Glasba
(3)
Fed Horses
Zmaga na ŠOURocku je skupini ponudila odskočno desko, s pomočjo katere so dosegli predvsem večjo medijsko izpostavljenost. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Uršo so mediji pred leti zaradi njenega specifičnega glasu označili kar za slovensko Dolly Parton. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Če so v preteklosti k sodelovanju pri singlih vabili druge glasbenike, so pri EP-ju Sinner upali vase in se zaprli v studio Metro, ker je nastalo pet novih skladb. Foto: Matjaž Tavčar
       Ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, so te naše skladbe – razen kakšne – dolge poteze. Zelo mi je blizu ambientalna glasba – Brian Eno in podobno. Veliko tega sem poslušal. In gledam na glasbo tudi prek svojega študija arhitekture. Ne dajem toliko poudarka sami dolžini forme, pomembnejša mi je njena vertikalna sestava. Kako se skladba horizontalno raztegne ali skrajša, pa je odvisno od konteksta. Na našem koncertu imajo skladbe čisto drugačno obliko zaporedja. Tako da smo v tem elementu zelo prilagodljivi.       
 Jure Mihevc
Fed Horses
Javnosti so se člani skupine prvič predstavili na festivalu HISTeRIA 2013. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Logaška skupina, ujeta med tokovi rockabillyja, kantrija, rocka in indiepopa, se ne želi omejevati z žanri. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Zametki skupine so nastali v Juretovem studiu, ki je hkrati prostor za vaje. Z Uršo sta v njem začela pripravljati skladbe z namenom, da jih posnameta. Sama, kot studijski projekt. Pri snemanju prve skladbe sta povabila mojstra orglic Miho Eriča in njegovega brata Julijana (danes člana Prismojenih profesorjev bluesa). Foto: Matjaž Tavčar
       Veliko smo se ukvarjali s tem, ker bi radi nekaj ponudili v slovenskem jeziku. Nastavki že obstajajo. Včasih je neko skladbo mogoče prenašati iz jezika v jezik. Včasih pa ne in je specifična za neki jezik. Ker je tudi sama skladba sestavljena iz nekih zvokov, ki ti jih jezik ponuja. Slovenščina ima drugačne zvoke kot angleščina. In je to treba že od začetka upoštevati. Zdaj smo začeli to upoštevati.       
 Jure Mihevc
Fed Horses
Njihov drugi nastop je bil že na natečaju ŠOURock, kjer so slavili leta 2014. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Po zmagi na ŠOURocku so izdali več singlov, med njimi Down, Sober, Gifts. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Cilj skupine je, da svojo glasbo zdaj prenese na glasbene odre. Foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Na Valu 202 so jih opisali kot navezo mladih in že dodobra izkušenih glasbenikov, ki ustvarja svojstven kantri rock, na katerega lepi vplive americane, indieja in popa, s čimer se verno približa zgledom z one strani luže. Kljub temu pa ekipa ohranja svoj avtohtoni izraz. Foto: Matjaž Tavčar

Dodaj v

Fed Horses: Nimamo se za kantriskupino, se pa zelo referiramo na Nashville

MMC-jev pogovor z Uršo in Juretom Mihevcem
28. marec 2018 ob 10:31
Ljubljana - MMC RTV SLO

Potrebovali so nekaj let, da so se našli. Našli zvok, koncept, identiteto. Fed Horses, skupina, ki je nase opozorila leta 2014 in postregla s singli, kot so Down, Sober, Gifts, zaokroža svoje novo poglavje s kratkometražnim albumom Sinner.

Jedro skupine ostaja nedotaknjeno ob pevki Urši Mihevc in kitaristu Juretu Mihevcu, celoto zaokrožujeta baskitarist Rok Škrlj in bobnar Timi Eler. Čeprav so EP posneli kot četverica, jih boste na odru zasledili v razširjeni postavi, ki jo dopolnjujejo še Danijel Bogataj (violina, kitara), Tine Lustek (kitara) in Mitja Kavčič (klaviature). Ni treba posebej poudarjati, da je izkušnja v živo drugačna od tiste, ki jo poslušalci lahko dobijo s poslušanjem avdiozapisov. Še več je poudarka na improvizaciji in preprosto na preigravanju. V ospredju pa je še vedno udarni glas Mihevčeve.

Vrženi v predal alterkantrija, Logatčani z EP-jem Sinner dokazujejo, da niso muha enodnevnica. Čeprav se spogledujejo z zvokom Nashvilla, se s tematikami, ki se pojavljajo v besedilih, dotikajo vsakdanjih tegob. Čeprav so njihove zgodbe temačnejše in prepletene s simbolom kanjona.

