Toda ni več tisto, kar so poznali pod tem imenom nekoč. Zgoraj opisana Hayley Williams je novo poglavje pred avstrijskim občinstvom, med katerim so bili tudi Slovenci, začela brez glasbene spremljave z zaporedjem besed: "For. All. I. Know." Drugi singel Told You So z novega albuma After Laughter, ki je spravil Williamsovo skupaj s kitaristom Taylorjem Yorkom in bobnarjem Zacom Farrom nazaj na odre, je prvi naboj, ki ga spustijo Paramore 3.0 svojim privržencem na novi turneji. Tako je bilo tudi prejšnji teden, ko so nastopili na Dunaju.

Od leta 2013, ko so zapustili Evropo, se je za Paramore spremenilo skorajda vse. Williamsova se je borila s svojimi demoni (v nedavnih intervjujih je večkrat poudarila, da je življenje na turneji in odraščanje s skupino vse, kar je poznala od 15 leta naprej in razlagala, kako težko se je prilagodila na 'odraslo' življenje). Zadnja leta se bori z depresijo, poleti 2015 celo neuradno zapustila skupino ... Lani jo je močno prizadela tudi tožba zdaj že nekdanjega baskitarista in tudi ustanovnega člana skupine Jeremyja Davisa.

Ko so že vsi obupali, je York nadaljeval in pošiljal osnutke novih skladb Williamsovi ob pripisu, da so neobvezujoči. Med drugim ji je poslal tudi melodijo za skladbo, ki je na albumu dobila naslov Forgivness. In takrat so se stvari začele obračati na bolje. Dobila je navdih za nova besedila, ki pa so bila v obratnem sorazmerju z Yorkovimi disko naravnanimi melodijami, s katerimi se Paramore na novem albumu spogledujejo z 80. leti prejšnjega stoletja.

York je v studio poklical nekdanjega bobnarja skupine Farra, ki je skupaj s starejšim bratom bratom Joshom leta 2010 razvpito zapustil skupino ob medijsko odmevnem pismu, v katerem sta zapisala, da se je skupina Paramore prodala veliki založbi in izgubila dušo. Starejši Farro in Williamsova sta lani zakopala bojni sekiri in kot je povedal Farro ob izidu svojega samostojnega prvenca, sta znova na točki, kjer se normalno pogovarjata in dopušča možnost, da kdaj spet postaneta najboljša prijatelja.

"Če ste kdaj dvomili, kakšen učinek ima glasba. Nehajte. Takoj nehajte. Nocoj, ko vidim vaše obraze, ki se smejijo kot sonca, je to učinek, ki ga ima. Hvala, ker ste nocoj z nami," se je po dobri uri in pol nastopa zahvaljevala svoji vojski sledilcev Williamsova – s popolnoma drugačnim pristopom, kot je prikorakala na oder, in nadaljevala: "Glasba nas je vse povezala pred 15 oz. 16 leti. Z Zacom in Taylorjem smo začeli preigravati v Taylorjevi in Justinovi kleti – v majhnem kraju zunaj Nashvilla Tennesse. Nekega dne smo pomežiknili in bili smo na Dunaju. To je glasba."

Nekdanje zastavonoše emokulture so se znova znašle na prizorišču, ki so jim še posebej pri srcu, saj jih tisti manjši spominjajo na odre, na katerih so se kalili kot najstniki. Toda razmerje sil je spremenjeno, prav tako postava. Če sta še pred štirimi leti za največjo atrakcijo med nastopi – poleg energične Williamsove, ki še zdaj ostaja gonilna sila in prvi magnet skupine – skrbela York in Davis z neskončnimi menjavami iz ene na drugo stran odra, je zdaj drugače.

York se še bolj zabetonirano drži svoje leve strani odra, medtem ko na desni namesto atraktivnega Davisa stoji malce bolj v ospredju Yorkov brat Justin, ki skupino kot del inštrumentalne postave spremlja že od leta 2010 (le da je bil vedno do zdaj v ozadju, kitarsko postavo pa dopolnjuje še Logan MacKenzie). Že res, da ostaja Williamsova v ospredju na odru, toda gonilna sila v ozadju je nedvomno postal York (pod album se podpisuje kot koproducent z Justinom Meldal-Johnsonom, na odru tvoji udarni kitarski duo z bratom – a še vedno na precej zadržan, sramežljiv način kot v preteklosti, ko je bil v senci starejšega Farra).

Pri Paramore je vse od leta 2010 postala stalnica, da člane, ki so zapustili skupino, na nastopih v živo želijo čim bolj skriti v ozadju. Tako je največja sprememba na tej turneji, da je Farro na isti ravni, kot sta Williamsova in York (bobnarji so bili na zadnji turneji skriti na dvignjenem odru v ozadju). Tik ob njem pa je nova pridobitev – Joseph Mullen, ki je na račun veliko bolj tolkalsko naravnanega albuma, nepogrešljivi člen. A na odru daje vtis, da če bi le lahko, bi ga – na račun izpostavljenosti osrednjih treh članov – najraje zatajili.

