Gora predstavljajo okrepitev za slovensko alternativno glasbeno sceno. Foto: Žiga Lovšin
Gora predstavljajo okrepitev za slovensko alternativno glasbeno sceno. Foto: Žiga Lovšin
Gora
Gora je prelomnica v karierah treh že uveljavljenih glasbenikov. Foto: Marko Duplišak

Prišli smo do neke prelomnice v svojih karierah. Vsi smo začutili, da moramo narediti nekaj novega, drugačnega, neobremenjenega. Nekaj za svojo dušo.

Sergej Pobegajlo
Gora
Ljudje v Sloveniji se v celoti ogrejejo le za slovenska ali balkanska besedila. Angleških skladb Slovenci enostavno ne dojamemo v celoti. Foto: Žiga Lovšin

Ko sem razčistil, kakšna bi bila tematika, o kateri bi rad govoril, je steklo kot po maslu in ni bilo več nobenih težav. Moram reči, da so to besedila, s katerimi sem doslej najbolj zadovoljen in jih imam za svoja najboljša dela.

Kevin Koradin
Gora
Njihova glasba je mešanica hard rocka, metala in alternative. Foto: Žiga Lovšin

Klubov je dovolj, ampak ima vsak svojo agendo (smeh). Nekam prideš, nekam ne prideš. Če te nočejo, rečejo, da so zasedeni do jeseni. Jeseni rečejo, da so zasedeni do zime, in potem se čas tako vrti tri ali štiri leta.

Kevin Koradin

je Gora na neki način vrnitev h glasbenim koreninam. Po začetnem spoznavanju je kar hitro nastalo 10 avtorskih skladb, s katerimi se predstavljajo na svojem prvencu.

Kevin Koradin, Sergej Pobegajlo in David Debevec so trčili skupaj ob prelomnicah svojih karier in zdaj skupaj rinejo naprej. Ustvarjanja albuma so se lotili spontano in brezskrbno. A skladbe vseeno niso lahkotne. Navdih so poiskali v stvareh, ki se jih dotikajo, jih zanimajo in jih očarajo. Ustvariti so želeli nekaj, kar jim je blizu in kar jim je všeč. Iz tega so se rodila družbenokritična in nekako znanstvenofantastična besedila, ki se uvrščajo k temačni glasbi.

Po prvi izdani skladbi Megalodon so se javnosti predstavili s ploščo Gora. Albuma niso želeli nasičiti z inštrumenti. Vse, kar se sliši, je zvok kitare, baskitare in bobnov, ki so jih odigrali sami. Želeli so prikazati pristen, organski in surov zvok, ki poslušalcu daje občutek, da glasbo posluša v živo.

Več o začetkih in načrtih za prihodnost si lahko preberete v MMC-jevem pogovoru s Kevinom Koradinom in Sergejem Pobegajlo.


Vsi ste že stari znanci slovenske glasbene scene. Kako je prišlo do ustanovitve nove skupine?
SP: Prišli smo do neke prelomnice v karieri. Vsi smo začutili, da moramo narediti nekaj novega, drugačnega, neobremenjenega. Nekaj za dušo. Tako da sva se s Kevinom začela dobivati in izmenjevati ideje, potem se nama je pridružil še David in nastala je Gora.

Kako bi zvok Gore opisali tistim, ki vas še ne poznajo?
KK: Je nekakšna mešanica hard rocka, metala in alternativne glasbe. Skupaj smo združili vso glasbo, s katero smo odraščali, vse, kar nas je zaznamovalo tako v preteklosti kot v sedanjosti. Temu smo nato dodali nekaj svojega. Čeprav se v naši glasbi sliši prepoznaven zvok, nekaj, kar morda spominja na že znano, smo temu dodali svojo karakteristiko in s tem dobili nekaj prepoznavnega in edinstvenega, kar je dejansko lahko samo Gora.

Koga uvrščate med vplive?
KK: Vse od Alice in Chains in Pantere, do novejših, kot so Slipknot, tudi Mötley Crüe. Cela paleta rocka, hard rocka in metala. Čisto vse smo dali čez. Tudi Rage Against the Machine in Sepulturo. Vsega se malo pozna, ampak še vedno ostaja naš prepoznavni zvok.

