Glasba
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.1 od 19 glasov Ocenite to novico!
Turneja, na kateri je zasedba predstavljala najnovejši album Also Sprach Zarathustra, je v evropskih mestih razdeljena na dva dela. Prvi sklop turneje, ki je zajemal 24 koncertov, se počasi končuje. Marca pa skupino čaka še drugi del, ki bo prav tako obsegal približno 20 koncertov. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Na turneji zasedba predstavlja svoj najnovejši album Also sprach Zarathustra, ki je bil prvotno napisan kot glasba za istoimensko gledališko predstavo Anton Podbevšek teatra iz Novega mesta v režiji Matjaža Bergerja. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Laibach bo prvi del turneje sklenil 15. decembra v Tvornici kulture v Zagrebu. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Med decembrom in marcem bo zasedba odigrala tudi nekaj posebnih koncertov, kot sta koncert ob odprtju tematskega festivala Barents Spektakel na območju severnega kroga in koncert v znamenitem beneškem razstavnem prostoru Punta della Dogana. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Maja je zasedba po koncertih v Bruslju in Ljubljani ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV drevi nastopila v Zagrebu, kar je bil zanje največji in produkcijsko najzahtevnejši nastop na Hrvaškem. Tam so se ustavili z repertoarjem Naše pesmi, vaše sanje. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Marca so v sklopu 19. festivala dokumentarnega filma premierno predstavili "dokumentarni muzikal" Dan osvoboditve, ki dokumentira medijsko silno odmevno gostovanje zasedbe Laibach v Severni Koreji leta 2015. Film sta režirala Latvijec Ugis Olte in Norvežan Morten Traavik. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Na albumu je 12 novih skladb. Gre za zmes instrumentalne glasbe in skladb, ki so tokrat zapete v nemščini. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar
Album so napovedali z videospotom sanjavo optimistične in sončne skladbe Vor Sonnen-Aufgang, ki ga je ustvaril nemški vizualni umetnik Michael Saup. Foto: MMC RTV SLO / Matjaž Tavčar

Dodaj v

Laibach za MMC: Obstajajo naključja, ampak so po navadi dobro premišljena

MMC-jev pogovor z Ivanom Novakom
8. december 2017 ob 06:29
Ljubljana - MMC RTV SLO

Izmikanje pravilom je vodilo, ki so mu člani zasedbe Laibach sledili tudi ob izdaji 20. studijskega albuma. In z glasbo, ki so jo napisali in izvajali v glasbeno-filozofski gledališki predstavi Tako je govoril Zaratustra, razprodajali dvorane po Evropi.

V sklopu prvega dela evropske turneje se bodo ustavili tudi na domačih tleh. Prvi koncert v Kinu Šiška so razprodali že oktobra, in to je bila iztočnica za organizacijo še drugega, ki bo takoj naslednji večer, 9. decembra. Pred novim letom se bodo ustavili še v zagrebški Tvornici kulture, kar bo zgolj iztočnica za projekte, ki bodo sledili naslednje leto.

Konec februarja bodo, kot je v imenu skupine Laibach spregovoril njihov član Ivan Novak, nastopili z dvema koncertoma 500 kilometrov severno od arktičnega kroga, v norveškem mestu Kirkenes, ki je znano po fantastičnih vizurah Aurore Borealis. Eden od dveh koncertov se bo zgodil na zunanjem odru, zgrajenem v celoti iz ledu. Drugi koncert bo v mestnem gledališču.

Dva dni pozneje bodo nastopili na posebnem koncertu v Benetkah, na prizorišču Punta della Dogana, kamor jih je povabila Palazza Grassi. Marca bodo nadaljevali drugi del turneje Also sprach Zarathustra po Evropi, ki bo prav tako zajemala približno 20 koncertov. Maja bodo imeli dva večja nastopa v sodelovanju s simfoničnim orkestrom iz Lvova, in sicer v ukrajinskem Lvovu in poljskem Lublinu.

"Potem nas po vsej verjetnosti čaka še večji koncert v Moskvi in tako dalje in tako naprej. V prihajajočem letu planiramo tudi izdajo novih albumov. Skratka, še malo bolj nas bo vse skupaj pobralo," je dodal Novak.

Pred koncertoma v Kinu Šiška smo z Novakom izmenjali nekaj besed o zadnjem albumu in filozofiji za njim. Pogovor si lahko preberete spodaj.