Še več: baskitarista Joeyja Howarda so postavili na levo stran Farra. Če je Davis puščal svoj pečat z nenehnimi sprehodi v ospredje, se Howard ne premakne niti za pet centimetrov. Ostaja skorajda neviden. Ob dejstvu, da Farro skoraj ves nastop presedi, je York ob novi postavitvi ostal brez partnerja, s katerim lahko izvaja vragolije za hrbtom Williamsove in čez katerega lahko dela preval (najprej sta to počela z Joshom, nato z Davisom).

Svetla stran vseh odhodov in prihodov se danes odraža v zvoku. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj je skupina po 12 letih, ko je izdala svoj prvi album (mimogrede: ravno v teh dneh mineva deset let od izdaje albuma Riot!), še vedno prisotna in še vedno relevantna. Niso se pustili, da jih obdobje, v katerem so začeli, definira (tako kot se je to zgodilo s sopotniki, kot so My Chemical Romance). Glavni razlog je v avtorski sili, kjer je starejšega Farra nadomestil York, ki deli z Williamsovo ljubezen do r'n'b-ja ter new wavea, ki ga zdaj raziskujeta skupaj.

After Laughter je tako album, ki ponuja še najboljši vpogled v evolucijo skupine in ne bi mogel priti ob bolj pravem času. Globoka besedila in lahkotnejše melodije, ki se prilegajo močnemu vokalu Williamsove - ki na novem albumu suvereno poje tudi o bolečini, izgubi in prevari. Williamsova na novem albumu, ki vsebuje 12 skladb, opisuje svoja najgloblja čustva – od izgube prijateljev do frustracij in sabotaže. "Reality will break your heart/ Survival will not be the hardest part,*" poje v skladbi 26 z glasom, ki je poln žalosti.

Slaba novica za ljubitelje četrtega albuma je, da sta na repertoarju ostali "zgolj" "bubblegum pank" skladba Still Into You, ki je uvod v še eno balado z omenjenega albuma Hate to See Your Heart Break in cinično obarvana himna o prehodu v odraslost Ain't It Fun. Odšli so vložki z ukulelami, ki so jih na novo odkrili prav med snemanjem albuma iz leta 2013. Še naprej ostajajo kitarske solaže, toda ne v takšni meri, kot so to predstavili v skladbi Part II.

Čeprav se je veliko spremenilo od zadnje turneje, zaboj na sredini odra ostaja. Toda ne obrnejo ga več na tisto stran, kjer piše Paramore, ampak na obratno, kjer je v ospredju logotip skupine. Williamsova nanj skoči manjkrat kot včasih. Bolj kot piedestal, na katerega se povzpenja, je zaboj pripomoček, na katerega se opira (se nanj naslanja, ko sedi na tleh). Po močnem Paramore "šusu" (s skladbama That's What You Get in Brick by Boring Brick, kjer ne gre brez skupinskega prepevanja pa-ra-pa-pa-ra-pa-pa-ra) se zatečejo znova k skladbam iz novega albuma.

Caught in the Middle se je na Dunaju izkazala za nov adut na njihovem repertoarju, ki je ravno dovolj melodičen in ritmičen, hkrati z močnim sporočilom o neznosni lahkotnosti bivanja, da ga je občinstvo že vzelo za svojega. Presenetljivo pa se lepo navezuje z "emobalado" Turn It Off iz albuma Brand New Eyes, kjer izstopajo predvsem Yorkovi kitarski vložki.

Melanholični priokus stopnjujejo s skladbo Fake Happy, kjer se vse vrti okoli glasu Williamsove (precej izstopajoč je tudi delček v skladbi, kjer se sliši zelo očitno podobnost s skladbo Would I Lie To You?, ki jo v izvirniku izvajata Charles & Eddie), toda ne ostanejo njeni ujetniki, saj kmalu za tem "obrnejo ploščo" se z novo disko naravnano skladbo Rose-Colored Boy, prek še ene stare "sentiš" skladbe Playing God iz albuma Brand New Eyes, prelevijo v "dobre stare" Paramore, ki sevajo z energijo na občinstvo in jih obravnavajo kot nepogrešljiv del skupine.

Še naprej poudarek na skupnosti
Tako še vedno pri skladbi Misery Business na oder vabijo oboževalce, da z njimi na odru odpojejo zadnjo tretjino skladbe. "Ne izgubljajmo več časa. Prosimo, da se naš prijatelj Viktor pridruži na odru. Včasih beremo splet in menimo, da je čas, da se nam Viktor pridruži. In medtem ko čakamo nanj, najdimo še nekoga, ki se nam bo pridružil. O, bog. samo eno osebo moram izbrati," je stopnjevala napetost Williamsova. Tokrat je poleg Viktorja do svojih pet minut na odru s svojimi vzorniki prišla Ola. Čeprav je prav vse nagovore Williamsove zasenčil prav mladi oboževalec na invalidskem vozičku, ki je pred svojim pevskim debijem ob boku Williamsove poudaril: "Najlepša hvala vsem. Rad bi vam povedal eno stvar, da je to dokaz, da se še najbolj neresnične sanje lahko uresničijo."

