Plestenjak se 22. septembra vrača v Križanke ob spremljavi simfoničnega orkestra. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Plestenjak se 22. septembra vrača v Križanke ob spremljavi simfoničnega orkestra. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Skladba Večja od neba, ki je bila predstavljena na istoimenskem albumu, se je po prodaji zavihtela na prvo mesto najbolj prodajanih albumov in tam ostala 13 zaporednih tednov, Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Plestenjak bo na koncertu s simfoniki predstavil prearanžirane pesmi z novega albuma, poleg teh pa bo svoje oboževalce nostalgično popeljal tudi skozi uspešnice, ki so nastale v obdobju njegovega 23-letnega glasbenega ustvarjanja. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Ena izmed večjih uspešnic zadnjega obdobja Plestenjakovega ustvarjanja je skladba Ona sanja o Ljubljani. Videospot za omenjeno skladbo ima na spletnem portalu Youtube že več kot milijon ogledov. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

Žal zelo velikokrat ugotavljam, da imajo salonski intelektualci isto težavo kot Kim Kardashian. Ona se odloča, katere torbice in katere čevlje bo oblekla, oni pa se odločajo, katera izjava bo najbolj fotogenična, in zelo razmišljajo, kako naj se oblečejo, da niso videti preveč šminkerski. Kje je zdaj razlika? Skoraj je ne vidim. In isti se bodo zgražali nad revo, ki izbira torbice (smeh).

Tudi tokrat je bil koproducent albuma dolgoletni Janov sodelavec, Martin Štibernik, instrumentalni del pa so poleg Jana, ki je sam odigral kitare, klaviature in klavir, posneli glasbeniki, ki Jana spremljajo tudi na koncertih: basist Anže Langus Petrović, bobnar Roman Ratej in kitarist Zdenko Cotič. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Plestenjak se je pri ustvarjanju novih skladb poigral z različnimi žanri in glasbene zgodbe na albumu tako povezal z izpovednimi baladami, udarnimi rock ritmi ter vrhunskim popom, ki odlikuje Janovo glasbeno ustvarjanje. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Nov album je Jan napovedal s pesmijo Stara dobra. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
false
Glasbenik in avtor številnih uspešnic predstavlja v novem koncertnem opusu svoj trinajsti studijski album Dvigni krila, naslednika z zlato ploščo nagrajenega albuma Večja od neba. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

Do mene je stopil gasilec, pravi dedec. Bili smo v Zasavju. In je rekel: "Veš, Jan, zaradi te skladbe nisem naredil samomora." Nisem verjel. Prav zmrazilo me je. Povedal mi je, da je bil v brezupu, toda ko je poslušal skladbo, se je spomnil na svojega otroka in spoznal, da mu ne sme tega narediti. Noro. Nimam občutka, da je to, kar počnem nekaj pomembnega. S svojim delom polepšam kakšen del življenja drugih. Nisem pa medicinska sestra, ki rešuje bolnika, da ne izkrvavi. In potem se zgodijo takšne stvari, ko si rečeš, da je nemogoče, da ima skladbo takšno moč na ljudi. Ampak se zgodi.

Plestenjak je svoj prvi album izdal leta 1994, od takrat pa jih je nanizal še dvanajst. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Plestenjak ima dolgo zgodovino ustvarjanja s simfoniki. Leta 2009 je izšel njegov novi album z naslovom Klasika, kjer je priredil svoje stare uspešnice in nove pesmi s simfoniki. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

"Veselim se koncerta, ker bo nastal nov zvok. Ni prvič, da bom nastopal z njimi. Pred leti sem nastopal z njimi v dvanajstih razprodanih dvoranah, ampak so takrat to mediji malo spregledali. Nič hudega. Ljudje niso (smeh). Predvsem je moja glavna naloga, da bom sestavil dober vrstni red. To ni nepomembna stvar," je povedal Plestenjak.

A še pred prihodom v Križanke je izdal nov videospot za skladbo Kolk nam je luštn, ki sta jo ustvarila skupaj s kitaristom Zdenkom Cotičem - Cotom. Coto je prispeval glasbo, Plestenjak besedilo, pri snemanju pa so se jim pridružili še člani ansambla Modrijani in Poskočni muzikantje.

"V zadnjem času naju je s Cotom začela privlačiti forma oz. vsebina, ki je čisto nasprotje tega, kar slišim med slovenskimi glasbeniki in producenti: 'Stari, da ne bo zvenelo preveč slovensko.' In sva rekla, da bova delala ljudsko, ki zveni slovensko in nič drugega. To mi res predstavlja izziv. Umestiti besedilo, ki mora biti preprosto, toda ne vsakdanje, v ljudski format je res izziv," je dejal Plestenjak.