Nikakor ne morem ob poslušanju tega albuma mimo vaše misli, ki ste jo izrekli v dokumentarnem filmu Dan osvoboditve: "V vsakem zidu je razpoka in skoznjo pride duh." Kakšen izziv je za vas iskati te razpoke?
Radi imamo razpoke, vedno se v njih skrivajo kakšne zanimive stvari, male pošasti, zgovorna sporočila. Zid objokovanja, ki smo ga obiskali ob gostovanju v Izraelu, je na primer poln takšnih sporočil, zatlačenih v kamnite razpoke, in sam bogvedi, kaj v njih piše ... Verjetno nič dobrega za Palestince in Arabce, ki so si prisvojili zgornji del zidu in so svoje templje zgradili na razvalinah starih židovskih svetišč. Vsaj tu je torej situacija moči simbolno obrnjena.

Če vzamemo za izhodišče, da glasba ni univerzalni jezik, ampak jo oblikuje kultura, katere del je. Kaj pripravi sledilca Laibach in kaj bežnega poznavalca Laibach na album Also Sprach Zarathustra?
Dober piar in nekaj splošne izobrazbe. Sledilci so v glavnem hvaležni za vsako stvar, ki pade z naše mize, bežni poznavalci pa potrebujejo malce močnejšo stimulacijo. Kultura vsekakor lahko pri tem pomaga.

Dejstvo je, da ste v preteklosti dajali nov pomen že obstoječim skladbam – najbolj izpostavljeni primer je Life is Life. Ampak, ali lahko rečemo, da ste s spogledovanjem z Nietzschejem dali nov pomen tudi filozofiji, njegovi filozofiji?
V resnici ne gre za Life is Life, ampak za skladbo skupine Opus Live is Life (Živo je življenje). Našo verzijo te skladbe smo preimenovali v Opus Dei (Božje delo), med ljudmi pa je obveljal naslov Life is Life (Življenje je življenje). Tako Nietzsche kot Live is Life sta domena neke zgodovinske metafizike, filozofske tradicije, ki je pomembna tudi za sedanjost – enako kot so pomembni Sokrat, Shakespeare ali Prešeren – in ki vedno znova lahko – z ustrezno interpretacijo – daje življenju in filozofiji novo intonacijo in nov pomen.

Kakšna je razlika, ko se lotiš že obstoječe poetike v primerjavi s filozofskimi mislimi? Morda še bolj kot to je vprašanje, kako jih spraviti v univerzalni Laibachov jezik?
Naš jezik je univerzalen ravno zato, ker je uniformen oziroma uniformističen. Vsako poetiko lahko prebavi, če pa je kaj resnično zunajserijskega, to najprej položimo v Prokrustovo posteljo in tam zadevo elegantno poadaptiramo.

Album zaznamujejo precej organski zvoki. Kaj pravzaprav želite doseči s tem, ko vključujete zvok žage, konec koncev smrčanja? Ali je to zgolj prenos gledališkega ekosistema iz predstave v avdiozapis?
Organski zvoki so v bistvu naravni, analogni, neprocesirani zvoki. Digitalni zvok pa je samo drugačen zapis analognega zvoka, zato mi ne delamo razlike med enim in drugim. Oboje je med sabo globoko povezano. Je pa res, da na emotivni ravni organski zvoki mogoče delujejo bolj sugestivno in 'teatralno', zato smo jih na albumu nekaj ohranili v svoji prvinski obliki.

Svetloba in tema. Njuno razmerje pusti na albumu pečat. Zakaj ob vaših besedah o temi oziroma pogubi - v mislih imam skladbo Ein Untergang - slišimo zvončke, ki jih pripisujemo pozitivnim, živahnim emocijam?

Ker smo v bistvu svetli in pozitivni. Tako kot sta tudi Nietzsche in njegov nauk. Konec koncev – kako bi se svetloba obdržala brez teme na drugi strani?

Kaj je za vas pomembnejše: proces ali rezultat? Če vzamemo za elementarni primer skladbo Von Gipfel zu Gipfel, v kateri dodajate plast na plast, toda na koncu omejite svoje delo zgolj na pisk, zgolj na fragment. Koliko težje je danes poustvariti minimalizem? Ali pa vsaj opozoriti nanj?
Vsekakor je proces pomemben, ampak rezultat je pomembnejši, čeprav velikokrat izniči ali celo ubije sam proces. Tako kot je to v smrti, ki je velikokrat tista, ki življenju daje intonacijo in smisel, čeprav ga de facto ubije in njegovo plastenje fragmentira zgolj na finalni linearni pisk na bolnišničnih aparatih. Za tako dosleden minimalizem je resnično treba umreti. Vsaj začasno.

