Od obuvala z gumijastim podplatom, ki se ga je nosilo že v tridesetih letih 19. stoletja, pa do tekaškega žebljastega čevlja v šestdesetih letih (19. stoletja) in sodelovanja z vrhunskimi modnimi oblikovalci, kakršna sta Christian Louboutin in hiša Prada – športni copat se je iz svojih neuglednih začetkov povzpel do statusa ikonične obutve. Ta potek popisuje razstava The Rise of Sneaker Culture (Vzpon kulture superg), ki je pravkar odprla vrata v Brooklynskem muzeju, na ogled pa bo še do 4. oktobra.

Med drugim razstava pokaže, kako so se udobna atletska obuvala razvijala tudi zato, ker so imeli ljudje vse več prostega časa, ukvarjanje s športom pa je začelo postajati vse manj eksotično početje. Na ogled je približno 150 parov superg, ki so jih posodili muzeji, arhivi in sami proizvajalci, kot so Adidas, Converse, Nike, Puma in Reebok. Nekaj čevljev je sposojenih tudi od zasebnih zbirateljev.

"Seveda ima vsak doma kak par superg, mi pa smo skušali raziskati njihovo zgodovino od 19. stoletja pa do danes, ko je superga obuvalo s številnimi različnimi pomeni," so v muzeju zapisali razstavi na pot. Postavitev je razdeljena na šest sklopov, ki dokumentirajo razvoj od preprostih otroških copat znamke Keds (v dvajsetih letih prejšnjega stoletja) pa do vse bolj specializiranih oblik superg, ki so jih uvajali nekje do začetka sedemdesetih.

Posebno poglavje so tudi dražje, ekskluzivne linije superg, ki so nastale v sodelovanju s športnimi legendami, kakršna je Michael Jordan. In to poglavje še zdaleč ni zaključeno: zdaj v igro stopajo tudi najpetičnejši oblikovalci in modne ikone, na primer Kanye West. "Razstavljamo čevelj, ki ga je Kanye oblikoval za Louisa Vuittona," se pohvali kustosinja Lisa Small, "Imamo celo superge s podpisom Christiana Louboutina, kar je zelo zanimiv podatek. Oblikovalci dragih ženskih čevljev hočejo del pogača športne obutve. Imamo tudi Prado in Jimmyja Chooja."

Nostalgike bo na razstavi verjetno zanimalo vseh 23 različnih parov superg Air Jordan, kolikor jih je podjetje Nike na trg poslalo v sodelovanju z Michaelom Jordanom, pa najbrž tudi par adidask, ki so jih podpisali člani skupine Run DMC (konec koncev je bend imel celo pesem z naslovom My Adidas.) Run DMC so superge nosili brez vezalk, kar je veljalo za kontroverzno gesto, saj je izhajala iz zaporov, kjer zapornikom vezalke odstranijo.

Za zgodovinske navdušence v eni od vitrin čepi tudi nekaj tekaških čevljev, ki jih je ustanovitelj Adidasa Adi Dassler leta 1936 podaril atletu Jesseju Owensu, da bi v njih tekel na Olimpijskih igrah v Berlinu. (Drzna gesta, glede na to, da je Hitler OI videl kot priložnost, da se izkaže superiornost arijske rase na splošno in nemškega naroda konkretno.)

Pomembna tema, a morda prepovršna obdelava
Prvi recenzenti pozdravljajo predvsem samo dejstvo, da je kdo z razstavo sploh opozoril na dejstvo, da je superga pomemben element zgodovine dizajna in vredna tehtnega premisleka. Po drugi plati pa na primer New York Times prav to razstavo opiše kot "nostalgično ganljivo, ampak intelektualno (pre)lahko". Morda so ženski salonarji zanimivejši in bolj estetski na pogled, superga pa je dragocena zaradi različnih socialnih kontekstov, ki jih je imela v zgodovini. "Na primer kult telovadbe, ki ga je v šestdesetih promoviral predsednik Kennedy; pa joggerska norija, ki se je začela v sedemdesetih in naznanila proizvodnjo neskončnega števila tekaških čevljev; pankovski trend, ki je narekoval nošenje močno zlizanih visokih Conversovih all-stark; hipohopovska kultura v osemdesetih, ko so temnopolti mladi pripadniki začeli nositi drage čevlje, kar se je kasneje razširilo na mlade povsod."