Od kod je izhajal navdih za skladbe na prvencu?
KK: To je nekaj, kar pride od tam gor. Zunaj moraš imeti antene kot radar in potem moraš ujeti tisti signal, ki pride, in takrat napišeš komad (smeh). To ni nekaj, kar se bi dalo racionalno razložiti. Če se da razložiti, potem to pomeni, da si naredil premišljen album, da si se zavedal, kaj si delal. Kot je povedal že Sergej, je bil naš album izredno neobremenjen in spontan.

Torej ni nekega recepta za popolno skladbo?
KK: Za uspeh ni recepta. Toda to, kar delaš, mora priti iz tebe, mora biti iskreno. Menim, da je iskrenost tukaj ključna beseda, ko pa te nekdo začuti in to lahko deliš z občinstvom, si dosegel tisto formulo, o kateri govorimo, da lahko pride do uspeha. Ni pa nujno, da ljudje to začutijo. Zato smo to v prvi fazi naredili, kot je rekel Sergej, za svojo dušo.

Kakšen je bil proces nastanka albuma?
SP: V bistvu je bilo vse skupaj kar na hitro. Kot pravim, smo se dobro ujeli, bila je neka karizma in ideje so kar letele ena za drugo, tako da smo imeli vse demo posnetke sestavljene že v kakšnem mesecu ali dveh. Vse drugo je nato potekalo še hitreje. Mogoče res zaradi tega, ker smo delali nepremišljeno in spontano.
KK: Tudi z Davidom, ki je prišel v skupino malo pozneje, smo kliknili v trenutku. Tako da bi skoraj lahko rekel, da nas je nekako združila usoda, da je tako enostavno moralo biti (smeh).

Od kod odločitev za večino besedil v slovenščini?
KK: Za besedila pa moram reči, da ni bilo že na začetku ravno jasno, v kakšnem jeziku bodo. Jaz sem Sergeju sugeriral, kaj če bi šli tokrat kar v slovenščino. Za druge izvajalce sem vedno delal v slovenščini, ampak recimo za Tide, prvi bend, pa sem vedno pisal v angleščini. V enem trenutku se mi je na nek način ustavilo v smislu, da nisem bil več prepričan, o čem bi v slovenščini sploh hotel govoriti oziroma kakšne zgodbe bi pripovedoval v besedilih. Zato sem si moral vzeti čas. Sergej me je med poletjem malo priganjal. Občasno sem dobil sporočilo z vprašanjem, kako napredujejo besedila (smeh). Ko sem razčistil, kakšna bi bila tematika, o kateri bi rad govoril, je steklo kot po maslu in ni bilo več nobenih težav. Moram reči, da so to besedila, s katerimi sem doslej najbolj zadovoljen in jih imam kot svoja najboljša dela.

Je bil preklop iz angleščine težaven? Ste imeli občutek, kot da se je v slovenščini težje izražati?
KK: Ni bilo toliko to, ampak sem se moral drugače naravnati. Ugotoviti sem moral, kakšen bo moj glas v slovenščini, kako bom sploh pel. Ko poješ v slovenščini, zveniš namreč čisto drugače.
SP: Po primorsko (smeh).
KK: Potem smo nekako ugotovili, da če sem jezen, zveni čisto v redu (smeh). Tako da to je bil recept. Moram biti jezen, pa je super.

Boste tudi v prihodnosti ostali pri besedilih v slovenščini?
KK: Ja, absolutno. Nekako sem tudi sam ugotovil, da se je veliko lažje izražati v svojem maternem jeziku in sporočilo je bolj neposredno ter takoj neposredno pride do ljudi. Kolikor se zdi, da je angleščina v Sloveniji "fensi," in zato v tujem jeziku tudi raje pojemo, večina Slovencev angleškega besedila ne dojame tako dobro. Že če gremo na koncerte tujih skupin, publika ne poje tako kot pri slovenskih skupinah, ki so že zimzelene. Tam res vidiš Slovence, ki se popolnoma ogrejejo in vsi v en glas začnejo peti in kričati. Jaz to v Sloveniji vidim, samo ko gre za slovenske pesmi. Ali pa morda balkanske (smeh).

Se vam torej zdi, da je premalo slovenskih besedil?
KK: V določenih žanrih jih je čisto dovolj, ampak v tem žanru konkretno pa je primanjkljaj.
SP: Zdi se mi, da vse mlade skupine pesmi avtomatično naredijo v angleščini. Nihče niti ne pomisli, da bi delal v slovenščini, ker se jim ne zdi, da naš jezik sodi v takšno glasbo. Mislim, da nam bo uspelo dokazati ravno nasprotno.
KK: Če želimo ta žanr v Sloveniji približati ljudem, mora biti glasba v slovenščini, ker drugače bodo ljudje vedno rekli: "Aha, to zveni kot tuje skupine, to bomo dali ven." Uvrščen si v tisti drugi predal, tako pač je.