Lahko izumimo srečo?
Kot je povedal že Kardelj, sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek izumi samo sam, toda ne zares popolnoma sam kot posameznik, ampak po možnosti v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi, torej v kolektivu, družini, narodu … To bo verjetno kar držalo. Če bi bila sreča dejansko samo domena posameznika, ki je ne bi delil z drugimi, bi to pomenilo, da gre za egoistično in torej precej žalostno obliko sreče, ki to ne bi zares bila ...

Kot poudarite v skladbi Ein Untergang: "Der Mensch ist gegen sich selber das grausamste tier." Kaj pa je glasbenik do svoje glasbe? Kako tanka je linija med ustvarjanjem in uničenjem?
Zelo tanka, kot je ugotovil že prezgodaj umrli pesnik Marko Pavček, ki je v svoji pesmi zapisal znamenite verze 'z vsako pesmijo me je manj' ... Ko ustvarjamo, pač krademo samemu sebi, nekaj pa seveda neizbežno tudi drugim.

Kako drugačen je pristop, kadar ustvarjate glasbo za predstave? Lahko rečemo, da ste v tem primeru iskali "čezglasbo"?
Zelo zanimiv izraz! V našem primeru bi bilo vseeno bolj relevantno poimenovanje "nadglasba", čeprav je v kontekstu Zaratustre "čezglasba" verjetno res bolj primerna. Glasbo za predstave delamo po nareku predstave - vsaj tako se zdi. Ni pa nujno res tako. Včasih je glasba tista, ki daje podton in ustvarja kontekst predstavi.

Kakšno vlogo je v tej zgodbi, ko ste pripravili glasbo za predstavo Tako je govoril Zaratustra, odigral Matjaž Berger?
Odigral je vlogo režiserja predstave, Laibach pa je povabil zato, da pripravi zanjo glasbo.

Na vašem koncertnem repertoarju ob predstavljanju novega albuma zasledimo tudi skladbe, kot so Brat moj, Ti, ki izzivaš, Le Privilege Des Morts, Hell: Symmetry. Zdi se pravzaprav, da z neverjetno lahkoto najdete v svoji diskografiji skladbe, ki so nekoč imele celo osrednjo vlogo - kar zadeva zgradbo dramaturškega loka -, da postanejo neke vrste "extended"** dodatki novih zgodb. Obstajajo naključja v vašem primeru?
Obstajajo naključja, ampak so po navadi dobro premišljena.

Po Severni Koreji, Južni Koreji, turneji, s katere ste se pravkar vrnili, in pred vrnitvijo pred domače občinstvo v Kinu Šiška in še pred zagrebško v Tvornico Kulture – kaj dajo skupini obiski raznovrstnih občinstev, ki pridejo na koncerte? Jih razumete zgolj kot gledalce? Kakšno vlogo ima obiskovalec koncerta? Kako gledate na njih?
Občinstvo daje našemu nastopu intonacijo. Brez njega bi bil nastop preveč suprematističen.

* Der Mensch ist gegen sich selber das grausamste tier. = Človek je sam sebi najbolj grozljiva žival.
** extended = podaljšani

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
artoum
# 08.12.2017 ob 07:17
linus.si
brez skrbi da kapiram . gre za dvokratno mešanje megle. naključij ni , naključja so ustvarjena. kakor sam Laibach ?
Matjaz82
# 08.12.2017 ob 12:04
Ma dejte kvazi intelektualci tuki gor, k vas Laibach že desetletja nat.... Seveda so bili šokantni, in z Irwingi delali avantagrdo v vizalnem in filozofkem smislu, overal je pa to lepo zapakirana megla. Zadnja leta pa izključno z močno podporo države, velikih kapitalskih družb itd itd...organizacija "konceptualnih" senzacionalističnih šovov, ki so samo to veliko vsega, ampak vse skupaj nič. Prideš na koncert in dobesedno zaspiš.
KovacevaKobila
# 08.12.2017 ob 10:59
Meni osebno, manjka v kulturi več preprostosti in ponižnosti. Kultura, ki se umika ljudskemu srcu, koliko je to še kultura?

Recimo tako, kot so 'preprosti' in 'ponižni' Beethoven, Kafka, Prokofjev, Brecht, Dostojevski, Lang, Proust, Eisenstein, Lorca, Bergman in ostali velikani evropske kulture?
Sklonjen
# 08.12.2017 ob 10:26
@presenečen
"Kot je povedal že Kardelj, sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek izumi samo sam.."


Po drugi interpretaciji se ta misel konča nekoliko drugače ...

"Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka ... jo vam pa lahko vzame"!
ti-ne
# 08.12.2017 ob 12:54
Kdo je skladatelj nove plošče?
Laibach so itak samo brand.
rudes
# 09.12.2017 ob 07:55
Ko se očita nekomu, "da pogreša kulturo Čukov.....", bi jaz dodal še to.