Za skupino, ki rada preigrava hitre skladbe (kot rada poudarja Williamsova na koncertih), je kar presenetljivo razmerje med njimi in počasnejšimi skladbami. Na repertoarju ostaja balada Hate to See Your Heart Break. Dodali so obe skladbi iz 'soundtracka' franšize Somrak (Decode in I Caught Myself). Dokaz več, da se Paramore odtujujejo od svojih pankrokerskih korenin in se podajajo na pot 'poprocka'oz. 'softrocka', ki že meji na artpop je edina priredba, ki jo vključujejo po novem v repertoar – gre za skladbo Everywhere, ki jo v izvirniku igrajo Fleetwood Mac.

Ni dvoma, da mlajši poslušalci Williamsovo doživljajo drugače, kot jo njeni sopotniki, ki so jo spoznali v času, ko so se postavljali temelji emokulture (subkulture, ki je danes izbrisana z obličja Zemlje). Takrat jezna, udarna, uporniška, brezkompromisna ikona, ki je prek besedil povedala vse, kar je komu pripadalo, je danes odrasla ženska, ki je tik pred vstopom v tretje desetletje svojega življenja. Za njo so propadle zveze, zakonska zveza in pred njo je ločitveni postopek (kot je naznanila v soboto na omrežju Instagram in prosila, da javnost spoštuje zasebnost nje ter zdaj že nekdanjega partnerja Chada Gilberta – kitarista pankovske zasedbe New Found Glory).

Precej večjo vlogo kot v preteklosti pa ima tudi Farro, ki ob vrnitvi na oder stopi za mikrofon. "Kakšna neverjetna noč," je nagovoril zbrane na Dunaju in nadaljeval: "Zaploskajte si. Dobra noč. Rad bi se zahvalil svoji skupini, ker mi pusti, da vsak večer zaigramo eno izmed mojih pesem. Hvala tudi vam – pesmi je naslov Scooby's in the Back in če je ne poznate, je dobro, samo plešite poleg." Williamsova se med izvedbo skladbe, ki jo je Farro izdal s svojo skupino Halfnoise, pomakne v ozadje in preprosto zgolj poplesuje v ritmu, medtem gre York do svojega starega prijatelja v prvo vrsto.

V slogu uvodov v risane serije 80. let prejšnjega stoletja tako Paramore postrežejo z najboljšim možnim vezivnim členom med še eno čustveno izpovedjo z zadnjega albuma – skladbo Forgiveness – in skladbo, ki je naznanila nov album in jih bo zaznamovala v naslednjih letih – Hard Times.

Naj bo to zaradi tolkalskega uvoda na začetku, nalezljivega refrena, kitarskih distorzij ali Yorkovega vložka na vokorderju – skladba Hard Times trenutno najbolje povzema bistvo Paramore. Popolnoma je jasno, da to niso več isti paglavci, ki so se na dokumentarcu 40 Days Of RIOT! večino časa ukvarjali s takrat osrednjo dilemo: kako ustvariti pravi uvod v koncert (temu so v filmu namenili skoraj četrtino časa). Podaljšanih uvodov na tej turneji ni – večji poudarek je na 'outrotih', ko na primer Turn It Off York na kitari spremeni v že malce psihedelično skladbo.

"Mi. Smo. Paramore!"
Pridejo na oder in začnejo s svojo dve uri trajajočo zgodbo o odraščanju in ga zapustijo brez pompa, brez priklona. Razidejo se tako, da gre vsak v svojo stran. "Preden gremo, bi rada poudarila, da Paramore obstaja že nekaj let. Toda nikoli se nismo definirali s tem, kdo je na fotografijah, na zgoščenkah, v revijah – te stvari so zabavne. Toda, kar je resnično, je to, kar vidite nocoj na odru. In kar čutimo. To je Paramore," je poudarila Williamsova na Dunaju.

Naj bo za njimi še najbolj naporni dan, teden, mesec ali leto, nekaj se spremeni za Paramore, ko stopijo v stik s svojimi oboževalci. Williamsova med nastopi večkrat poudari pomen skupnosti, ki so jo razvili. Svojih oboževalcev ne jemlje za samoumevne – pozdravlja stare znance s prvih vrst, z njimi obuja spomine. "O, lepa majica – te še sama več ne najdem," je vmes izjavila Williamsova med pogovorom s prvimi vrstami. In ta vez je tista, ki ohranja Paramore med starimi in novimi privrženci. Bonus točke pa prinaša tudi dejstvo, da v primerjavi s popvelikani svoje nove glasbe niso ponudili zgolj na plačljivih platformah, ampak so jo preprosto delili na YouTubu.

"Poglejte naokoli. Poglejte vse, ki jih poznate, in tiste, ki jih ne. Poglejte vse do zadnjega kotička in ob straneh. Tudi to je Paramore. Pa dajmo: Dunaj, kdo smo," je spraševala Williamsova in dobila odgovor iz grl dva tisoč obiskovalcev, ki samo dokazujejo, da njihovo obdobje še zdavnaj ni končana: "Mi. Smo. Paramore!"