Več o albumu, ustvarjanju in njihovi filozofiji - preden jih ulovite v živo 21. aprila v Los Ventilos v KlubBaru - pa spodaj v pogovoru z Uršo in Juretom.


Niste več mladi, niste več nadobudni, kot so vas opisovali, ko ste zmagali na natečaju za najboljšo študentsko-dijaško glasbeno skupino ŠOURock. Kako je po tem potekalo iskanje identitete? Kako stresen je bil prehod iz "mlade nadobudne skupine" v to, kar ste danes?
JM:
Po zmagi na ŠOURocku je sledil velik padec na realna tla. Počasi smo se morali zgraditi in tako smo v zadnjih dveh letih samo poskušali optimizirati naše procese ustvarjanja.
UM: Je pa res, da EP Sinner najbolje predstavlja to prelomnico; da smo se definirati kot zasedba; da smo začeli aktivneje delovati in da lahko rečemo, da imamo svoj zvok, koncept.

Koliko časa ste se iskali, da je nastal ta EP, ki ga odlikujeta tako zaključena zgodba kot prepoznavni zvok?
UM:
Tri, štiri leta.
JM: Te skladbe so nastajale že prej – že od samega začetka. Ko smo izdali prejšnjih šest singlov, smo se namensko odločili, da naredimo večjo zaključeno celoto s petimi novimi singli. In zdi se mi, da nam je to uspelo.

Kaj se je dogajalo od izdaje singla Sober, ki je doživel lep sprejem na radijskih postajah – predvsem smo ga lahko poslušali po Valu 202 -, do EP-ja Sinner?
JM:
Prej smo z vsakim singlom iskali goste, ki bi kaj prispevali k našemu ustvarjanju. Od zadnjega singla Gifts pa smo iskali ljudi, ki bi nam pomagali zvok, ki smo ga ustvarili, poustvariti na koncertih.
UM: Z malo večjo zasedbo smo dobili malo bogatejše aranžmaje in zvok. Tako da smo se predvsem ukvarjali s koncertnim predstavljanjem. Kako bi čim konkretneje predstavili svoje ideje.

Koliko ste si prizadevali, da se predstavite v pravi luči?
UM:
Precej. Ti procesi imajo dinamično strukturo in pride do različnih situacij, ki so tudi težke in jih je treba prebroditi. Imamo to srečo, da smo v samem jedru zelo stabilni in vemo, zakaj to počnemo. To nas rešuje. Je bilo pa naporno.
JM: Vsak singel do zdaj je zahteval neko pot – od začetne ideje do iskanja. Na koncu pa se vse zaključi in nastane zaključena celota.

Vmes ste bili dejavni na različnih področjih. Jure, vi ste kot del avtorske ekipe Voranca Boha preizkusili, kako poteka festival, kot je Poprock. Kakšna izkušnja je bila to za vas?
JM:
To je bil popolnoma drugačen projekt. Moram priznati, da sem naletel znotraj skupine na nekaj nasprotovanj, ker sem pristopil do njega (smeh), in vprašanj, zakaj mu posvečam toliko časa. Ampak bila je odlična izkušnja. Zdi se mi, da je potrebnih čim več takšnih festivalov. Škoda, ker ga letos ne bo. Vse izkušnje so dobrodošle. Ampak nisem edini v skupini, ki se ukvarja še z drugimi projekti. Naš baskitarist igra povsod, violinista smo si izposodili pri Čedahučijih … Tudi z njimi se pogosto srečujemo, ker si gradijo studio v Logatcu in si pomagamo. Vse skupaj pripomore k boljši celoti.

Urša, vas smo srečevali na odru SiTi Teatra in s Prismojenimi profesorji bluesa v Križankah. Kakšna predpriprava so lahko ti nastopi, ko nastopate s Fed Horses?
UM:
Zelo je drugače. Če nastopam s svojo zasedbo, vem, da me bodo ne glede na to, kaj se bo zgodilo, podprli. Smo zelo dobri prijatelji. Zelo dobro se poznamo in je drugače nastopati, ker nimaš občutka strašne izpostavljenosti identitete, ko si v zasedbi. Če se predstavljaš kot solist, kot sem se v SiTi Teatru, pa je naloga bistveno težja. Takrat smo bili zbrani trije pevci v okviru Big Banda RTV Slovenija in smo res morali pokazati vse, kar znamo. To pa ni tako preprosto – da se izpostaviš pred tako hudimi profesionalci. Zahteva precej stresa in napora. Ampak je bilo super. S Prismojenimi pa je bil tudi svojevrsten užitek. Tam sem nastopila kot spremljevalna pevka, kjer nisem bila toliko izpostavljena in lažje uživaš, spremljaš koncert. Si del nečesa tako velikega in je super. V naši skupini pa nimaš takšnega strašnega občutka individualizma.
JM: Smo ena družina. Družimo se tudi, ko nismo na vajah ali v studiu.

