Včasih, ko teh možnosti ni bilo, pa so bile v teh dneh dovolj dobro podmazane sani in topla obleka. Na belih strminah, kjer je bila varnost pogosto na zadnjem mestu, je bilo med številnimi modricami, smehom in jokom pomembno le dvoje - velika hitrost in neskončna zabava.

Kako je bilo nekoč?
Slovenski otroci so bili pred stoletji večinoma samouki, saj tečajev sankanja, smučanja in deskanja skorajda ni bilo. Kot kažejo posnetki iz arhiva RTV Slovenija, pa so sanke in druge športne pripomočke nadomestili tudi s šolskimi torbami, vrečami, gumami in čolni. Danes otroci namesto sani pogosto uporabljajo plastične krožnike in vreče, napolnjene s slamo.

Medtem ko so se otroci iz Hrastnika v 60. letih po snegu spuščali kar po cesti, kjer drvečih avtomobilov sploh niso opazili, so se v ljubljanskem parku Tivoli predvsem kepali in ustvarjali snežene može.

Prebivalci Dravske doline so bili medtem najbolj navdušeni nad sankaškim pripomočkom, imenovanim pležuh, ki ga danes velikokrat imenujemo tudi bob. Pležuh je starodavno smučarsko vozilo, ki izvira iz Selnice ob Dravi, otroke in odrasle pa zabava že več kot 200 let.

Kljub temu pa navdušenje nad zimskimi norčijami med številnimi otroki vse do današnjih dni še ni potihnilo. Čeprav so takšne dejavnosti zaradi neobičajnih zimskih vremenskih razmer danes pogosto neizvedljive, je letos drugače. Obilica snega iz hiš privablja otroke in družine.

Slog sankanja se z leti ni spreminjal, bistveno pa sta drugačna slog in oprema za smučanje in smučarske skoke. Še vedno pa se po celodnevni zabavi na beli odeji prileže topla juha.

Pomembna je tudi varnost
Krmiljenje je pri teh velikih hitrostih na saneh in drugih zimskih pripomočkih nemogoče, zato so posledice takšnih sankaških avantur tudi številne poškodbe. Pri snežni zabavi je tako treba ohraniti trezno glavo in poskrbeti za varnost.