Če še niste slišali za Die Antwoord, ni treba, da se počutite (preveč) za časom. Njihov meteorski vzpon do slave je star le dober mesec, v uvodu v svoje razmišljanje piše Adrian Covert na glasbenem portalu MOG. Potem ko so se v središču pozornosti znašli po objavi na portalu BoingBoing, so se ljudje po vsem svetu začeli zanimati za skupino, ki je nekakšna mešanica "belih smeti" in gangsterjev, konstrukt, ki je sprožil vprašanja, kako (ne)resnične so njihove osebnosti. Skupino sestavljajo vodja Ninja, Yo-Landi Visser, DJ Hi-Tek in občasno tudi umetnik z boleznijo progerija, Leon Botha. Resnično nenavadna druščina, ki pa je pred kratkim na valu vsega medijskega pompa podpisala pogodbo z založbo Interscope.

Je treba skupino glede na zapleteno zgodovino območja, od koder prihajajo, in nejasno rasno podobo zasedbe hvaliti zato, ker se ukvarjajo z vprašanjem rase, ali jih je treba kritizirati, ker pozornost vzbujajo za ceno glasbene kulture nekoga drugega? Ameriški blogerji in novinarji častijo postmoderne nazore skupine in pišejo o tem, kako "premikajo meje". Razmišljajo, da nas Die Antwoord silijo k razmišljanju o tem, kaj resnično pomeni rasa in kako so prava uresničitev popkulture 21. stoletja. Pa so Die Antwoord res tako drzni?

Hiphop temnopoltih, zmešan z elektroniko
Do odgovora ni lahko priti. Glasba, iz katere črpajo, je hiphop "obarvanih" - rasno mešanih prebivalcev JAR-a iz getov na obrobju Capetowna, v katerih govorijo afrikanščino -, začinjen z izročilom elektronike zadnjih 20 let. Liki, ki sestavljajo zasedbo, pa so nekaj popolnoma drugega. Obraz skupine je agresivna in objestna osebnost, znana pod imenom Ninja. V zadnjem desetletju je deloval že pod imenom Waddy Jones. Sodeloval je v več umetniških raperskih projektih v Johannesburgu, pozneje pa postal del projekta MaxNormal.TV, pri katerem sodelujejo tudi zdajšnji člani zasedbe Die Antwoord, in se odločil, da želi postati del "zefovske" raperske scene getov Cape Flatsa.

Izraz zef - morda najbolj ustrezen prevod iz afrikanščine bi bil "kmetavzar" - lahko označuje več različnih kultur, a v primeru Die Antwoord se nanaša na modroovratniško kulturo "belih smeti" in kulturo temnopoltih prebivalcev območja Cape Flats (znano tudi pod oznako "smetišče apartheida"), katerih življenja krojijo poulične tolpe. Kritiki skupino zaradi lažnega porekla pogosto označujejo kot glasbeno različico Ali G-ja. A to je preveliko poenostavljanje, je prepričan Covert. Seveda so kvaziironični in seveda je večina njihovega početja nastopaštvo. A glasba, ki jo delajo, ni ravno parodija, ampak bolj orodje za "pljunek v obraz" sveta.

Potomci zavojevalcev posvojili kulturo zatiranih
Zadnji dejavnik, in morda najbolj ključen, pa je ta, da so vsi člani skupine beli. Ninja o sebi pravi, da je tako "bela smet" kot gangster. Tudi njegova podporna zasedba na neki način uteleša to mešanico. V večini primerov to ne bi nikogar razburilo, v državi, po kateri še danes straši kruta preteklost apartheida, pa je skupina mulcev iz srednjega razreda, potomcev zavojevalcev, ki so si prisvojili kulturo zatiranih, ena najnevarnejših popsenzacij zadnjega časa, ugotavlja Covert.

In medtem ko se jim ameriški mediji klanjajo, je iz afriških razmišljanj mogoče razbrati različne rasne izkušnje v ZDA in JAR-u. Nekateri v Afriki pišejo, da zunajzemeljske izjave in srednji razred, iz katerega prihajajo, izničujejo pozitiven vpliv Die Antwoorda. Spet drugi afriški novinarji so sprejeli to, kar počnejo Die Antwoord, in nanje gledajo kot na umetniški izraz. A razprave vedno na koncu pripeljejo do tega, kar dela Die Antwoord tako potencialno nevarne: imajo sploh pravico do prisvajanja kulture temnopoltih?

Na prvih 30 sekundah njihovega albuma $0$ Ninja izreče: "Check it. I represent South African culture. In this place you get a lot of different things. Blacks, whites, coloreds, English, Afrikaans, Xhosa, Zulu, Basotho. I'm like all these different things, all these different people, fucked into one person." Čeprav nisem Južnoafričan, vem, da je precej daljnosežno, ko nekdo poskuša predstavljati socioekonomsko strogo ločene gete, v katerih ni odraščal, piše Covert. In v primeru Waddyja Jonesa gre za to, da je slišal zefovski rap, ki se je razlegal iz getov Cape Flatsa in se odločil, da bi rad postal del tega, se preselil v najbližjo belsko ograjeno sosesko, si omislil osebnost Ninje in se podal na misijo doseganja kredibilnosti.

V videospotih Die Antwoord prikazujejo romantično podobo zapletene kulturne in politčne podobe JAR-a. V pesmih Ninja pravi, da je "znotraj obarvan", kar je v skladu s konceptom, da smo presegli raso in bi od zdaj morali podirati vse rasne omejitve. In kolikor idealistično se to sliši, je tudi neresnično. Glede rase še vedno obstajajo resnične težave in v mnogih primerih niso manjšine tiste, ki odločajo o kulturi podiranja rasnih meja, ampak bela večina.

Ali sploh koga izven JAR-a briga, ali so črni ali beli?
V resničnem svetu mnogi Die Antwoord razumejo popolnoma narobe, še posebej v ZDA. Koliko ameriških ušes, ki so se našpičila ob zvoku Die Antwoord, resnično razume rasne in razredne odnose v JAR-u (da o ZDA niti ne govorimo)? Koliko izmed njih vidi prek površinskih norčij Ninje, ki jih razumejo kot komične nastope, ne pa kot politični komentar? Še pomembneje: ali sploh koga izven JAR-a briga, ali so Die Antwoord črni ali beli?

Nekateri pravijo, da Die Antwoord ne morejo odgovarjati za svoje oboževalce, a tu postane dejstvo, da so beli, pomemben dejavnik. Čeprav lahko javno zanikajo svoj status belcev, prav tega uporabljajo za pritegovanje pozornosti po svetu. Modne žrtve so navdušene nad videzom Yo-Landi Visser (bleda, svetlolasa in s stilizirano "bundes frizuro"), medtem ko umetniške kroge privlači njihova "surova" podoba (k čemur precej prispeva nenavadni videz Leona Bothe). Nekateri pravijo, da so Die Antwoord "novi in osvežujoči".

Pa saj ne delajo nič tako novega, sklene Covert. Pred nekaj leti sta Dizzee Rascal in Wiley na Otoku skupaj izumila zvok, znan pod izrazom grime, v Južni Afriki pa raper Spoek Mathambo skupaj s producentoma Markusom Wormstormom in Sibotom zadnja tri leta ustvarja zvok, precej podoben temu, kar delajo Die Antwoord zdaj (a brez vse te teatraličnosti).

Kakor koli že, oglejte si nekaj videospotov zasedbe Die Antwoord in si ustvarite lastno mnenje o njih in njihovi glasbi.