Pevka in avtorica besedil, ki si je večji delež medijske pozornosti pridorila preteklo leto z nastopanjem v enem izmed licenčnih resničnostnih šovov, je svoje življenje podredila glasbi. Ve, da je slovenski trg za njen način glasbenega udejstvovanja premajhen. Tudi zato se spogleduje s tujino. "Dejstvo je, da sem lahko potencialno dober izvajalec, ki bi se ga lahko prodalo v tujino, toda v Sloveniji ni posluha za to, da bi mi kdo pomagal. Kar je po svoje logično, kajti slovenske založbe žal zanima samo slovenski trg."

Pred kratkim je postregla z dvema videoizdelkoma - Hello in Stairway with Diamonds, ki jih je izdala sočasno, saj kot pravi sama, je to edini način, da predstavi svojo raznolikost. O svojih načrtih govori precej zadržano in z veliko mero previdnosti: "Jaz sem se distancirala izključno zaradi tega, da bom naredila nekaj v kakovostnem merilu – nekaj, kar je tudi zunaj dobro in je v svetovnem merilu dober izdelek. Toda to, česar ljudje ne vedo, je, da se do ljudi, ki so na poziciji moči, pride zelo težko."

Pogovor z Ano Soklič si lahko preberete spodaj.

Koliko časa je potekala "dekontaminacija" od resničnostnega šova, v katerem ste sodelovali pred slabim letom dni?
(Smeh) Jaz sem šele proti koncu sprevidela, da sem v resničnostnem šovu (smeh). Prijavila sem se zaradi tega, ker rada pojem – ker to najraje počnem v življenju. Na koncu sem šele sprevidela, da so tudi druge stvari pomembne: ker smo le bili prikazani ljudem tudi z osebne plati. Veliko je bilo vprašanj, ki se tičejo zasebnega življenja. Nekako nisem skrivala, kakšna sem po naravi, ker ne znam igrati, in sem se prikazala takšna, kot dejansko sem. Je pa res, da so bile določene stvari tako zrežirane in zmanipulirane, seveda mi niso bile všeč. Tako zmontirani kadri v oddaji v živo so naredili svoje, ampak to je televizija.

Tudi po nastopu v šovu ste bili znova "vrženi" v boj, da si izborite mesto v celotni slovenski glasbeni srenji. Kako "prodreti"?
Mislim, da je pri vseh poslih treba sprejemati kompromise. Zdaj sem izdala dva videoposnetka, za katerima stojim. Upam reči, da sta speljana na pošteni ravni, zaradi katere imam lahko pokončno hrbtenico. Ena skladba – Hello - je res radijsko malo bolj prijazna, druga – Stairway with diamonds - je pa res tisto, kar sem jaz po duši. Obe skladbi nista posneti na prvo žogo. Zato sem vesela, da sem hkrati izdala dva videospota in sem vesela, ker sta že pozitivno sprejeta.

Ste skladbi pošiljali kaj v tujino, še preden sta nastala videoposnetka?
Za zdaj še ne. Si pa prizadevamo za to. Letos bom odšla čez lužo v New York. A zdi se mi, da je brez zveze zdaj govoriti o načrtih, ki še niso realizirani. Imam pa precej visoke ambicije.

Kaj je glavni razlog, zakaj svoja besedila pišete v angleščini?
To me vpraša veliko ljudi. Ampak moram poudariti, da delam eno stvar tudi v slovenščini. Gre za projekt, ki ga ustvarjava s profesorjem violine na ljubljanski Akademiji za glasbo Jernejem Brencetom.

Govoriva o prihajajočem albumu slovenskih samospevov in šansonov?
Ja, te pesmi pa bodo v slovenskem jeziku. To so fantastične pesmi vseh teh izjemnih pesnikov in pisateljev: od Neže Maurer do Mile Kačič. Zelo spoštujem jezik, in to, da jaz ustvarjam v angleščini, zahteva veliko truda, ker ni moj materni jezik. V zadnjih dveh, treh letih sem se naučila, kako z miselnostjo Slovenca napisati angleško besedilo. In že zato, ker se ukvarjam s pisanjem kakovostnega angleškega besedila – ki bo stal na pravih mestih, kjer se bodo besedne zveze pravilno prelomile, kjer ne bom pisala slovenske angleščine … –, se ne poglabljam še v slovenski jezik. Te izjemne ženske: od Neže Maurer, Mile Kačič, Maruše Krese … so celo življenje iskale prave slovenske besede, ki jih bodo obrnile na pravi način na pravih mestih s slovenskim zvenom. Res jih spoštujem. In tudi sama ne bi rada počela vse stvari hkrati, ker potem ne bi bila nobena dobra.

