"Od nekdaj mi je bilo všeč izdelovati nekaj, kar se da 'prijeti' in kar o imelo neko uporabno vrednost. Verjetno tako razmišlja vsak rokodelec, pri meni pa je vse skupaj še bolj pestro, ker ustvarjam modne dodatke," se začetkov svoje ustvarjalne zgodbe spominja Nina Graabar, ki stoji za prekmursko znamko usnjenih izdelkov Ninushual.

Z nekaj kosi usnja in neobremenjenostjo o tem, kaj bo nastalo, je izdelala več usnjenih zapestnic z detajli, za katere se je hitro razvedelo in sledila so prva naročila. Nato so se zapestnicam pridružile še torbe in zgodba o Ninushualu se je z letom 2011 začela tudi uradno pisati.

"V tej moji zgodbi sem še vedno v osnovi sama za nabavo, izdelavo, komunikacijo s strankami ter prodajo in to je delo, ki presega okvirje osemurnega delavnika. Posvetim se mu lahko, ker imam podporo družine in partnerja, ki je moja desna roka in prvi kritik," poudari sogovornica.

Kdaj ste oblikovali prvi izdelek iz usnja in kakšen je bil videti?
Moj prvi izdelek, ki je vključeval usnje, je bil preprost stol z usnjenim oblazinjenim sedežem, ki je nastal v očetovi mizarski delavnici nekje v 2009. Videti je bil drugačen in zelo moj, še zdaj najde svoj prostor v stanovanju.

Ste začeli izdelke oblikovati kot hobi ali je to vaš poklic?
Moja formalna izobrazba ali poklic nista neposredno povezana z oblikovanjem usnja, ker pa takrat nisem imela službe, a sem imela čas (pričakovala sem drugega otroka) in željo postati bolj neodvisna, sem začela ustvarjati in hobi je prerasel v nekaj oprijemljivega, kar je vredno razvijati in ohranjati. To je proces, ki ima svoje pluse in minuse, vsekakor pa se ob vsem tem veliko naučiš in vedno se najdejo novi izzivi.

V nekem pogovoru z vami sem prebrala, da celoten proces ustvarjanja izvedete sami, torej izdelke zasnujete in na koncu tudi zašijete ... To še vedno drži?
Da, še vedno, to lahko tudi potrdijo vsi tisti, ki so se kdaj oglasili v moji delavnici in imeli možnost videti, koliko različnih kosov nastane čez dan ter koliko časa, natančnosti in izkušenj je potrebnih, saj materiali nikoli niso popolnoma enaki. Vztrajnost in odločnost me nista zapustili, čeprav sem kdaj na račun tega, da vse delam sama, slišala tudi kakšno negativno kritiko.

Čez čas sem zgradila osebnejši pristop s strankami, kar pa ni vedno praktično, sploh ko je na dnevni bazi veliko komunikacije in se vsemu ne moreš posvetiti tako, kot bi si želel, niti ne moreš izpolnjevati naročil, saj delaš z materialom, ki ga vnaprej načrtuješ za posamezne izdelke. Res bi lahko za izdelavo koga angažirala in v Prekmurju je kadra z bogatim znanjem veliko, vendar vedno znova pretehta ideja, da ostanem "v lastni režiji".

Veliko si obetam od spletne trgovine, ki bo predvsem poenostavila komunikacijo in vse skupaj olajšala, za kar bo skrbela druga oseba, jaz pa bom tako imela več časa za oblikovanje in izdelavo. Imam srečo, da najdemveliko podpore v družini, moj partner skrbi za vso "papirologijo" in za to, da me vsak dan čaka zdrav obrok, prijatelji pa so moralna podpora in motivatorji, da vse skupaj peljem naprej.

Kaj je tisto, kar po vašem mnenju najbolj določa vaš slog?
Dejansko so moji izdelki z leti dokaj raznoliki, saj svoj slog še vedno pilim. V preteklosti sem vključevala veliko motivov in detajlov, danes želim, da je vse skupaj bolj preprosto in se kosi med seboj dobro dopolnjujejo, seveda pa si bom nekaj ekscentričnosti privoščila s kakšnimi ogrlicami in manjšimi torbicami. Sproti so tudi nastali avtorski modeli torbic in dodatkov, ki so se izkazali za atraktivne in dovolj 'moje', da lahko dobijo ime in nastajajo v manjših serijah. Še vedno je nad vsem neobremenjenost s trendi, kanček razigranosti, predvsem pa izhajam iz sebe in svoje vizije lepega.