Ena skladba na albumu posebej izstopa, saj je instrumentalna in precej drugačna od drugih.
KK: Ja, instrumental Antarktika. Do tega je prišlo, ko sem kupil nove efekte za kitaro (smeh). Pri Sergeju sem med pripravami na snemanje preizkusil nekaj novih funkcij in naenkrat je zazvenelo super in smo kar začeli snemati.
SP: Na albumu smo ga pustili, ker naredi neko dinamiko. Vse skupaj malo umiri in vedno je fajn, da je med "šusi" nekaj takšnega.
KK: Balad sploh nismo želeli delati, zato smo to skladbo uporabili v ta namen.

Večina hardrockerskih in metalskih skupin pa se velikokrat obrne ravno na balade.
SP: Ja, s tem se je ljudem lažje približati. Mi smo rekli, da bomo kar nažigali, pa kar bo, bo (smeh).
KK: Dajmo uživati, ja.

6. aprila je v Orto baru vaša koncertna premiera. Kakšna so pričakovanja?
KK: Pričakovanj jaz osebno nimam. Da bi kaj pričakoval od ljudi ali obiska, tega ni. Pričakujem pa, da bo vse steklo tako, kot mora, kar se tiče organizacije, ter da bomo mi korektno opravili svoje delo. To je največ, kar si lahko želim in lahko tudi naredim. Kar se pa tiče ljudi in obiska, je vse v božjih rokah (smeh).

Kaj pa preostali koncertni načrti za letos?
KK: Nekaj klubskih koncertov imamo že potrjenih in takoj po Orto baru nadaljujemo. Vendar tega za zdaj še ne napovedujemo, saj si želimo, da je Orto bar osrednji dogodek za promocijo albuma. To je plan: koncertiranje, novi video, novi singel in ta krog bomo nekajkrat ponovili. To bomo verjetno počeli kakšno leto in pol, potem pa snemanje novega materiala.

Ste že izbrali novi singel?
SP: Malo še omahujemo ..., ampak ne povem (smeh).
KK: Lahko zaupamo, da bo to ena udarna skladba (smeh).

So vam ljubši klubski ali festivalski koncerti?
SP: Oboje ima svoj čar. V klubu si zbližan z občinstvom, veliki odri pa so tudi nekaj posebnega. Tako da se jaz osebno težko odločim, kaj mi je ljubše. Ko nekaj časa igramo v klubih, si že želim velikega odra in obratno.
KK: Jaz bi se kar strinjal. Če imamo svoj koncert v klubu, to pomeni, da smo edini ali glavni nastopajoči. V tem primeru imam skoraj raje klube, saj si sami postavimo oder in naredimo svoj šov. Tisti, ki pridejo, pridejo poslušat naše skladbe. Festival pa je spet drugo doživetje. Tam gre bolj za druženje z drugimi glasbeniki. Na festivalski nastop močno vpliva tudi vreme. Če naletiš na slabo vreme, cel festival nekako pade dol. Tam je ogromno skupin in vsak obiskovalec pride poslušat nekoga drugega, tonske so omejene in tako naprej. Čisto druga izkušnja je. Vse ima svoje pluse in minuse. Če se pa res moram odločiti, so mi ljubši srednje veliki klubi.

