Čelado Hövding nosimo okoli vratu kot šal, napihne pa se šele v primeru nesreče. Foto: Hövding
Čelado Hövding nosimo okoli vratu kot šal, napihne pa se šele v primeru nesreče. Foto: Hövding

Kolesarske čelade v zadnjem času ponujajo številne tehnologije, kot so LED-smerniki, radijske povezave in zaznavanje predmetov v mrtvem kotu, a glede zaščite glave pri padcu se ni še kaj veliko spremenilo. Zato se je ekipa znanstvenikov univerze Stanford odločila preizkusiti učinkovitost napihljive čelade, v primerjavi s klasičnimi kolesarskimi čeladami in rezultati so presenetljivi. Nas testih je namreč samonapihljiva čelada, ki deluje kot avtomobilska zračna blazina, ob padcu do šestkrat bolje ublažila udarec kot klasične čelade.

Gre za samonapihljivo čelado Hövding, ki se nosi kot šal in se napihne ter prevzame obliko čelade šele v primeru nesreče. Ekipa znanstvenikov je izvedla nekaj klasičnih testov s spuščanjem z višine. Predhodno napihnjeno čelado so namestili na lutko, ji dodali merilnike pospeškov ter jo spuščali na kovinsko platformo z višine od 0,8 do dveh metrov. Pri tem so merili linearni pospešek ob trku tako z zgornjim kot s stranskim delom glave. Ugotovili so, da lahko pravilno napihnjena čelada v primerjavi s klasično čelado od petkrat do šestkrat zmanjša pospeške glave.

Pretresi možganov ostajajo neznanka
Z linearnimi pospeški je mogoče izmeriti nevarnost poškodbe lobanje, vendar le-ti ne morejo posredovati podatkov o verjetnosti pretresa možganov. Znanstveniki namreč še niso ugotovili, kaj natančno ob trku povzroči pretres, zato na teh preizkusih niso mogli neposredno izmeriti učinkovitosti zaščite proti tovrstnim poškodbam, vendar sklepajo, da bi se napihljive čelade bolje odrezale od klasičnih zaradi večje in mehkejše površine. Znanstveniki zato želijo ugotoviti, kako učinkovito nas lahko napihljive čelade zaščitijo pred pretresi možganov ter ugotoviti, kako jih je mogoče izboljšati s ciljem izboljšati zakone, ki urejajo preizkušanje čelad tako, da bi zajeli tudi zaščito pred pretresi možganov.

Poleg tega želijo ugotoviti, kako se tovrstne čelade obnesejo pri padcih z večjih višin ter kakšna je optimalna raven napihnjenosti. V laboratoriju so bile čelade namreč predhodno napihnjene pod optimalnim tlakom, v praksi pa se napihnejo šele, ko zaznajo nesrečo, pri čemer ni rečeno, da se pri tem ustvari optimalen tlak.

Morda pa bodo novejše različice lahko predvidele jakost trka ter zagotovile idealen tlak in s tem optimalno zaščito.