V tej "tržni niši" je trenutno kar nekaj domačih oblikovalcev, se vam zdi, da je za vse dovolj prostora?
Na samem začetku oblikovalskega piodročja v Sloveniji sploh nisem poznala, sčasoma pa si je tako kot jaz kar nekaj posameznikov ali podjetij želelo ustvarjati nekaj svojega in mediji, kot so Facebook so bili na kožo pisani tistim, ki smo seželeli predstaviti širšemu občinstvu in si prizadevati za prepoznavnost. Glede na to, da smo si med seboj dokaj različni po slogu in načinu dela, so takšne tudi naše stranke, zato me ne skrbi, da bi bil ta prostor, ki ni omejen zgolj na Slovenijo, premajhen.

Po kakšnih tržnih kanalih prodajate svoje izdelke, jih kaj potuje tudi v tujino?
Izdelke sem na začetku promovirala na strani Facebooka, pozneje pa na Instagramu in spletni strani, ki se ji bo kmalu pridružil moj dolgo pričakovani projekt, to je spletna trgovina. Dejansko se promociji v bistvu nisem veliko posvečala, deloma zaradi pomanjkanja časa, predvsem pa, ker mi je v korist govorilo zadovoljstvo strank, ki so pozitivno izkušnjo prenesle prijateljici, sestri, mami ... ali pa jim je videno bilo všeč in tako se je krog mojih strank širil, na srečo tudi zunaj Slovenije.

Omenili ste družbena omrežja, ki postajajo pomembno tržniško orodje ... Ali sami skrbite za vsebino in objave?
Za vsebino skrbim sama, saj me je fotografija od nekdaj zanimala, in to kljub natrpanemu urniku z veseljem počnem, se pa zavedam, da je vsake toliko pametno najeti profesionalnega fotografa in poskrbeti za kakovostne fotografije, ki izdelke prikažejo v najboljši luči.

Koliko svojih izdelkov uporabljate sami in kateri je vaš najljubši? Na katerega ste najbolj ponosni in zakaj?
Dejansko vse svoje izdelke uporabljam in nosim, še vedno pa je moj najljubši kos torba. V delavnici imam kotiček, kjer visijo moje trenutne torbe, ogrlice, in pogosto se zgodi, da sem za kakšno od njih morala pojasnjevati, da gre za mojo torbo in da je ne prodam. Ponosna sem na vsak izdelek, saj samo jaz vem, koliko skrivnosti je v njem, če pa moram enega izpostaviti, je to zagotovo 'halotaška'. To je majhna torbica s paščkom ali brez, ki ima dovolj prostora za telefon, kakšno kartico in denar ter ima avtorski podpis, nastaja pa v različnih kombinacijah barv in tekstur. Stranke so jo odlično sprejele, kot tudi njeno ime.

Delate izključno z usnjem?
Usnje je moj osnovni material, ki mu odvisno od navdiha, letnega časa ali razpolaganja z materialom občasno dodajam tudi les, pluto, plastiko, blago, kovinske elemente ... Tukaj pustim svoji ustvarjalnosti prosto pot.

Kdo so vaši vzorniki, ko gre za delo?
Posamezniki, ki so vztrajali pri svojem in so neodvisni ter s svojim delom lahko preživljajo sebe in družino.

Načrti za bližnjo in daljno prihodnost?
Ne postavljam si nekih specifičnih načrtov, ker se vmes lahko marsikaj zgodi, si pa dopuščam možnost, da se več pojavljam v tujini in širim prepoznavnost. V tem trenutku pa se mi zdi prioriteta uvesti nekaj sprememb, predvsem na področju načina komunikacije in prodaje, da se sama čim bolj razbremenim in posvetim osnovnemu delu. Ko ima človek več časa, lahko tudi več načrtuje.