se je s svojo družino odpravila na osemdnevno potovanje proti francoski rivieri, kjer se je na ulicah kneževine zbralo več kot 25 tisoč ljudi, da bi jo videlo.
23. januarja 1957, devet mesecev in štiri dni po poroki, se je paru rodil prvi otrok, hči Caroline Louise Marguerite, malce več kot leto pozneje, 14. marca 1958, pa je na svet prijokal sin Albert II. Monaški. Najmlajša hči Stéphanie Marie Elisabeth se je rodila 1. februarja 1965. Foto: EPA
Kmalu po poroki je princ Ranier prepovedal predvajanje njenih filmov v Monaku, Grace pa se ni nikoli več vrnila k igranju in je zvesto izpolnjevala svojo vlogo monaške princese. Vrnitvi na filmska platna je bila najbliže, ko ji je leta 1962 Hitchcock ponudil vlogo v filmu Marnie. Raniere je privolil, a si je Grace po nasprotovanju javnosti premislila. Kot princesa Monaka se je zavzemala za umetnost v kneževini in podpirala tamkajšnje umetnike. Foto: EPA
Ko se je Grace 13. septembra 1982 s hčerko Stephanie vračala domov v Monako, je med vožnjo doživela srčni napad in izgubila nadzor nad avtomobilom, ki ga je odneslo 30 metrov navzdol po hribu. Grace je umrla naslednji dan v bolnišnici, ne da bi se zavedla. Stara je bila 52 let. Stephanie je utrpela lažje poškodbe. Po nekaterih virih naj bi ravno hči vozila avto in izgubila oblast nad njim, a je monaška palača te govorice ostro zanikala. Princeso Grace so pokopali v Katedrali svetega Nikolaja v Monte Carlu 18. septembra. Pogreb si je po televiziji ogledalo okoli 100 milijonov gledalcev, v katedrali pa so bili med 400 pogrebci predstavniki tujih vlad, evropskih kraljevih hiš in nekateri ameriški filmski zvezdniki, manjkala pa je Stephanie, ki se je zaradi poškodb še vedno zdravila v bolnišnici. Princ Ranier se po njeni smrti ni poročil in je pokopan zraven nje. Foto: EPA