Michael Manske (desno) je novinar, urednik in vodja angleškega dela redakcije Radia Slovenija International (Radio Si), ki deluje pod okriljem RTV Slovenija. Foto: Osebni arhiv M. M.
Michael Manske (desno) je novinar, urednik in vodja angleškega dela redakcije Radia Slovenija International (Radio Si), ki deluje pod okriljem RTV Slovenija. Foto: Osebni arhiv M. M.

Razumem, da mnogi obupajo nad učenjem slovenščine, ampak meni se enostavno ni zdelo prav, da bi živel v Sloveniji, pa ne bi govoril jezika. Po eni strani bi bilo to nevljudno, po drugi pa bi se tako sam “odrezal” od kulture, v kateri živim, da odrezanosti od jezika, ki te po eni strani spravlja ob pamet, po drugi pa je fascinanten in lep, niti ne omenjam.

Michael Manske o tem, zakaj ni obupal nad učenjem slovenščine
Michael Manske
Edini resnično negativni odziv sem dobil, ko sem govoril o šoferskih sposobnostih Slovencev in avtomobilih. Če se zdaj ozrem nazaj … moral bi vedeti, da se tega ne smem dotikati, o temah svoje oddaje pravi Manske. Foto: Osebni arhiv M. M.

Zanimivo se mi zdi, da kadar koli sprašujem prijatelje o dobri slovenski literaturi, se ti po navadi razjezijo, ker so morali v srednji šoli brati Cankarja. In potem mi svetujejo, naj se držim stran od njega.

Manske o slovenskem odnosu do Cankarja
Michael Manske
Včasih pogrešam splošni optimizem, ki je značilen za ZDA. Tega v Sloveniji manjka, je prepričan Manske. Foto: Osebni arhiv M. M.

Nihče ni imel pojma, kam grem. Moj sostanovalec je mislil, da grem v Sibirijo ("Dude, Russia’s awesome!”). Nekdo me je vprašal, ali je Slovenija kraj, kjer je doma Drakula (ne, to je Transilvanija). Ampak Newyorčani slovijo po tem, da na svet gledajo zelo ozko. V bistvu jim ni mar, kaj se dogaja zunaj New Yorka.

Manske o odzivih po odločitvi za selitev čez lužo

Michael Manske je v Slovenijo prišel iz New Yorka. V Nemčiji rojeni Američan se je pred več kot desetletjem po študiju novinarstva preselil ... v Slovenijo. Čeprav je mislil, da bo tukaj našel industrijsko pokrajino, polno premogovnikov, in da bo delo iskal pri sosednjem ORF-u, se je obrnilo drugače. Kot pravi, je bil presenečen nad lepoto dežele, prav v tistem času pa je začel v Mariboru oddajati Radio Slovenia International, ki kot del RTV Slovenija skrbi za povezavo s tujejezičnimi poslušalci.

Manske je znan po svoji oddaji "Kako postati Slovenec", ki ima trenutno premor, saj Manske med drugim vodi del redakcije, ki pripravlja novice in oddaje v angleškem jeziku. Radio Si, ki je prvi in edini radio v tujem jeziku v Sloveniji, vidi predvsem kot most med Slovenijo in tujejezičnimi poslušalci, ki so tako tujci, ki živijo v Slovenijo, kot turisti, ki državo obiščejo, pa tudi potomci Slovencev, ki živijo v tujini, pa so stik z jezikom izgubili, a jih vseeno zanima, kaj se dogaja v državi, iz katere izvirajo njihovi starši in stari starši.

Kako Manske razmišlja o Sloveniji, lepoti in zahtevnosti jezika, pa v spodnjem intervjuju. Prisluhnite tudi oddaji Kako je biti Slovenec v pripetem avdioposnetku.