Koliko članov šteje vaša skupina?
JM:
Nazadnje nas je bilo sedem (smeh).
UM: Okvir pa tvorita poleg naju še vedno Rok Škrlj in Timi Eler. Tudi EP Sinner smo v studiu Metro snemali samo mi štirje. Bili smo sami, zaprti: tam smo ustvarjali, se prepirali, šalili. Bil je proces, ki se tudi malo čuti na EP-ju. Prej smo izdajali single, ki so bili zelo razdrobljeni. Zdaj pa je nastala celota.

Kakšen odnos imata s primerjavami, da se spogledujete s kantrijem?
JM:
Saj se, ampak marsikdo bi rekel, da to ni kantri. Tega smo se oprijeli, ko so nam drugi dali to oznako, ker se nam je zdelo, da se moramo nečesa oprijeti. Če bo to še naprej obstalo, prav. Nimamo se za kantriskupino, se pa zelo referiramo na Nashville in na zvrsti, ki izvirajo iz njega. Imamo zelo veliko spoštovanje do ameriške glasbene scene. Na tisto, kar nastane, pa nimamo velikega vpliva. Ustvarjamo.

Če smo pozorni na besedila in na zvok, ste melanholijo, ki je značilna za Nashvill, morda celo tisti stari južnjaški kantri, povezali z vsakdanjimi težavami. Niste ostali ujetniki klišejev. Kaj je bilo vodilo, ko ste ustvarjali skladbe?
JM:
Recimo, da imamo v mislih pridih neke puščave. Ko sem pisal skladbe, sem imel ob sebi televizijo, na kateri so se prikazovali posnetki puščave. Zato, da se mi je ta ambient res usedel v spomin. Na to pa sem nalepil vse svoje pretekle izkušnje – glasbene, življenjske – in nastalo je nekaj popolnoma drugega.
UM: Pri besedilih je zanimivo, da imamo pri vseh petih skladbah rdečo nit. Plošča se začne in konča v kanjonu, ki simbolizira kanjon večnih slovesov. Tam se odvija zgodba o tem grešniku – to je lirični subjekt, ki se skozi ploščo uči ljubiti. Išče neko konvencionalno obliko ljubezni, ki je na začetku ne zna najti. Potem uporablja bolj površinske odnose, ki ga začnejo ubijati.

Kako bi te skladbe zvenele v slovenskem jeziku? Recimo Father's House?
UM:
Težko vprašanje. Sploh si ne znam predstavljati, ker se včasih med 'songwritingom' začnem zafrkavati in začnem prepevati v slovenščini. Poskušam ustvarjati linije. In vedno zveni nenavadno (smeh). Nismo še našli pravih besed, prave izraznosti, ritmizacije, da bi na koncu nastal 'vau' učinek.

"Spij mojo zastrupljeno solzo." Mislim, da ima potencial.
UM: Zelo bi bilo nenavadno (smeh).
JM: Veliko smo se ukvarjali s tem, ker bi radi nekaj ponudili v slovenskem jeziku. Nastavki že obstajajo. Včasih je neko skladbo mogoče prenašati iz jezika v jezik. Včasih pa ne in je specifična za neki jezik. Ker je tudi sama skladba sestavljena iz nekih zvokov, ki ti jih jezik ponuja. Slovenščina ima drugačne zvoke kot angleščina. In je to treba že od začetka upoštevati. Zdaj smo začeli to upoštevati.

Urša, kaj vas vleče k bolj temačnim zgodbam, ki jih lahko zasledimo v vaših besedilih, ki se vrtijo okoli izgube?
UM:
Besedila so nastala v sodelovanju z Nejcem Jurenom. On je avtor vseh besedil, toda skupaj sva gradila to zgodbo. Preden smo začeli snemati ploščo, sva preživela veliko dopoldnevov ob kavi in se pogovarjala, kaj želim sporočati. Je pa res, da se zelo dobro poznava in mu lahko povem stvari, ki se dogajajo v meni, on pa jih prevede v ta besedila na zelo abstrakten način. Kar enkrat med kakšnim koncertom šele ugotovim, katera osebna izkušnja stoji za besedami, ki jih zapojem – od kor izvira. Presunljivo. Je pa res, da mi je všeč ta temačnost. Neklišejskost. Čeprav je tudi temačnost že ponekod lahko klišejska.
JM: Ves čas iščemo kontrast med svetlim in temnim. Zdi se mi, da mora imeti skladba konflikt, da pride do izraza.
UM: Dramaturški lok.
JM: Nekaj se mora prelomiti in med sabo negirati, da dobiš tenzijo. In na tem želimo graditi svojo podobo.

