Ampak ni šlo. Točno ob 20.30, ko je Dylan uvedel svoj slabi dve uri dolg koncert s Times Have Changed, so v dvorano še kapljali obiskovalci, ki res niso mogli računati, da v dandanašnjem času še kdo začenja koncerte do minute točno. Do 21. ure so se Stožice že malce bolj napolnile, a bilo je daleč od razprodane dvorane.

Dylan se je nazadnje ustavil pri nas leta 2010 v Tivoliju. V teh petih letih je njegov raskav glas še malce bolj opešal (zloglasna stoženska akustika mu pri tem ni delala prav nobenih koristi), repertoar pa se je še povečal.

Američan v svojem osmem desetletju nikakor ni več na vrhuncu moči, še vseeno pa je Dylanov prednost ta, da nikdar ne bo oboževalcev povsem potešil s kako svojo "best of" turnejo, ampak jim bo premišljeno doziral svoje uspešnice, da nikdar popolnoma ne postanejo zvezde koncerta. Pa še tiste, s katerimi postreže, zapakira v komaj prepoznavno obliko (denimo sinočnji Blowin' in the Wind je bolj spominjal na kak Simple Twist of Fate).

Nekoč so govorili, da to počne zato, da bi načrtno zavedel občinstvo in mu preprečil popevanje ob dobro znanih napevih, ki na njegove koncerte pritegnejo tako 12-letnike kot Dylanove vrstnike. Danes se bolj zdi, da to počne, da ostaja relevanten in ne zapade v rutino, kar je pri "legendah", ki bi lahko živele samo še od imena, včasih precej velika nevarnost.

Premišljeno, a rutinirano
Dylan se svojih koncertov loteva premišljeno, a z malce klinične rutiniranosti in hladne distance - ni nobenih posebnih vložkov, nobene komunikacije z občinstvom, nobenega predstavljanja banda, nobenih medklicev. Oder je razgaljen vsega, kar sicer spada k tako megalomanskemu koncertnemu prizorišču, kot so Stožice - ni animacij, ni vizualij, ni svetlobnih efektov, samo oder s petčlansko zasedbo, inštrumenti in reflektorji, tako da bolj spominja na kak delovni studio kot pa na dvorano, kjer pravkar nastopa "živa legenda".

Tudi tokrat se je Dylan v teh dobrih dveh urah suvereno sprehodil čez svojo diskografijo in več kot pol stoletja dolgo kariero, pri čemer je več prostora namenil drugi ustvarjalni polovici. S prelepo, džezovsko podloženo I'm a Fool to Want You je sklenil prvo polovico nastopa, nato pa si vzel v zaodrju kar pol ure časa za premor. Ker Dylan ni ravno znan po menjavi kostumov, so se ob tem mnogi vprašali, ali morda vseeno njegova Never Ending Tour ne bo, ironično, glede na ime, zadnja.

Predelani Blowin' in teh Wind in Sick of Love sta lepo zaokrožili sicer povsem korekten koncert, kjer lahko med vrhunci morda izpostavimo še Tangled up in Blue, Simple Twist of Fate in Scarlett Town.
Pa se vidimo ponovno čez pet let.