V Sloveniji ste že več kot desetletje. Se počutite doma?
Da in ne. V Sloveniji se dobro počutim in resnično sem rad tukaj, a vendar vem, da bom vedno "tisti tip, ki se je sem preselil iz New Yorka." V resnici ne moreš "postati Slovenec" v smislu, da bi te kot Slovenca tudi sprejemali. Slovenec si lahko samo, če se kot Slovenec rodiš. To pomeni, da bodo name vedno gledali kot na tujca, ne glede na to, kaj počnem. To je zanimivo. Slovenija in večina Evrope sledita principu jus sanguinis (načelo krvne zveze), kar pomeni, da je lahko nekdo rojen v koči na Kredarici med koncertom Avsenikov na dan Rudolfa Maistra, pa ne bo samoumevno veljal za Slovenca. Pomembno je le, kdo so tvoji starši. To se mi zdi nekako nerazumljivo, saj v ZDA in Kanadi velja prav nasprotno. Rod ni pomemben. Če si tam rojen, samodejno postaneš tudi državljan.

Zelo priljubljena je vaša oddaja Kako postati Slovenec, v kateri na zabaven, humoren način (a z veliko bodicami) opisujete navade Slovencev, kot jih vidi tujec v naši deželi. Tem vam kar noče zmanjkati. Komentar?
Trenutno je oddaja na pavzi!

Ko sem poslušala posamezne epizode, sem dobila občutek, da so se vas, predvsem v zadnjih epizodah, dotaknile spremembe, ki so na površje udarile tudi zaradi nezadovoljstva, strahu in negotovosti zaradi krize. Lotili ste se tematike, kot so javni uslužbenci, (ne)obstoj slovenskega patriotizma, pretiravanje z alkoholom. Še vedno humorno, a vendarle z nekim priokusom grenkobe.
Da, morda bi se lahko vsebina obrnila kako drugače, če ne bi v času, ko sem oddajo pripravljal, v javnost prihajale predvsem slabe novice. Oddaja o tem, "Kako zrihtati stvari v Sloveniji", je tako zagotovo nastala zato, ker so skoraj vsak drugi dan tega ali onega politika ali poslovneža obtožili korupcije. So pa bile vse oddaje napisane z ljubeznijo. Rad imam to deželo, rad imam njene ljudi in vedno sem želel, da bi bilo iz posameznih delov moje oddaje to tudi čutiti. Ljudje včasih pozabijo, da sem se sam odločil, da bom živel tukaj in da bom tukaj tudi ostal. Pravzaprav so pritožbe tujcev tiste, ki me spravljajo ob pamet. Pritoževanje in nerganje sta zadnja stvar, ki bi si jo privoščil. Bistvo oddaje je namreč predstaviti izzive vsakdanjega življenja, se jim smejati in se smejati tudi samemu sebi.

Se Slovenci znamo smejati sami sebi? Ali ste kdaj dobili tudi negativne odzive?
Zdi se mi, da je bolj smejanje drugim nekakšen nacionalni šport Slovencev. Edini resnično negativni odziv sem dobil, ko sem govoril o šoferskih sposobnostih Slovencev in avtomobilih. Če se zdaj ozrem nazaj ... moral bi vedeti, da se v to ne smem riniti.

Kaj pa medijska sfera v Sloveniji? O tem niste povedali še ničesar. Kako jo ocenjujete?
Tudi to je "ena tistih tem". O nekaterih temah enostavno ni vredno razpravljati. Mogoče so najbolj značilne: avtomobili, politika in druga svetovna vojna. A ko pravim, da gre za teme, ki se jih "ne sme odpirati", mislim na to, da ko o tem govoriš, zelo veliko ljudi zelo hitro postane zelo jeznih, iz tega nikoli ne pride nič dobrega. Nikoli. Na žalost pa se te teme kljub temu nenehno pojavljajo. Posebej v komentarjih na spletnih straneh, tudi na MMC-ju. Kakšne so možnosti, da me bo kdo v komentarjih označil za "tipičnega klerofašističnega ameriškega reakcionarja"? Ali za "tipičnega komunističnega RTV-uslužbenca"? Verjetno skoraj 100-odstotne.

Delate kot novinar, ustvarjalec in moderator na Radiu Slovenia International, ki je del RTV Slovenija in je namenjen tujim poslušalcem. Kaj je največji izziv?
Najtežje je zadovoljiti vse segmente našega poslušalstva. Gre za široko mešanico tujcev, ki živijo v Sloveniji, Slovencev, ki živijo v tujini, Slovencev, ki živijo v Sloveniji, pa ne prenesejo čenčanja in brbljanja komercialnih radijskih postaj in imajo hkrati radi tuje jezike in dobro glasbo. Najtežje je "sestaviti" nekaj, kar bo ustrezalo vsem.

