Vaša ocena: 
Ocena 4,7 od 39 glasov
Ocenite to novico!
Prišel, odpel, navdušil. Preprosto, minimalistično, brez odvečnih elektronskih ali scenografskih učinkov, glasba, kakor je zvenela nekoč. Bob Dylan se je Ljubljani predstavil v najboljši formi doslej.
V dveurnem koncertu je postregel z domišljenim, nepredvidljivim setom, ki se je raztezal od prvega do zadnjega albuma Dylanove bogate, skoraj polstoletne kariere.
Od Don't Think Twice, It's All Right z albuma The Freewillin' (1962) do materiala z zadnjega, še svežega albuma Together Through Life (2009). Vmes pa všečna mešanica komadov, ki jih ne boste našli na konvencionalnih "best of" kompilacijah, in že ponarodelih klasik. Just Like a Woman, Simple Twist of Fate, Highway 61 ... so delale družbo pesmi iz zadnje tretjine Dylanove kariere, Tryin' To Get To Heaven, Nettie More, Thunder On The Mountain in druge.
V bisu je postregel z enim svojih največjih hitov, Like a Rolling Stone, za veliki finale pa je glasbenik, ki je morda doživel največ predelav pesmi, prihranil eno takih - veličastno All Along The Watchtower, ki jo na koncertih izvaja po Hendrixovo - ker mu je bila njegova predelava tako všeč.
Občinstvo: od 12 do 70. In vse vmes.
Glede koncerta samega se zdi skorajda bogokletno pametovati o ozvočenju, "dinamičnosti" izvajalca ali napolnjenosti Hale Tivoli (ki sicer sploh ni bila slaba, kljub precej zasoljeni ceni vstopnic).
Bob Dylan je pač živa legenda, ki pri svojih 69 letih (videti jih je sicer še kake 10 več) še nikdar ni zvenel bolje - niti bolj dinamično ali interaktivno z občinstvom, če smo že ravno pri tem. Za samosvojega glasbenika, ki ne daje intervjujev, na koncertih ne pusti fotografov, svoje pesmi pa bojda predela do skorajda neprepoznavnosti le zato, da ga poslušalci ne bi "motili" s popevanjem ob njih, se je sinoči izkazal kot pravi šarmer.
Raznolika publika, ki se je raztezala od 12 do 70 let in od starih metalcev in hipijevk, ovitih v indijske dišave, do "emo" mladine, je bila več kot očitno očarana s prikazanim.
Tisti prepoznavni vokal
Dylan je v celih dveh urah spregovoril le enkrat - ko se je pred zadnjim bisom zahvalil s preprostim "Thank You Friends!" in s pojočim glasom s poudarjenimi zlogi ("... on the gui-tar!") kot kak lik iz del Jacka Kerouaca predstavil svoj bend.
Pesmi so se pred tem organsko prelivale iz ene v drugo, od poskočnih do čutnih, že skorajda seksapilnih izvedb, vseskozi pa je bil ob kvintesencialni ameriški folk inštrumentali v ospredju Dylanov prepoznavni raskavi glas.
V dobi remiksov in mešalnih miz je ameriška legenda zvenela kot iz nekega drugega obdobja. Skorajda si se lahko v mislih popeljal na Highway 61 in okusil zvočno podlago časa beatnikov. Briljantno in nostalgično.
Staromodno, bi morda dejali nekateri - a v dobi, ko je v glasbi prej vsega preveč kot premalo, si nekako nihče ni želel nič več.
Glede komadov, kdor pravi da je bil razočaran, ker ni bilo toliko starih itd. Lepo prosim, ne moreš pričakovat, da bo kar naprej gnal isto, če pa bi, pa ljudje ne bi bili zadovoljni, ker bi bilo vse skupaj že malo brezveze.
Drugače pa ja, malo smo se kuhali in drenjali.
Mislim pa da je bilo gledalcev okrog 4000, prej več kot manj.
V splošnem, odličen koncert, nimam nobenih pripomb, razen tega da je bilo 30°C pa res že malo preveč.
Aja, še glede starosti poslušalcev. Tudi krepko čez 70 jih je bilo nekaj. In to tiste, ultra-stare tete, oblečene v majice Bob Dylan in s ''cekarčki'' pod roko. :D ;)
O sami tivoski dvorani se seveda, da razpravljat. Moja ocena je, da je bilo obiskovalcev ravno toliko, da bi napolnili Križanke, kjer bi bil ambient za koncert mnogo lepši. Po mojih ocenah nas je bilo manj kot 4.000 tisoč.
Vročina je bila neznosna. Poeg odličnega koncerta smo, vsaj tisti v parterju,opravili še 1.45 min finskega savnanja. Ozvočanje je bilo v samem parterju zelo dobro, neki problemi so bili le pri orglicah.
Na organizatorje leti tudi kritika glede katastrofalnega spuščanja ljudi v parterski del dvorane. Vhod je bil tako ozek, drenjali smo se kot živina. Ko se jaz tam stala je malo manjkalo, da se ne bi kaj hujšega zgodilo. Nekateri obiskovalci, ki so v taki gužvi stali 30min so se zaradi tega zelo resno kregali z varnostniki. in povsem upravičeno. Problem je namreč bil, da je bil vhod le na eni strani vendar to ni bilo nikjer jasno razvidno. Nekdo, ki je prišel takrat ko so začeli spuščati ljudi v dvorano je prišel notri veliko prej, kot nekdo, ki je tam že predhodno čakal 30min.
Zvok in slog njegove glasbe danes kot celote pa je logičen, če ga razumeš( če ne, pol si je dobro prebrati avtobiografijo Bob Dylan-Zapiski in pogledat dokumentarec No Direction Home).
Izvedba tega koncerta pa je bila po mojem mnenju super, prava ameriška glasba, brez odvečne navlake.
Bil sem tudi na konceru, ki ga je imel nazadnje v Varaždinu, ampak bi se vseeno udeležil še kakšnega. Komaj čakam. ;)
velika kljukica na mojem wishlist seznamu, poleg tega da je izpolnil in presegel vsa pričakovanja.
Drugače pa je v članku prisotnih nekaj napak:
1. Prvi Dylanov album je Bob Dylan, Columbia records
2. Iz zadnjega albuma ni včeraj odigral niti ene pesmi
3. Nettie Moore in ne Nettie More
Lahko bi dali tudi kakšno fotko, ki bi bla dejansko iz včerajšnjega koncerta.
Edino kar me je motilo, je bila neklimatizirana in slabo prezračevana dvorana. Sprva sem mislil, da samo meni od jajc kaplja, ampak so se vsi nekaj ožemali, vključno Z Dylanom, ki se je kar naprej otiral. Dober, mislim da je v tretjem tisočletju tehnika že toliko napredovala da bi se dalo dvorano prezračevat-kot se šika.