Več pa si lahko preberete spodaj.



Namen intervjujev v dobi družabnih medijev je oboževanje, ne zasliševanje. Koliko ta trditev pade v vaših očeh, če vemo, da ste zagovornik teze, da ste na odru zaradi vsebine?
Sam nisem toliko dejaven na družbenih omrežjih, a moram biti zaradi svoje vsebine. Na Instagramu sem zelo nedejaven in vem, da ko odprem to aplikacijo, se mi pojavi cela plejada deklet, za katera sploh ne vem, zakaj so tam (smeh). Kaj delajo? Zakaj želijo, da ljudje vidijo, ob katerem bazenu so se sončile? Ne, res ne vem, kam to pelje.
Intervjuji so nekaj nasprotnega tej evforiji ekstrovertiranosti, evforiji po zbiranju všečkov – žal v večini primerov brez vsebine. Všečka se samo videz, koliko filtrov je čez obraz (smeh). Ogromno mladih je potem hitro zadovoljno zgolj z odzivom, ki se izkaže v obliki števila všečkov. Mogoče zaradi tega pozabijo razvijati talente in vsebino, ki jo ima vsak v sebi. Vsebino, zaradi katere bi posledično prišli všečki.

Kakšen 15-letnik bi vas ob tej misli ustavil in vprašal, od kod potem izvira želja, da ste izpostavljeni?
Tu je napaka. Želja je, da delaš nekaj, kar rad delaš, in da to delaš dobro. To, da si izpostavljen, mora biti posledica tega, in ne obratno (smeh). Želja ni, da si izpostavljen. Zagotovo imamo vsi, ki smo na odru, v sebi nastopača. Tudi največji alternativci, ki zanikajo, da je všečnost pomembna. Na koncu pa zelo premislijo, katere hlače bo oblekli, da bodo rekli prijatelji, da je kul. In katero ideologijo bodo izbrali, da bo dobro za imidž.
Žal zelo velikokrat ugotavljam, da imajo salonski intelektualci isto težavo kot Kim Kardashian. Ona se odloča, katere torbice in katere čevlje bo oblekla, oni pa se odločajo, katera izjava bo najbolj fotogenična, in zelo razmišljajo, kako se naj oblečejo, da niso videti preveč šminkerski. Kje je zdaj razlika? Skoraj je ne vidim. In isti se bodo zgražali nad revo, ki izbira torbice (smeh).
Tudi sami ste že v preteklih intervjujih izjavili, da ste se začeli ukvarjati z glasbo, ker ste želeli ujeti kakšno dekle …
15-letniku pa to res ne gre zameriti (smeh).
Kaj pa vas še danes drži na odru?
Čutim veliko ljubezen do pisanja besedil in glasbe. Na odru sem samo nekdo, ki to posreduje občinstvu. Upam, da na tak način, da se jih dotakne. Glede na to, da imam takšen odziv in da imam po toliko letih še vedno polne dvorane, verjetno dobro delam. Vem pa, da bi lahko še bolje. Če bi mislil, da sem najboljši, pa bi verjetno nehal.
Za vsak koncert pravite, da je svojevrsten stres. Kakšen je, če so v zgodbo vpleteni še simfoniki?
Nič več ga ni. Veselim se koncerta, ker bo nastal nov zvok. Ni prvič, da bom nastopal z njimi. Pred leti sem nastopal z njimi v dvanajstih razprodanih dvoranah, ampak so takrat to mediji malo spregledali. Nič hudega. Ljudje niso (smeh). Predvsem je moja glavna naloga, da bom sestavil dober vrstni red. To ni nepomembna stvar.
Na voljo imaš dveurni koncert, ki je po svoje dveurni film. Če bi režiser dal srečen konec filma na začetek, bi bilo nenavadno (smeh). Podobno je tu. Sestavljanje repertoarja je zelo zahtevna stvar in po navadi ga napišem zelo intuitivno. Brez prevelikega razmišljanja – po občutku. Narejen je v 20 minutah, ampak se ga kar ne lotim tokrat pred Križankami (smeh).
Kaj je srečen konec? Barka iz perja?
To res ni srečen konec. To bi lahko bila skladba Večja od neba ali pa tudi balada En poljub. Včasih je treba tudi narediti zunaj koncerta. In ta skladba je popolna za to. Da ne končaš s skokom v zrak.
Barko iz perja omenjam namenoma, glede na to, da je prav posebna skladba, do katere imajo vaši oboževalci poseben odnos.