Radio Si je edini radijski kanal s tujejezičnim programom. Kdo ga posluša? Imate kakšne odzive poslušalcev in kako ocenjujete potrebo po delovanju takšnega programa?
Dobimo veliko elektronske pošte, tako iz Slovenije kot iz tujine. Smo namreč v edinstvenem položaju, saj smo kot nekakšen most iz Slovenije do preostanka sveta. Ni namreč zanemarljiv podatek, da Slovenijo prepotuje skoraj toliko ljudi, kot jih v njej živi, kar pomeni ogromno ljudi, ki bi jih Slovenija lahko zanimala, pa žal ne znajo jezika. Prav tako je po svetu veliko ljudi, katerih starši ali stari starši so Slovenci in ki jih zanima, kaj se dogaja v "domovini".

Kaj se je zgodilo z vašim blogom? Bil je zelo dobro sprejet, celo nagrajen kot najboljši evropski blog, zdaj pa je izginil. Ste vse povedali ali vas pesti pomanjkanje časa?
Zagotovo mi je začelo zmanjkovati časa pa tudi energije, hkrati pa sem sprevidel, da se prihodnost "seli" na Facebook in Twitter. In iz razlogov, ki jih še sam ne znam pojasniti, me omenjeni družbeni omrežji nikoli nista resnično navdušili.

Rojeni ste v Nemčiji, kot otrok in mladostnik ste živeli v različnih delih ZDA, nazadnje v New Yorku. So Newyorčani res posebna "vrsta" ljudi?
Zagotovo je New York nekakšen svet zase. Živel sem v različnih ameriških mestih, obiskal sem jih še več, ampak New York je nekaj posebnega. Zagotovo je kraj, kjer je zelo dobro živeti, če želiš biti to, kar si, in si ne delati skrbi o tem, kaj si o tebi mislijo drugi. Je pa tudi veliko bolj "prijateljski", kot je prepričana večina ljudi. Vsaj jaz mislim tako.

Zdi se nenavadno, da se Newyorčan, četudi priseljen, preseli v Slovenijo. So se vaši prijatelji temu čudili? Kam so mislili, da greste?
Nihče ni imel pojma, kam grem. Moj sostanovalec je mislil, da grem v Sibirijo (Dude, Russia’s awesome!” - Rusija je čudovita! op. a.). Nekdo me je vprašal, ali je Slovenija kraj, kjer je doma Drakula (ne, to je Transilvanija). Ampak Newyorčani slovijo po tem, da na svet gledajo zelo ozko. V bistvu jim ni mar, kaj se dogaja zunaj New Yorka. Če sem iskren, me je veliko bolj šokiralo to, da veliko Avstrijcev in Italijanov, ki sem ji srečal, ni poznalo Slovenije.

Pa za vas? Je bil prihod v Slovenijo šok?
Bil sem presenečen, kako lepa dežela je. Pričakoval sem veliko slabšega. Mislil sem, da bo tukaj veliko premogovnikov in da bo dežela zelo industrijska. Pa sploh ni tako. Celo kraji, za katere mnogi Slovenci pravijo, da so "industrijski", npr. Velenje, so v primerjavi z industrijskimi ameriškimi mesti, kot so Pittsburgh, Detroit in Cleveland, preprosto čudoviti. In če že omenjam Velenje, naj javno povem, da je velenjski naglas moj najljubši. Imam sodelavca iz Velenja in včasih ga grem kaj povprašat samo zato, da ga slišim govoriti. V bistvu niti ne poslušam, kaj govori, ampak preprosto uživam v melodiji njegovega narečja (Sorry, Mišel!).

Ste vedeli, kje boste iskali delo? Kako je pravzaprav prišlo do sodelovanja z Radiem Si? Kaj ste najprej počeli?
Med študijem novinarstva sem srečal nekoga, ki je delal za ORF in moj prvotni načrt je bil, da bi delal tam. A le nekaj tednov po mojem prihodu v Slovenijo se je začel Radio Si.