Saj, v osnovi tudi Leibachi niso bistveno drugačni od Potrebuješevega Jožeta, pa še koga. Tu mislim predvsem na njihovo ustvarjanje. Kolikor je Jože prepisoval in se podpisoval pod "svojo" muziko", se tudi Laibachi podpisujejo pod "svojo muziko". Sem bil 2-krat na Laibachih, pa.... sem skoraj zaspal in se na koncu počutil nategnjen.
Janx
# 08.12.2017 ob 12:28
Laibach lalala

Predhodnik 2 cellos. Priredbe in to je to. Predstavljeno pa kot Taj Mahal.
presenečen
# 08.12.2017 ob 09:30
Zdi se pravzaprav, da z neverjetno lahkoto najdete v svoji diskografiji skladbe, ki so nekoč imele celo osrednjo vlogo - kar zadeva zgradbo dramaturškega loka -, da postanejo neke vrste "extended"** dodatki novih zgodb. Obstajajo naključja v vašem primeru?
Obstajajo naključja, ampak so po navadi dobro premišljena.


Meni osebno, manjka v kulturi več preprostosti in ponižnosti. Kultura, ki se umika ljudskemu srcu, koliko je to še kultura?
presenečen
# 08.12.2017 ob 09:07
Tako Nietzsche kot Live is Life sta domena neke zgodovinske metafizike..

Ker smo v bistvu svetli in pozitivni. Tako kot sta tudi Nietzsche in njegov nauk. Konec koncev – kako bi se svetloba obdržala brez teme na drugi strani?

Kot je povedal že Kardelj, sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek izumi samo sam..


Kdo pa pravi da sta Nietzsche in Kardelj pozitivna? Saj v osnovi je vsak človek dober, vendar dejanja pa tudi veliko povedo o človeku?
Janez1965
# 09.12.2017 ob 11:10
Laibach...

...ja, včasih, ja, so bili ta pravi.

Jih pa razumem, morajo zaslužiti, in preživeti v kapitalističnem svetu...
Sklonjen
# 08.12.2017 ob 20:31
@presenečen ... si mi podtaknil citat!
Sklonjen
# 08.12.2017 ob 09:05
Izmikanje pravilom je vodilo, ki so mu člani zasedbe Laibach sledili tudi ob izdaji 20. studijskega albuma.

Najbolj je to izmikanje čutiti pri pomanjkljivem posluhu vokalistov!
bolekalolek
# 09.12.2017 ob 01:00
@Matjaz82: To ti pa rad verjamem da ti zaspis.
Predvsem so pa Laibach provokacija, ki drzi zrcalo v katerem vsak vidi kar hoce. Njihova poanta je pa, prosto po Zizku, da je vsak rezim ispod maske, ki je lahko se tako lepa, krut, brezoseben, in stremi k totalitarizmu, pa naj se ta rezim imenuje demokracija ali pa dikatatura. Tak podoben zakljucek se pa da prenest tudi na posameznika.
presenečen
# 08.12.2017 ob 13:32
@Sklonjen

Najbrž pogrešaš kulturo tip Čuki, Kingston, Lady, Pop TV, ... :)

Narobe si razumel, bolj kulturo ki povezuje in ki ne propagira kulture smrti..

Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Lk 10,21
prim00z
# 08.12.2017 ob 09:01
bravo
linus.si
# 08.12.2017 ob 07:05
@artoum
Če ne štekaš poante te izjave še nisi poklican da komentiraš. Hud pomen ima ta stavek, da bi ga pa razumel, pa moraš poznati Laibach-e in point njihovega ustvarjanja.
artoum
# 08.12.2017 ob 06:49
Laibach za MMC: Obstajajo naključja, ampak so po navadi dobro premišljena

no shit Sherlock. a je bila prej kura, a jajce?
KovacevaKobila
# 08.12.2017 ob 15:48
Narobe si razumel, bolj kulturo ki povezuje in ki ne propagira kulture smrti..

Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Lk 10,21


Težko je najti večjo 'kulturo smrti', kot je verski nauk, ki pravi, da je življenje le kratek uvod v neskončno posmrtno življenje, kjer bodo pridnim angelčki igrali na liro.
fritaja
# 08.12.2017 ob 10:44
presenečen
# 08.12.2017 ob 09:30
Meni osebno, manjka v kulturi več preprostosti in ponižnosti. Kultura, ki se umika ljudskemu srcu, koliko je to še kultura?


Najbrž pogrešaš kulturo tip Čuki, Kingston, Lady, Pop TV, ... :)
Kazalo