Posebno je besedilo. Lahko ga interpretiramo kot samo spoštovanje do sebe, ali kot govori besedilo o odnosu med očetom in otrokom, lahko pa je tudi domoljuben. V enem verzu govorim: "Rasti, rasti moj sin. In nikoli ne pozabi korenin." Tako lahko tudi izražamo svojo ljubezen do jezika in dežele. Skladba je večplastna.
Kako ste se počutili, ko je do vas prišel oboževalec in vam dejal, da mu je prav ta skladba rešila življenje?
To me je res šokiralo. Do mene je stopil gasilec, pravi dedec. Bili smo v Zasavju. In je rekel: "Veš, Jan, zaradi te skladbe nisem naredil samomora." Nisem verjel. Prav zmrazilo me je. Povedal mi je, da je bil v brezupu, toda ko je poslušal skladbo, se je spomnil na svojega otroka in spoznal, da mu ne sme tega narediti. Noro.
Nimam občutka, da je to, kar počnem, nekaj pomembnega. S svojim delom polepšam kakšen del življenja drugih. Nisem pa medicinska sestra, ki rešuje bolnika, da ne izkrvavi. In potem se zgodijo takšne stvari, ko si rečeš, da je nemogoče, da ima skladbo takšno moč na ljudi. Ampak se zgodi.
Na 13. albumu se pojavi ena priredba - Ko mene več ne bo. Koliko bolj se ob izgubah začne glasbenik zavedati svoje minljivosti? Kdaj zgubiš občutek nesmrtnosti?
Po 40. letu sem se začel zavedati, da nisem nesmrten. In to me malo je** (smeh). Ampak ne v smislu slave, toda zaveš se, da življenje gre. In ne bo več šlo nazaj. Prej mogoče tega ne pomisliš. Seveda si začneš nehote postavljati vprašanja, ali si bil dovolj dober, ali si kaj ustvaril? Nimam družine, nimam otrok. In zato se na trenutke počutim, da nisem izpolnil svojega poslanstva.
Kaj vam še manjka?
Mislim, da smo ljudje tu, da naredimo vrsto. Ampak smo tako razvajeni, da je to postala nepomembna stvar, ker razmišljamo samo o sebi. Pomembno je, da je nam dobro in da smo sproščeni. Toda, ko imaš otroke, ni več tako. To je nekaj, za kar smo tu. Ko rečejo ljudje: "Moje poslanstvo je pisanje pesmi." Ni. To bi bilo res pretenciozno. Edino verjetno relevantno poslanstvo vseh nas je, da nadaljujemo vrsto. Vse drugo, kar rečeš, izpade, kot da želiš na piedestal postaviti svoje delo. In to se mi zdi smešno.
Za vami bodo ostale skladbe. To ni kar tako.
Ne vem, ali je tako. Meni je pomembno, da se imajo ljudje dobro na koncertih in da se imajo 'luštno'. Oz. da jim pomagam skanalizirati kakšna čustva, da jim privabim spomine prek skladb. Tisti, ki jih ne zanima, jih tako ali drugače ne zanima. In da bi mislil,da so moje skladbe spomeniki, je čista neumnost. Če bodo, bodo, če ne, pa ne bodo. Tu smo in zdaj.
13. album je neke vrste nadaljevanja vašega ritma, ko imate leto za ustvarjanje in leto dni in pol za koncerte. Je tudi zdaj tako?
Verjetno bomo imeli koncerte do naslednjega septembra, potem pa ne vem, kaj bo. Imam že nekaj novih skladb. Delam zelo veliko selekcijo in morda sem malce preveč neizprosen pri njej. Mogoče kakšno stvar, ki je malo naivna in ima dober naboj, ne spustim skozi. Mogoče je nevarno, če želiš izpasti preveč pametno in izgubiš čisti nefiltrirani naboj. To je zdaj moj boj.
Glede na to, da imate okoli sebe res izkušene in izobražene glasbenike, koliko jim pustite, da sooblikujejo vašo glasbeni izraz?
Pesmi pišem sam, ko pa delamo aranžma in dodajamo dodatne linije, me zanima njihova mnenja. Če delam "bendovsko" ploščo, upoštevam ideje, če pa delam "sproduciran" album, pa to pomeni, da so aranžmaji že narejeni na računalnik in ni veliko manevrskega prostora.
Gledate nanje kot na glasbenike – enakovredne v boju, glede na to, da ste tudi njihov nadrejeni?