Zdaj delate kot novinar urednik in ste vodja angleškega dela redakcije. Kakšen šef ste?
Sodelavcem puščam veliko samostojnosti. Tudi moji starši so me vzgajali na tak način, zato sem bil vedno zelo samostojen. Od mene so pričakovali, da mi gre dobro v šoli in da jih ne obremenjujem z nepomembnimi težavicami. S 14 leti sem šel v internatsko šolo v Princetonu in po tem sem bil več ali manj na svojem. Ampak to je imelo tudi negativne posledice. Ko so me moji otroci začeli prositi za pomoč pri domači nalogi, sem se počutil izgubljeno in zmedeno. Morda zveni nekoliko čudno, a tega se nikoli nisem naučil. Nimam teh izkušenj, nimam zgleda iz mladosti. S tem imam "težave" tudi kot šef. Pač pričakujem, da bodo vsi opravili svoje naloge, vedno sem na voljo za pomoč, ne znam pa se obnašati kot nekakšen nadzornik, ki neprestano stoji za hrbti podrejenih, jim kuka čez ramo in preverja, ali je vse tako, kot mora biti.

Kako motivirate svoje podrejene? Kako bi vas opisali oni?
Dobro vprašanje zanje!

Številni tujci, ki se preselijo v Slovenijo, se začnejo učiti slovenskega jezika. In obupajo. Vi ste pri tem vztrajali. Je bilo težko?
Vsak dan znova sem nameraval obupati, a sem se prisilil in vztrajal pri učenju. Jezik je noro naporen. Posebej težko pa je ostati motiviran iz treh razlogov.

Prvič: Skoraj vsi govorijo angleško, zato nimaš nobenih težav, če ne govoriš jezika.
Drugič: Tudi ko se naučiš slovenščine, ostanejo mnoga narečja (npr. prekmursko) zate popolna skrivnost.
Tretjič: Ljudje so do mene prijaznejši, ko govorim angleško, kot pa ko govorim slovensko.

Zato razumem, da mnogi obupajo med učenjem slovenščine, ampak meni se enostavno ni zdelo prav, da bi živel v Sloveniji pa ne bi govoril jezika. Po eni strani bi bilo to nevljudno, po drugi pa bi se tako sam "odrezal" od kulture, v kateri živim, da jezika, ki te po eni strani spravlja ob pamet, po drugi pa je fascinanten in lep, niti ne omenjam.

Z učenjem jezika so povezane številne anekdote. Na primer tista s kakavom?
Ko sem prišel v Slovenijo, nisem pil kave. V ZDA namreč ne poznajo kulture pitja kave. Zato sem imel zmeraj težave s tem, kaj naročiti, ko smo šli s prijatelji na pijačo. Vsi so naročili različne variacije kave, jaz pa njenega okusa res nisem maral. Med prvimi besedami, ki sem se jih naučil v slovenščini, je bila beseda "kakav", pri tem pa (še) nisem vedel, kako pomembno je naglaševanje. Ko me je torej natakarica vprašala, kaj bom pil, sem želel s svojo začetniško slovenščino narediti vtis na prijatelje, zato sem natakarici dejal: Jaz bom kakal.

Kaj je torej največji izziv slovenskega jezika? Dvojino imate radi, morda naglaševanje?
Neskončno število končnic. Angleška svojina se preprosto zaznamuje z dodajanjem črke s. V slovenščini pa obstaja cela paleta možnosti. Upoštevati moraš spol in število samostalnika, in to še preden začneš sploh razmišljati o obrazilu, ki bi ga uporabil. Možgani me zabolijo, ko samo razmišljam o tem. Po moje bi moral vsak Slovenec dobiti Nobelovo nagrado za jezikoslovje, ker je sploh sposoben govoriti ta jezik.

Ste zadovoljni s svojim znanjem? Se še izpopolnjujete?
Stalno si prizadevam za izboljšanje znanja. Je pa težko najti ustrezne vire za učenje. Nekoč sem se vpisal na tečaj v lokalni jezikovni šoli. Prvi dan je učitelj dejal nekaj v smislu: Ajde, da pričamo slovensko! In to me je čisto pobilo. "O moj Bog, ne recite mi, da se moram, preden se lahko začnem učiti slovensko, naučiti bosanskega jezika," sem si mislil. To je bilo tudi prvo predavanje, ki sem ga kadar koli opustil.

