Rodil se je kot J. R. Cash v Arkansasu 26. februarja 1932 in kot petletnik je že delal na bombažnih poljih ob popevanju gospela. Močno ga je zaznamovala smrt starejšega brata Jacka, ki je leta 1944 umrl v tragični nesreči z žago. Johnny si ni nikoli zares opomogel.

Mladost v znamenju gospela in revščine
Ekonomske in osebne stiske družine med Depresijo so oblikovale Cashevo osebnost in navdihnile mnoge njegove pesmi. Že kot deček je začel igrati kitaro in pisati pesmi, v srednji šoli pa je pel na lokalni radijski postaji. Po šolanju v letalski bazi so Casha poslali v bazo v Nemčiji, kjer je ustanovil svoj prvi bend.

Po odsluženem vojaškem roku se je poročil z Vivian Liberto in se preselil v Memphis, kjer se je med šolanjem za radijskega voditelja preživljal kot trgovec, ob večerih pa igral s skupino Tennessee Two. Ko je zbral pogum, je obiskal sloviti snemalni studio Sun Records, v upanju, da bi dobil pogodbo. Na avdiciji pri Samu Phillipsu je Cash pel pretežno gospelske napeve, zato mu je znameniti producent svetoval, naj "gre domov in greši, nato pa naj pride nazaj s pesmijo, ki jo lahko proda." Cash je Phillipsa prepričal z novimi pesmimi v tipičnem cashevskem slogu pevskega blazneža.

Hiti, droge, ločitev
Že prve pesmi, Cry Cry Cry, Folsom Prison Blues in I Walk the Line so postale uspešnice. A Johnnyja je majhna založbena hiša, ki jo je Elvis Presley že zapustil, Phillips pa je pozornost usmerjal na Jerryja Leeja Lewisa, utesnjevala in je uspešno presedlal h Columbia Records.

Zasebno je Cash doživljal pravo dramo: v letih med 1955 in 1961 so se mu rodile štiri hčerke, a njegovo neprestano koncertiranje in čedalje intenzivnejše drogiranje je pripeljalo do ločitve, Cash pa se je dve leti pozneje poročil s svojo veliko ljubeznijo, folkpevko June Carter, ki jo je zaprosil več kot 30-krat, preden je le pristala.

(Ne)klasična ljubezenska zgodba
V 60. letih je Casheva kariera zares vzcvetela, čeprav se je pevec utapljal v alkoholu in mamilih. V tistem času je nastala uspešnica Ring of Fire, ki jo je napisala June in opisuje njen osebni pekel, ko se je borila s prepovedano ljubeznijo (Cash in June sta bila oba poročena, ko sta se zaljubila) in Johnnyjevim osebnim ‘ognjenim obročem’ (odvisnostjo od mamil in alkohola).

V tistem obdobju se je zgodila tudi nesreča, ko je Cashev poltovornjak zajel ogenj in sprožil gozdni požar, ki je pol nacionalnega gozda spremenil v pepel in pokončal 49 izmed 53 ogroženih kondorjev. Ko je sodnik Johnnyja vprašal, zakaj je to storil, je ta odvrnil v svojem značilnem predrznem slogu: "Nisem bil jaz, moj tovornjak je bil in ta je mrtev, zato ga ne morete zaslišati." Vlada je od njega iztožila odškodnino in do danes Cash ostaja edini, ki ga je vlada tožila zaradi gozdnega požara.

Večni upornik
Kljub romantični podobi upornika Cash ni nikdar služil zaporne kazni, pa čeprav je v ječi pristal sedemkrat – med drugim je bil aretiran zaradi tihotapljenja mamil iz Mehike v kitarskem kovčku in postopanja po zasebni posesti, kjer je sredi noči trgal cvetlice. Sredi 60. let je Cash izdal več konceptualnih albumov, med katerimi izstopa Bitter Tears, ki opozarja na mučno stanje ameriških Indijancev.

Cash je čutil veliko sočutje tudi do zapornikov, zato je začel nastopati po številnih zaporih. Zdaj že legendarni nastopi v zaporih Folsom in San Quentin so dokumentirani na uspešnih albumih.

Mož v črnem
V zgodnjih 70. letih je Cash prenehal z drogami, spet odkril krščansko vero in zaigral v lastni TV-seriji The Johnny Cash Show. Oddaja je gostila znamenite rockerje, kot sta Neil Young in Bob Dylan, ki je postal dober Cashev prijatelj. Cash je do takrat v javnosti že uveljavil podobo "Moža v črnem" - nastopal je oblečen popolnoma v črno in z do kolen segajočim plaščem, kar ga je še bolj ločilo od ostalih country izvajalcev v svetlečih oblekah, pošitih z biserčki, in popevajoč preproste tematike. Cash je v pesmi Man in Black razložil svojo opravo kot počastitev in opomin na trpljenje najbolj revnih in zatiranih na tem svetu.

Sredi 70. let je Casheva slava začela zahajati, čeprav je bila njegova avtobiografija vseeno izjemno uspešna.

Odnosi s predsedniki
Pevec je bil v prijateljskih odnosih z vsakim ameriškim predsednikom od Richarda Nixona dalje. Še najmanj blizu si je bil z zadnjima dvema – Billom Clintonom in Georgem W. Bushem zaradi osebnega nezaupanja vanju. Najbližje mu je bil Jimmy Carter, a pri nobenem izmed teh prijateljstev ni šlo za politiko, saj ni nikdar prav posebej podpiral katero izmed administracij.

