Po nekaj mesecih poskusov in nekaj zavrnitvah se je Jure Čuk preizkusil še kot vizažist in uspel. Zdaj je projektni vodja prodajnega mesta znamke Yves Saint Laurent v Harrodsu. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Po nekaj mesecih poskusov in nekaj zavrnitvah se je Jure Čuk preizkusil še kot vizažist in uspel. Zdaj je projektni vodja prodajnega mesta znamke Yves Saint Laurent v Harrodsu. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Jure Čuk
Jure Čuk na delovnem mestu v Harrodsu. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Jure Čuk
Jure Čuk kot se je naličil sam za noč čarovnic. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Jure Čuk
Slovenski vizažist med ličenjem ene od strank. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Jure Čuk
"Moja pot je bila polna strahu in občutka samote, ki je še vedno prisoten. Še vedno se srečujem s cikličnim nihanjem dobrega počutja in imam v glavi toliko neodgovorjenih vprašanj, da bi lahko napisal tridelni roman, v službi pa se spoprijemam s podobnimi izzivi kot moji slovenski kolegi," je priznal Čuk. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka
Jure Čuk
Zaradi videobloga 'AdviseMyStyle', ki ga ima Čuk, je tudi uradni Googlov partner in lahko obiskuje njihove seminarje ter se druži z drugimi blogerji. Foto: Osebni arhiv Jureta Čuka

Pred nekaj leti je odšel v London, kjer se piše še ena zgodba o uspešnih Slovencih na tujem. Zaposlen je pri kozmetičnem podjetju Yves Saint Laurent. Kot vizažist leta je postal del nacionalne vizažistične ekipe in vodja vizažistov v svetovno znani trgovini Harrods. Ravno v času intervjuja je stopil še stopničko višje in postal projektni vodja prodajnega mesta, torej največjega prodajnega mesta znamke Yves Saint Laurent na svetu. Kolikšna volja je potrebna, da uspeš v tujini, in predvsem to, da v tujini ni vse rožnato, nam je zaupal v spodnjem pogovoru.

"V Sloveniji sem imel dovolj delodajalskega izkoriščanja"
"V London sem odšel, ker sem imel dovolj tega, da na istih položajih sedijo isti ljudje po deset in več let. Dovolj sem imel tega, da redkokdo ceni moje delo, da ljudje dobivajo službe zato, ker nekoga poznajo, pa čeprav nimajo pojma, kaj počnejo. Dovolj sem imel vračanja k staršem, ko si nisem mogel več služiti svojega kruha in dovolj sem imel dela kot prodajalec v trgovinah ali kot turistični vodnik. Dovolj sem imel delodajalskega izkoriščanja za 700 evrov na mesec. Za London sem se odločil, ker zanj ne potrebuješ vizuma. Tudi poleti niso dragi, razdalja je majhna, država je angleško govoreča, in ker je del EU-ja, sem za relokacijo pridobil nepovratna sredstva prek našega zavoda za zaposlovanje," je povedal Čuk.

"Z življenjepisom sem hodil od prodajalne do prodajalne"
"Ko sem prispel v London, so mi prijatelji ponudili tla v dnevni sobi, dokler si ne najdem službe. Imel sem srečo, da sem si lahko od čudovitih staršev izposodil 7.000 evrov in kupil enosmerno letalsko vozovnico. Hitro sem ugotovil, da tu nikogar ne zanima, da sem bil nekoč finalist študentske poslovne konference na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Moje pretekle izkušnje niso tu pomenile nič, saj nikoli nisem delal za multinacionalko. Predvsem pa te kot iskalca zaposlitve v tuji državi skoraj nihče noče zaposliti, saj si z delodajalskega stališča upravičeno zelo tvegana naložba," je pripovedoval Čuk.

Kot pravi, je po mnogo vzponih in padcih pridobil trdo kožo, ki je bila ravno dovolj debela, da na Otoku ni obupal. "Po treh mesecih zavrnitev ter iskanja službe v trženju sem se odločil, da poskusim kot vizažist, saj je delo kot prodajalec ali natakar dokaj enostavno dobiti. Predvsem pa mi je začelo zmanjkovati denarja in zadnje, kar sem si želel, je bilo, da bi poklical očeta in pomahal z belo zastavico. Z življenjepisom v roki sem hodil od prodajalne do prodajalne in bil na parih neuspešnih razgovorih, nakar so me po srečnem spletu okoliščin zaposlili pri Yves Saint Laurentu v Harrodsu."

Jure Čuk ima tudi svoj videoblog AdviseMyStyle, ki si ga lahko ogledate tukaj.

"Kaže, da sem bil res ob pravem času na pravem mestu"
"Pozneje se je vse odvijalo kot v filmu. Svoj življenjepis sem predal pomočnici vodje prodajnega mesta, z njo spregovoril nekaj besed in ji navdušeno povedal, kako globoko si želim delati za njih. Navsezadnje je Yves Saint Laurent moja najljubša kozmetična hiša in sem zanjo delal že v Sloveniji kot študent. Po pol ure mi je zazvonil telefon, naj se čez eno uro oglasim na prodajnem mestu, kjer me je čakala glavna menedžerka. Odšel sem na pogovor in tam je preskočila iskra. Čeprav bi moral še na pogovor do vodje regije, me je po dveh urah poklicala in rekla, da me bo kar zaposlila, saj je prepričana, da sem prava izbira. V letu dni sem napredoval s svetlobno hitrostjo. Vseeno pa si želim veliko več," je povedal slovenski vizažist.