Med konjički omenjate tudi branje. Kaj pravite o Cankarju?
Zanimivo se mi zdi, da kadar koli sprašujem prijatelje o dobri slovenski literaturi, se po navadi najprej razjezijo, ker so morali v srednji šoli brati Cankarja. In potem mi svetujejo, naj se držim stran od njega. Imam pa knjigo Kosovelove poezije, ki mi je všeč. Vsakič me zmrazi, ko preberem pesnitev "Veter". Elegantna preprostost me res navdušuje.

Katera slovenska beseda vas spravi v smeh in za katero menite, da je najtežja?
"Potratil" sem cela leta, da mi je uspelo izgovoriti besedo "pokopališče" namesto nečesa, kar je zvenelo kot "plapolalipšep". Med besedami, ki me še vedno "preganjajo" pa so npr. "zahod" in "Hajdina". Iz ne vem, katerega razloga, si ne morem zapomniti, na katerem mestu ju je treba naglasiti. Vsakič znova preverjam in vsakič znova pozabim. In kar se tiče smešnih besed; obožujem frazo "K*** te gleda!". Ne morem se je naveličati. Vsakič se mi v mislih izriše njena podoba. Zakaj me gleda? Tako smešna in čudna je, da je niti ne jemljem za žaljivko.

Imate kaj domotožja? Se pogosto vračate domov in ali so ZDA še vedno "tam doma"?
Moja družina in moji prijatelji še vedno živijo v ZDA, zato zmeraj čutim, da grem domov. Ampak po drugi strani je v Sloveniji toliko ameriške kulture, da je težko imeti domotožje. Ljudje namreč neprestano govorijo o ameriških filmih, knjigah, televizijskih nadaljevankah, športu in glasbi. Razpravljajo o ameriški zunanji politiki in komentirajo novice o dogodkih, ki so se zgodili v ZDA. Včasih se mi zdi, da sem obkrožen z Američani, ki govorijo slovensko.

Kaj kot Američan najbolj pogrešate v Sloveniji?
Včasih pogrešam splošni optimizem, ki je značilen za ZDA. Tega v Sloveniji manjka. Imam občutek, da veliko Slovencev ne mara svoje države. Sovražijo vse. Slovenijo imenujejo banana republika in Slovenistan, pravijo mi, da nisem pri pravi, ker sem prišel sem, in da so vsi v vladi, gospodarstvu, medijih in pravosodnem sistemu bedaki. In čeprav sicer mislim, da se je zgodilo veliko res "usranih" stvari in da je pomembno, da se o tem govori v javnosti, si želim, da bi več ljudi hkrati dejalo: ... ampak, potrudil se bom, da se stvari izboljšajo, pa čeprav le za malenkost!"

Razumem, da mnogi obupajo nad učenjem slovenščine, ampak meni se enostavno ni zdelo prav, da bi živel v Sloveniji, pa ne bi govoril jezika. Po eni strani bi bilo to nevljudno, po drugi pa bi se tako sam “odrezal” od kulture, v kateri živim, da odrezanosti od jezika, ki te po eni strani spravlja ob pamet, po drugi pa je fascinanten in lep, niti ne omenjam.

Michael Manske o tem, zakaj ni obupal nad učenjem slovenščine

Zanimivo se mi zdi, da kadar koli sprašujem prijatelje o dobri slovenski literaturi, se ti po navadi razjezijo, ker so morali v srednji šoli brati Cankarja. In potem mi svetujejo, naj se držim stran od njega.

Manske o slovenskem odnosu do Cankarja

Nihče ni imel pojma, kam grem. Moj sostanovalec je mislil, da grem v Sibirijo ("Dude, Russia’s awesome!”). Nekdo me je vprašal, ali je Slovenija kraj, kjer je doma Drakula (ne, to je Transilvanija). Ampak Newyorčani slovijo po tem, da na svet gledajo zelo ozko. V bistvu jim ni mar, kaj se dogaja zunaj New Yorka.

Manske o odzivih po odločitvi za selitev čez lužo