Kako pa je padla odločitev, da se bolj posvetite angleščini, in ne slovenščini? Je bilo to zaradi vaše barve glasu?
Mogoče tudi zaradi tega, ker je v angleščini morda malo lažje barvati glas. Slovenščina je že po naravi malo bolj trda po izgovorjavi in zvenu. Ne moreš si privoščiti, da na različne načine barvaš svoj glas. Sicer pa je slovenščina lep jezik po zvenu, in ne vem, zakaj bi jo naredili anglosaksonsko.

Tako Hello! kot Stairway with Diamonds ste pripravili in posneli z Bojanom Simončičem. Kako to, da sta postala tako neuničljiv tandem?
On je človek, ki je v mojem življenju naredil največ. Brez njega ne bi midve tu sedeli. On je človek, ki je vedno verjel vame in dokazoval s svojim delom, in ne samo z govorjenjem. Velikokrat se zgodi, da je polno nekih besed, dejanj pa bolj malo. Z njim sodelujem že kar nekaj let in on mi je omogočil, da sem se toliko razvijala in prišla do te točke, na kateri sem zdaj. Njemu najbolje zaupam. V Sloveniji – iz glasbenega in širšega vidika – nobeni osebi ne zaupam tako kot samo njemu, ker vem, da bova na koncu dosegla dober rezultat.

Kako poteka ta vajin ustvarjalni proces? Vi pridete z besedilom …
Ja, jaz imam največkrat napisano besedilo. Sicer obstaja več načinov, kako začeti avtorski proces: včasih lahko delaš tudi na "bla bla bla" in nato izdelaš besedilo. Toda najlažje je, da imaš ti besedilo že napisano in ga lahko pozneje premetavaš – da ni vse fiksno. Beatli - Lennon - so tako delali, da so imeli po stenah nalepljene listke z različnimi besedami, ki so jih pozneje toliko časa premetavali, da so dobili dober, zanimiv pomen. Velikokrat tudi tako da še sami niso vedeli, zakaj se gre. Ampak je zvenelo precej intelektualno (smeh).

Se tudi pri vas to kdaj zgodi?
Ja, jaz sem mogoče pred nekaj leti besede bolj zavijala v meglo. Dobila sem nekaj "nasvetov" v smislu: "Napiši nekaj, za kar se ne bo natančno vedelo, kaj si mislila s tem povedati." Ampak tega v praksi nisem nikoli naredila. Mislim, da je velika umetnost napisati dobro besedilo. Nekatera slovenska besedila so izjemna: kako so stvari napisane vsebinsko – da te na pravem mestu stvar res 'zadene', da ti gredo kocine pokonci. Ampak da dosežeš to, je potrebno precej dela in prakse.

Kako pa gledate na besedila, ki nastajajo zdaj v času hiperprodukcije? So vam tudi te tako všeč kot od Neže Maurer in podobnih?
V kakšni stvari se najde marsikaj dobrega. Je pa res, da živimo v svetu, kjer je hiter tempo. Raje imam malo bolj globlja besedila, ki so tam za daljše obdobje.

Kako pripraviti poslušalca, da prisluhne tvoji vrsti glasbe? Da bo poslušal?
Uf, zanimivo vprašanje. Mislim, da sem najmočnejša v živo. Največkrat s klavirjem in morda s kitaro. V akustiki sem najmočnejša, čeprav bi si želela tudi orkester za sabo (smeh). V zadnjem obdobju precej poslušam Nino Simone in neverjetno je, ko poslušam, kako so narejeni aranžmaji. Če bi kdaj imela v življenju priložnost delati s takšnimi ljudmi, bi bilo neverjetno. Vedno pa stavim na nastope v živo in stiku z občinstvom – je povsem drugačen kontrast v primerjavi s posnetkom.

Pri nas je zadnje čase postal trend, da ko izvajalec predstavi nov singel, vsi pričakujejo potem album, ki pomeni neke vrste prelomnico. Pri vas pa je album že zunaj …
Ja, moj je že končan(smeh). Nisem ga medijsko napihovala, toda je zaključen in posnet v angleščini. Kar težke odločitve so za mano, katere skladbe naj bi uvrstila nanj, ker se je v zadnjih štirih letih zbralo toliko materiala, da bi lahko izdala tri albume brez težav. Fizično izdajanje albumov v času, ko se glasba brezplačno promovira in posluša na spletnih portalih, je dejansko nesmiselno, kajti prodajne številke so enormno nizke!