Je v Sloveniji sploh možnost za pravo turnejo ali je klubov, ki podpirajo tovrstno glasbo, premalo?
KK: Klubov je dovolj, samo ima vsak svojo agendo (smeh). Nekam prideš, nekam ne prideš. Če te nočejo, rečejo, da so zasedeni do jeseni. Jeseni rečejo, da so zasedeni do zime, in potem se čas tako vrti tri ali štiri leta. Veliko klubov financira država, zato je tistim, ki jih vodijo, popolnoma vseeno, koliko ljudi pride na koncerte. In to je problem. Vseeno jim je, če so klubi dobro ali slabo obiskani, saj od obiskanosti niso finančno odvisni. Klubska scena bi se morda izboljšala, če bi bili oni prisiljeni delati koncerte, ker bi bilo od tega odvisno njihovo preživetje. Je jih pa ogromno, skoraj vsak malo večji kraj v Sloveniji ima svoj klub. A v veliko primerih je nemogoče dobiti stik z njimi. Ali pa dobiš njihov kontakt in od njih ni nikakršnega odziva. Imamo stalne postojanke, kjer večinoma igrajo vsi, kjer se ima vsaka skupina priložnost predstaviti. Prava turneja ... recimo, da lahko delamo pravo promocijo. Kar se pa tiče prave turneje, pa ...
SP: Malo se je zamenjal tudi trend. Nekoč je bilo več teh srednje velikih dvoran, ki so zdaj skoraj v celoti izumrle. Ali so veliki festivali z ogromno izvajalci ali pa klubi, vmesnih dvoran do tisoč ljudi več skoraj ni.
KK: Časi v glasbi se vedno spreminjajo. V enem obdobju je ena scena, potem se spet popolnoma obrne. Zato je zelo težko napovedati, kaj bo v prihodnosti. Mogoče se je zdaj alternativna scena celo malo okrepila, prihaja veliko novega alternativnega materiala. To je povezano s tem, da so komercialne radijske postaje povsem zaprle vrata tej sceni. Zato so se stvari začele dogajati na povsem drugem tiru. Ljudje, ki hodijo na koncerte, morda sploh ne poslušajo radiev, izvajalci, ki se predvajajo na radijskih postajah, pa ni nujno, da imajo publiko na koncertih. To sta dve različni sceni.

Klubov je ogromno, slovenskih festivalov pa je na drugi strani vedno manj. Poslovil se je Schengenfest, na pavzi je tudi ŠVIC.
SP: Morda je razlog to, da ljudje, ki so bili za te zadeve na festivalih odgovorni, niso pravilno organizacijsko vodili vsega skupaj. Festivali so bili dobro obiskani, a so vseeno propadli. Verjetno so v ozadju kakšni drugi interesi. Niso plačevali izvajalcev in tako naprej. Na tak način se ne more preživeti.
KK: Standard, ki se dogaja na bolj ali manj vseh sferah v Sloveniji. Denar, ki ga ljudje dobijo v roke, potem nekako čudežno izgine in ga ni več.


Boris Odič, ki je pravilno odgovoril na nagradno vprašanje, koliko skladb sestavlja album Gora (pravilni odgovor je 10), bo v živo prisluhnil premiernemu koncertu skupine Gora, ki bo 6. aprila v Orto baru. Srečni nagrajenec bo prejel tudi album Gora.


Udeleženec s sodelovanjem v nagradni igri soglaša, da organizator zbira in hrani zbrane osebne podatke za namene, za katere so bili pridobljeni. Udeleženec v nagradni igri oz. njegov skrbnik ali zakoniti zastopnik lahko od organizatorja kadar koli zahteva pregled, dopolnitev, popravo ali izbris svojih osebnih podatkov oziroma trajno ali začasno prenehanje obdelave svojih osebnih podatkov, skladno z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1). Sodelujoči to stori na elektronski naslov mmc-nagrade@rtvslo.si ali pisno na naslov organizatorja. Najpozneje v roku 15 dni po prejemu sporočila bo organizator preprečil uporabo osebnih podatkov udeleženca, o čemer ga bo v nadaljnjih petih dneh z elektronskim sporočilom ali po pošti tudi obvestil. Organizator se zavezuje, da bo s posredovanimi podatki upravljal v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (Ur. l. RS, št. 86/2004 in nasl.; ZVOP-1), prav tako pa podatkov ne bo posredoval neupravičeni tretji osebi ali jih kakor koli drugače zlorabljal. Dokumentacijo v zvezi z nagrajencem bo organizator hranil skladno z ZVOP-1.

Prišli smo do neke prelomnice v svojih karierah. Vsi smo začutili, da moramo narediti nekaj novega, drugačnega, neobremenjenega. Nekaj za svojo dušo.

Sergej Pobegajlo

Ko sem razčistil, kakšna bi bila tematika, o kateri bi rad govoril, je steklo kot po maslu in ni bilo več nobenih težav. Moram reči, da so to besedila, s katerimi sem doslej najbolj zadovoljen in jih imam za svoja najboljša dela.

Kevin Koradin

Klubov je dovolj, ampak ima vsak svojo agendo (smeh). Nekam prideš, nekam ne prideš. Če te nočejo, rečejo, da so zasedeni do jeseni. Jeseni rečejo, da so zasedeni do zime, in potem se čas tako vrti tri ali štiri leta.

Kevin Koradin