Love Tree je ena izmed skladb, ki najbolj izstopa na EP-ju. Gre za skladbo, ki jo zaradi dinamike lahko postavimo ob bok skladbe Down. Toda nima takšne napetosti, kot ste jo opisovali malo prej. Kakšna je zgodba za vašo najbolj veseljaško skladbo na tem EP-ju?
JM: Ta je pa drugačna zato, ker je Nejc imel že prej besedilo in smo ga uglasbili. Kar naenkrat smo imeli pred sabo ploščo – na njej je bilo šest, sedem skladb, in vse so bile bolj ali manj balade. Potem je Nejc predlagal, da potrebujemo nekaj, da to razbijemo na sredini. In hitro je nastala skladba Love Tree.

Dodali ste hammond na Father's House. Kaj si želel z njim doseči? Kaj je dodal skladbi?
JM:
Ta skladba me je takoj spomnila na gospel. Takoj se nam je zdelo, da bi potrebovali tak zvok. Hammond orgle so se lepo ujele z našimi nastavki in na koncu smo jih dodali še drugje (smeh).

Zakaj nekdo iz Logatca sanja o Nashvillu? Kdaj ste se seznanili z zvokom kantrija?
JM:
V stik s kantriglasbo sem prišel s prejšnjo skupino Lybra. Pred tem nisem čutil nekega posebnega zanimanja do kantri glasbe. Ampak vedno sem bil po duši bolj alternativec in se mi je zdelo, da sem v nekem glasbenem slogu znal raziskati to alternativno plat in najti izvajalce, ki so meni všeč. V vsej tej kantrijevski zmesi sem našel alterkantri področje in tam se mi je odprl svet. Zaresoniral je z mano. In potem smo tu ostali (smeh).

Še ena zanimiva stvar je, da so vaše skladbe na tem EP-ju zgrajene kot prepoved. In tudi jim daste prostor, da se počasi iztečejo, da ne gre za odsekane konce. Kako to, da pustite skladbam, da dihajo in se ne obremenjujete, ali bodo radijskim postajam prijazne?
JM:
Ko razmišljam za nazaj, se mi zdi, so te naše skladbe – razen kakšne – dolge poteze. Zelo mi je blizu ambientalna glasba – Brian Eno in podobno. Veliko tega sem poslušal. In gledam na glasbo tudi prek svojega študija arhitekture. Ne dajem toliko poudarka sami dolžini forme, bolj mi je pomembna njena vertikalna sestava. Kako se skladba horizontalno raztegne ali skrajša, pa je odvisno od konteksta. Na našem koncertu imajo skladbe čisto drugačno obliko zaporedja. Tako da smo v tem elementu zelo prilagodljivi.

Urša, tudi vi tako kulturološko razumete skladbe? Se pravi, da jih analizirate z vidika svojega študija?
UM:
Ne (smeh). Moram priznati, da ima Jure zelo abstrakten sistem razmišljanja in da sama o 'songwritingu' ne razmišljam na tak način, ker sem bolj osredotočena na besedilno in vokalno interpretacijsko plat. Juretu pustim vesolje zase. In naj v njem živi in raste. Nekje na sredini se srečava.

Kaj naznanja ta EP? Kakšno nadaljevanje?
JM:
Predstavlja neki zaključek. S tem, da smo na začetku hoteli posneti celo ploščo, izdali pa smo - šest singlov, letos pa EP. Zdaj pa mislim, da smo končali ta angleški opus in bomo poskušali narediti kaj v slovenščini. Lahko pa, da bomo še kaj v angleščini. Poskušamo pa tudi prvih šest singlov izdati na EP-ju, ker je veliko ljudi že povpraševalo po njih. Če se bo finančno vse izšlo, bosta zunaj EP-ja Sinner in Beginner.
UM: Beginner (začetnik, op. a.) kot predzgodba grešnikov (smeh).

Klavdija Kopina, foto: Matjaž Tavčar
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Fed Horses
Prijavi napako
Komentarji
kava z mlekom
# 28.03.2018 ob 11:21
Hud bend, neki najboljšega zadnje čase pri nas.
kleman3
# 28.03.2018 ob 16:04
Super band. Končno nekaj novega...
DeepBlue
# 31.03.2018 ob 08:03
Aaaaaa, zato ker so slovenska skupina, so kantri in country ... Bolno. :-P
Nove note
link
Imset: Med slovenskimi glasbeniki ne čutimo rivalstva
19
14. november 2018 ob 09:38 Zasedba Imset, ki je pred kratkim izdala glasbeni prvenec z naslovom Persona, pravi, da z njimi na slovensko glasbeno sceno, ki je že potrebna prevetritve, prihaja nova, bolj mladostna energija.
Več novic ...
Kazalo