Brez težav tudi finančno (smeh)?
(Smeh) Seveda, da ne. Zbrala sem skladbe, ko so sodile v neki koncept. Med tem časom sem se precej učila in se naučila, kje sem najbolj doma in kje sem najmočnejša.

Imate kdaj občutek, da vam manjka znanje, ki se ga da pridobiti v glasbenih šolah?
Da, občasno! Zdi se mi, da bi lahko bila bolj samostojna, tako pa si marsikdaj odvisen od drugih. Sicer poznam osnove klavirja, da lahko sama kaj naredim, drugače pa velikokrat slišim kakšne stvari – harmonsko se ti porodi kakšna rešitev. Veliko pripomorejo pa tudi sodelovanja z drugim glasbeniki.

Pišete morda tudi za druge glasbenike?
Pred časom sem. Na primer, pisala sem za ena dekleta, ki so pozneje nastopila tudi na festivalu Fens. Drugače pa imam toliko skladb narejenih v različnih glasbenih zvrsteh in bi lahko marsikomu ponudila, ne bi pa nobenemu dala. Zato ker tisti, ki bi bil res resen, ne bi kar tako vzel ponujenega. Toliko časa je notri vloženega, a še zdaleč pa me ne zanima denar. Za mano je že dolga kilometrina zastonjskih koncertov. Meni je najpomembneje, da sem na odru in da me ljudje slišijo. Toda, če imaš v življenju samo to, si moraš postaviti svojo ceno, drugače te ljudje poteptajo in pomendrajo (smeh).

Vsi, ki poslušajo vaš glas, so nad njim navdušeni. Kaj pa ko vas srečajo v živo: se kdo prestraši nad barvo glasu, s katerim ga ogovorite (smeh)?
(Smeh) Ne vem, to bi mogli vprašati druge. Jaz sem sicer že toliko stvari vokalno poizkušala, bila sem tudi na Emi, pela sem Očeta (še s skupino Diona Dimm op. a.), in to je zahtevalo drugačno barvo glasu. V tistem obdobju sem poslušala določene pevce in absorbirala njihove izraze. Barva je samo rezultat preučevanja in analize. Pred petimi leti sem pela čisto drugače kot zdaj: vse je bilo drugače. Z leti pa postajaš zrelejši. In tudi opažam zdaj, ko poslušam izvajalce - kot je Nina Simone v svojem zadnjem obdobju, ko je štela že 70 let -, te "zvije". Že od nekaj sem imela rada izvajalce, ki so delovali zrelejši in malo starejši. Glas interpreta se spreminja in nadgrajuje z osebnostjo, izraznostjo. Nenazadnje, veliko "malenkosti" vpliva na našo interpretacijo, barva glasu je le eden od elementov našega izražanja.

Ste se kdaj bali, da bi kakšnega izvajalca preveč posnemali?
Posnemanje mislim, da je v določeni meri zelo zdravo. Obrtno gledano, je to odlična stvar, saj lahko izvajalca pozneje tudi nadgradiš. Na primer Ray Charles je pred podpisom pogodbe z založbo pel Nata Kinga Cola, Jamesa Browna … in je na ta način zaslužil veliko denarja ter imel lokalni uspeh. Nič se ne bi zgodilo, če on tega ne bi počel predhodno. Šele po podpisu založbe je potem predstavil svoj izraz. Najbolj smešno se mi zdi, ko mi reče nekdo: "Ne smeš tega, to ti mora vesolje posredovati." To je smešno. Tudi glasbeno gledano, kar se tiče strukturiranja določenih pesmi: ene stvari so dobro narejene in ti jih moraš razstaviti na prafaktorje. Ko razgradiš in vidiš, kako so to naredili predhodniki, lahko to znanje vložiš v svojo stvar in nadgradiš tisto, kar nosiš v sebi na drugačen način.

Imajo slovenske založbe posluh za vašo glasbo?
Težko, ker za to, kar počnem jaz, je Slovenija majhen trg. Pri nas so le določene zvrsti glasbe sprejemljive. Zato tudi delam v angleščini, ker bi se rada preizkusila na zahtevnejšem trgu.