Ko ga je Nixon prvič povabil, da igra v Beli hiši, si je zaželel country pesmi Okie from Muskogee (ki negativno prikazuje mlade uporabnike drog in protivojne protestnike) in Welfare Cadillac (ki zasmehuje prejemnike socialne podpore). Cash je obe zavrnil in raje zaigral svoje levičarske in politične pesmi kot The Ballad of Ira Hayes o pogumnem indijanskem veteranu 2. svetovne vojne, ki ga je ob vrnitvi v ZDA pričakalo rasistično obravnavanje.

80. leta - težko obdobje
Leta 1980 je Cash pri 48 letih postal najmlajši član Country Music Hall of Fame, pa čeprav je v tistem času posnel več hvaljenih TV-vlog kot pa uspešnih albumov. Spet je zapadel v zasvojenost, ko je leta 1983 v bizarni nesreči, ko ga je brcnil noj, ki ga je imel na svoji farmi, utrpel poškodbe trebuha in začel jemati protibolečinske tablete. Med okrevanjem na kliniki za zdravljenje odvisnosti Betty Ford je spoznal spoznal Ozzyja Osbourna in se spoprijateljil z njim.

V 80. letih je bila Casheva glasbena kariera in odnos z esteblišmentom v Nashvillu na najnižji točki. V kljubovanju svoji založbi je Cash posnel namerno obupno, samoparodično pesem Chicken in Black, o Johnnyjevih možganih, presajenih v kokoš. Ironično, pesem je požela večji komercialni uspeh kot kateri koli izmed Cashevih takratnih izdelkov. Vseeno se je Cash vrnil k Sun Studios v Memphis in posnel album Class of ’55 z legendama Royem Orbisonom in Jerryjem Leejem Lewisom.

Cash do statusa žive legende
V 90. je njegova kariera doživela drugo pomlad in Cash je nepričakovano dobil kultni status med mlajšim občinstvom, ki sicer ne kaže nobenega zanimanja za country. Po tem ko je z U2 posnel pesem The Wanderer, ga je poiskal producentski velikan Rick Rubin in mu ponudil pogodbo z American Recordings, založbo, bolj znano po rapu in hard rocku kot countryju.

Nastal je album American Recordings, ki ga je Johnny posnel v svoji dnevni sobi, zgolj ob spremljavi kitare. Na albumu so prevladovale predelave pesmi sodobnih glasbenikov in je požel velikanski komercialni in kritiški uspeh, okronan z grammyjem. Med nekaterimi bolj znanimi Cashevimi predelavami sta One (U2) in Personal Jesus (Depeche Mode). Uspehi so se kar vrstili: Casha so sprejeli na sloviti festival Glastonbury, pojavil se je v epizodi Simpsonovih, z ženo pa sta gostovala v TV-seriji Dr. Quinnova.

Poslednji dnevi Johnnyja in June
Leta 1997 je Cash zbolel za nevrološko boleznijo, povezano s sladkorno boleznijo, ki ga je prisilila, da skrajša turnejo. Albuma American III: Solitary Man (2000) in American IV: The Man Comes Around (2002) z bolj temačnimi pesmimi sta bila Cashev odgovor na bolezen. Video za Hurt, predelavo pesmi Nine Inch Nailsov, je bil še posebej dobro sprejet in The Guardian ga je celo razglasil za najboljši glasbeni video vseh časov.

Maja 2003 je po srčni operaciji umrla June. Pred smrtjo je naročila možu, naj nadaljuje z delom, zato je Cash še naprej snemal in koncertiral. A nikdar si ni opomogel od izgube ljubljene žene. Umrl je 12. septembra, manj kot štiri mesece po njeni smrti. Pokopali so ga ob June blizu njunega doma v Hendersonvillu v Tennesseju. Eno izmed Cashevih zadnji sodelovanj z Rubinom, American V: A Hundred Highways, so izdali posthumno leta 2006. Album je debitiral na prvem mestu Billboardove lestvice.

Zapuščina Johnnyja Casha
Od njegovih zgodnjih dni kot pionir rokenrola v 50. letih do desestletij statusa poosebitve countryja in ponovne oživitve stare slave ter statusa žive legende v 90. letih je Cash vplival na mnogo glasbenikov in za seboj pustil opus, vreden največjih umetnikov.

Johnny Cash danes velja eno največjih imen popularne glasbe vseh časov, in čeprav je bil verjetno najbolj viden simbol country glasbe, je Cash vedno stopal v bran umetnikom na obrobju. Sam ni želel biti definiran kot "country", saj se mu je zdelo, da se njegove glasbe ne da spraviti v žanrski predalček, poleg tega je bil pogosto vse kaj drugega kot del nashvillskega mainstreama. Njegova glasba poleg countryja vsebuje še elemente rokenrola, folkglasbe, bluegrassa, bluesa in gospela, sam pa je pustil globok pečat na vsakem izmed teh žanrov.

Prvo ime countryja
Proti koncu kariere je zaslovel s svojo zmožnostjo prehoda in brezčasnosti, ki sta ga priljubila mlajši demografiki ljubiteljev alternativnega rocka. Njegovo raznolikost dobro ponazori podatek, da so ga sprejeli v tri velike dvorane slavnih: nashvillsko glasbenih piscev, countryja in rokenrola. Le dva glasbenika sta bila poleg Casha v vseh treh dvoranah.

Na zvezdniškem koncertu leta 1999 se mu je poklonila pisana druščina kolegov, med njimi Bob Dylan, Wyclef Jean, Norah Jones, Willie Nelson in U2. Ni treba posebej poudarjati, da je imel Cash na svojih policah nepregledno število glasbenih nagrad. Skupno je napisal več kot tisoč pesmi in izdal več deset albumov. Leta 2004 ga je revija Rolling Stone uvrstila na 31. mesto 100 največjih glasbenikov vseh časov in na 1. mesto 40 največjih imen countryja.

Kaja Sajovic