Mi smo prijatelji na odru, ampak sem tudi neke vrste vodja. Zanimivo se mi zdi, da, če se na koncertu zgodi kakšna tehnična težava in mi pade naboj, sem jezen, kar se ne vidi ven. Toda ves "bend" to začuti. Toliko smo povezani. Zadnjič so začeli igrati eno skladbo in nič ni zvenelo tako, kot bi moralo, čeprav so odigrali do zadnje note natančno – govorim o čisti energiji. In to je med nami. Pred nastopi se družimo, se imamo luštno, radi dobro jemo in pijemo. Neverjetno. Ampak to sinergijo mi je uspelo vzpostaviti, ker ne izbiram ljudi po tem, kako dobro igrajo – čeprav so vsi izjemni glasbeniki -, ampak je bilo vedno merilo, ali so zraven s srcem. Če nekdo samo pride, da odigra in vzame "gadžo", je to hladno, brez naboja. Tu ni ljubezni.
Če vzameva skladbo Tako malo, ste na zadnjem albumu večji pripovedovalec, kot ste bili v preteklosti. Zakaj takšen preobrat?
Nimam pojma. Zgodi se. Zdaj sem izdal skladbo, ki jo je napisal Coto – glasbo in besedilo -, ki je čista ljudska skladba. Folk glasba. Čisto nasprotje tega albuma. V zadnjem času naju je s Cotom začela privlačiti forma oz. vsebina, ki je čisto nasprotje tega, kar slišim med slovenskimi glasbeniki in producenti: "Stari, da ne bo zvenelo preveč slovensko." In sva rekla, da bova delala ljudsko, ki zveni slovensko in nič drugega. To mi res predstavlja izziv. Umestiti besedilo, ki mora biti preprosto, toda ne vsakdanje, v ljudski format je res izziv.
Ste zadovoljni s predvajanjem skladb z zadnjega albuma na radijskih postajah?
Zelo.
Po vseh pogovorih, ki so se zdaj zvrstili glede kvot o prevajanosti slovenske glasbe na radijskih postajah, menite, da ste prišli do nekega zdravega jedra za nadaljevanje pogovorov?
Žalostno se mi zdi, da se je treba dogovarjati o tem. Slovenski glasbeniki, ki smo uspešni, smo dokazali, da ljudje to hočejo poslušati: s prodanimi vstopnicami in razprodanimi koncerti. Zakaj se je tu treba sploh dogovarjati? Mogoče je prav, da se da priložnost mladim izvajalcem. Žal mi je samo, da veliko mladih poje v angleščini. Kvote mi ne bodo prav nič spremenile "airplaya".
Bi vzeli kakšnega mladega izvajalca za predskupino?
Nekajkrat sem jih vzel. Tudi že uveljavljene skupine, ki mogoče niso koncertni dvoranski izvajalci, ampak sem jim prepustil, da so začeli moj koncert, toda na koncu nisem dobil niti zahvale. To pa je malo žalostno. Trudim se, da bi slovenske izvajalce potisnil na oder, ko imam to priložnost, da izberem.
Kateri so vas v zadnjem času najbolj navdušili?
Žal mi je, da primanjkuje popglasbe. Če me sprašuješ nasploh, mi je skladba Na kožo pisana Eve Boto na svetovi ravni. Pa nisem veliko slišal "airplaya". Tudi skladba Reci, da si moja od Pop Designov. Všeč so mi skladbe od Alye in tudi od BQL.
Torej spremljate delo drugih?
Seveda. Vse me zanima. Rad bi, da se čim prej pojavi v popglasbi nekdo, s katerim bi lahko naredil skupno turnejo.
Če zaključiva. Glej, naj stvari so tri? Katere?
Moramo to omeniti, a ne (smeh)? Kako se spomniš? To je iz leta 1992. Koliko si bila stara takrat?
Štiri.
To je bila zadnja popdelavnica. Potem so zaključili (smeh). Tu imaš svoj odgovor (smeh).

Žal zelo velikokrat ugotavljam, da imajo salonski intelektualci isto težavo kot Kim Kardashian. Ona se odloča, katere torbice in katere čevlje bo oblekla, oni pa se odločajo, katera izjava bo najbolj fotogenična, in zelo razmišljajo, kako naj se oblečejo, da niso videti preveč šminkerski. Kje je zdaj razlika? Skoraj je ne vidim. In isti se bodo zgražali nad revo, ki izbira torbice (smeh).

Do mene je stopil gasilec, pravi dedec. Bili smo v Zasavju. In je rekel: "Veš, Jan, zaradi te skladbe nisem naredil samomora." Nisem verjel. Prav zmrazilo me je. Povedal mi je, da je bil v brezupu, toda ko je poslušal skladbo, se je spomnil na svojega otroka in spoznal, da mu ne sme tega narediti. Noro. Nimam občutka, da je to, kar počnem nekaj pomembnega. S svojim delom polepšam kakšen del življenja drugih. Nisem pa medicinska sestra, ki rešuje bolnika, da ne izkrvavi. In potem se zgodijo takšne stvari, ko si rečeš, da je nemogoče, da ima skladbo takšno moč na ljudi. Ampak se zgodi.