Kako prodreti v tujino, če je vaše ime Ana Soklič?
Velikokrat me kar malo prizadene in boli, ker ljudje ne vedo, kakšne so razmere zunaj. Zadnjič sem prebrala en komentar: "Delaš že deset let, pa saj bi morala že napolniti Stožice." Pa saj ne prepevam o rožicah, ptičkih itd. (smeh). Jaz sem se distancirala izključno zaradi tega, da bom naredila nekaj v svetovnem merilu – nekaj, kar je tudi zunaj dobro in je v svetovnem merilu dober izdelek. Toda, kar ljudje ne vedo, da se do ljudi, ki so na poziciji moči, pride zelo težko. Jaz sem še primer, ki ji v Sloveniji ni še nihče pomagal: niti moralno niti finančno. Določenim izvajalcem so, pa tudi niso dosegli konkretnega uspeha. Jaz pa sem bila vedno sama. Dejstvo je, da sem lahko potencialno dober izvajalec, ki bi se ga lahko prodalo v tujino, toda v Sloveniji ni posluha za to, da bi mi kdo pomagal. Ljudi in stikov ni. Ljudje, ki so močni, se zaščitijo in distancirajo.

Kaj je po vašem mnenju in izkušnjah potrebno za uspeh v tujini?
Za uspeh v tujini je potreben splet naključij, poleg tega, da imaš odličen glas, moraš biti malo drugačen, zadosti komercialen in všečen. Zunaj se išče hit - skladbo. Ni pomembno, da imaš le markantno barvo glasu, razpon in da si dober vokalist. Išče se skladba. To so tako zahtevne stvari in ljudje tega ne vedo, zato posplošujejo. Velikokrat sem poslušala: "Ti moraš iti ven, pojdi ven." Kot da me zunaj vsi čakajo odprtih rok. Če ti uspe zunaj, je to neverjetno. Zato, ker še nobenemu Slovencu ni. Veliko je debat, kdo je v Sloveniji že kaj naredil, toda je vse napihnjeno. Ko bo nekdo naredil nekaj v svetovnem primeru s presežkom, mu bom verjela. Avsenik je to naredil, ker je denar tudi prinesel nazaj v državo.

Kako napreduje vaše spoznavanje "pravih ljudi"?
Spoznala sem Steva Lukatherja, (Toto), ki je eden najbolj iskanih studijskih glasbenikov, saj je posnel preko 1.500 skladb, ki veljajo za presežek v 'mainstream' popularni glasbi. Ima v posesti pet grammyev itd. ..., prijateljstvo z njim mi veliko pomeni, saj je eden redkih glasbenikov, ki ima občutek in afiniteto do mladih, ki so talentirani. A je žal v tem 'šov biznisu' tako, da si odvisen predvsem od menedžerjev, lastnikov založb, producentov, ki so dejanski lastniki kapitala in posledično tudi trga, kajti dobra glasba in uspeh na trgu ni eno in isto.

Mislite, da vam lahko uspe?
Ne vem. Jaz poskušam to že toliko časa. Dejstvo je tudi, da še pred tremi leti nisem tako pela, kot pojem zdaj. Menim, da imam zdaj najboljše posnetke, kar sem jih kdaj koli imela. Jaz sem glasbi podredila celo svoje življenje. A ne zato, da bi mi uspelo. Meni je že uspelo! Ker delam stvari, ki jih rada počnem. To se mi zdi, da je največji uspeh. Za vsakega človeka upam trditi, da tisti, ki dela v življenju prave stvari, ki ga izpopolnjujejo kot človeka in pri tem nima strahu, je največ, kar lahko doseže. Berem komentarje, kjer vsi polagajo upe name, toda dejstvo je, da je meni že uspelo. S temi stvarmi se ukvarjam in ko bom po tem najinem razgovoru prišla domov, bom lahko spet to počela: lahko bom naredila avtorsko skladbo in me ne bo nihče preganjal, ker sem si tako podredila življenje.

Koliko se takšen način življenja izplača s finančnega vidika?
Pri glasbi ne smeš računati na čas, ki ga vlagaš, ker to ni dejavnost, kjer lahko vse narediš v dveh urah. To delo se nalaga in se ti čez določen čas tudi obrestuje. Meni je mogoče kakšna stvar zdaj padla z rokava, ampak samo zaradi minulega dela. Toliko stvari sem že poskusila: vokalnih linij, besedil, načinov interpretacije … Lahko rečemo, da mi je kar padlo z rokava, ampak v to so bile vložene ure in ure dela.