"Ko pridem na delo, objamem vse zaposlene"
Kot projektni vodja organizira prodajne dogodke v Harrodsu in vodi bazo ključnih kupcev, kar vključuje trženje prek družbenih medijev, elektronske pošte in SMS-ov. Odgovoren je za ekipo šestih vizažistov. "Kot del nacionalne vizažistične ekipe sem dostikrat na odru, kjer predstavljam nove proizvode in tehnike ličenja zaposlenim ali kupcem večjih prodajaln. Tudi na fotografiranjih modnih uvodnikov se dostikrat znajdem, kar pa vseeno raje prepustim svojim kreativnejšim sodelavcem. Glede na to, da redno sodelujemo s Harrodsovim oddelkom za personalizirano nakupovanje, je ličenje princes in znanih osebnosti del mojega vsakdana. Vsi smo samo ljudje in naša politika je, da vse obravnavamo enako, tako princese kot gimnazijke, ki kupujejo svojo prvo rdečo šminko. Narava dela mi ne dopušča navajanja imen, kar je tudi prav, saj ljudje prihajajo k nam, ker nam zaupajo. Včasih bi kar skočil od veselja in izvlekel svinčnik za avtogram, vendar je to strogo prepovedano in bi me takoj stalo službe."

"Moj delovnik se začne s pregledom dnevnih ciljev in razdelitvijo delovnih nalog med zaposlene. V bistvu skrbim za to, da je moja ekipa srečna in da se vsak posameznik lahko strokovno udejstvuje, saj to pozitivno vpliva na marsikaj. Poslušam, kar mi imajo moji zaposleni povedati. Pomagam jim uresničiti njihove ideje in želje, jih spodbujam in jih imam rad takšne, kakršni so. Smo čudovita in zelo produktivna ekipa, ki je prejela Harrodsovo nagrado leta za najbolj nasmejano prodajno mesto," nam je povedal Čuk.

"Pozitivnih lastnosti življenja v Londonu je ogromno, vendar domotožje zmeraj bo"
"Zelo mi je všeč, da me ljudje večinoma ne poznajo, ko nekam grem. To mi omogoča, da izkusim stvari, zaradi katerih bi me v Sloveniji sodili. Obožujem razstave in muzikale ter številne predstave. Uživam v hoji po velikih parkih, nakupovanju po vintage butikih in posedanju po novih slaščičarnah. Zaradi svojega videobloga 'AdviseMyStyle' sem uradni Googlov partner in lahko obiskujem njihove seminarje ter se družim z drugimi blogerji. Mesto je polno kuharskih delavnic, velikih konferenc, športnih dejavnosti in koncertov. Naravnost čudovito je, da imam tukaj vse, za kar sem v Sloveniji moral na letalo ali vsaj v avto," je svoje življenje v Londonu strnil Čuk.

"Seveda pa velikost metropole narekuje hiter življenjski ritem, javno-transportno nočno moro in predvsem preobremenjenost v službi. Ko se dela, se dela! Ljudje so tako zaposleni s svojimi življenji, da se je težko dobiti na kavi, zato se velikokrat zgodi, da si grem kakšno razstavo ogledat kar sam. Navaditi se moraš, da si mala ribica, ki mora vložiti veliko truda zato, da ni sama, kar je v bistvu kar velika negativna lastnost."

"Težko se je prepustiti toku"
Priznal je, da domotožje vedno bo. "Seveda ni prijetno, ko lahko svojo družino in prijatelje obiščeš le trikrat letno. Moja sestrica je noseča in veliko raje bi bil stric iz sosednje hiše kot pa iz Londona. Zelo močen je tudi občutek nesprejetosti, pa čeprav le v mislih, saj sem Slovenec, ki nima dosti skupnega z angleško kulturo. Predvsem se vedno bolj sprašujem, kdaj se vrniti v Slovenijo in ali sploh, kar se pozna tudi v novonastalem ljubezenskem razmerju. Težko se je prepustiti toku. Ni lahko, ko se spomniš na dom in začneš ljubiti osebo, ki ni iz tvoje domovine, saj nastane veliko težav, ki jih drugače ne bi imel," je povedal Čuk.

Kot je povedal vizažist, si želi, da bralci vedo, da je bila njegova pot vse prej kot preprosta, čeprav se sliši izjemno lepo, skoraj filmsko. "Moja pot je bila polna strahu in občutka samote, ki je še vedno prisoten. Še vedno se srečujem s cikličnim nihanjem dobrega počutja in imam v glavi toliko neodgovorjenih vprašanj, da bi lahko napisal tridelni roman, v službi pa se spoprijemam s podobnimi izzivi kot moji slovenski kolegi," je iskreno povedal Čuk. A ob tem dodal, da ga je Slovenija naučila ljubezni in bližine, saj meni, da smo neizmerno topel narod, ter trdega dela. "Predvsem pa me je naučila, da svoje vrednosti ne merim po tem, kar pravijo drugi."