Vrsta mačke maine coon izvira iz ameriške zvezne države, ki jo nosi v imenu, nastala pa je verjetno s križanjem ameriških in evropskih mačk. Odrasli samci po navadi tehtajo od 6 do 10 kilogramov. Foto: BoBo
Vrsta mačke maine coon izvira iz ameriške zvezne države, ki jo nosi v imenu, nastala pa je verjetno s križanjem ameriških in evropskih mačk. Odrasli samci po navadi tehtajo od 6 do 10 kilogramov. Foto: BoBo
Mačke na svoj trenutek pred sodniki flegmatično čakajo v kletkah, dvorana na Prulah pa se je že v soboto dopoldne precej hitro napolnila z obiskovalci. Foto: BoBo
Tudi ponujena igračka je sodnikov test za tekmovalca. Foto: BoBo
Ivana Zelenjak s svojim tekmovalnim šampionom. Foto: BoBo
Zelo priljubljene so tudi kratkodlake britanke. Njihove prednice so domače mačke, ki so jih rimski vojaki na svojih osvajalnih pohodih prinesli tudi na britanski otok. Foto: MMC RTV SLO
Številni vzreditelji na razstave pridejo z obljubami mladičev ali pa nove lastnike iščejo kar za tiste, ki so jih pripeljali s seboj. Foto: MMC RTV SLO
Tale perzijka je sklenila odpočiti se kar na svojem stranišču. Foto: MMC RTV SLO

Na Prulah v Ljubljani se je minuli konec tedna pod okriljem Felinološkega društva Ljubljana odvila tradicionalna mednarodna razstava, na kateri se je pred sodniki sprehodilo nekaj sto pasemskih mačk. V telovadnici podobni hali pa se ni le česalo, raztegovalo, merilo in popisovalo dlakavih tekmovalk: organizatorji so prvič pripravili podrobnejšo predstavitev nekaterih pasem, z letaki in informacijami pa so bila zastopana tudi društva za zaščito in varstvo živali.

Da je vzreja mačk še vedno v prvi vrsti posel, pa seveda dokazujejo izveski "Imamo mačiće – Kittens – Pobiramo naročila za mladiče" na posameznih kletkah. Po narodnosti razstavljavcev sklepamo, da se je po pasemske mačke pogosto treba odpeljati do Italije ali Hrvaške; zdi se, da so bili še posebej italijanski vzreditelji v številčni premoči. "Nekateri vzreditelji radi delijo vizitke in pridejo sem specifično zato, da se promovirajo," me opozori ena od sodelujočih tekmovalk. "Ampak za prave vzreditelje množična prodaja nikoli ni glavni cilj. S takim pospešenim parjenjem vsevprek namreč hitro pride do genskih okvar."

Sicer popolni analfabeti v svetu mačjih razstav pa smo vseeno opazili, da so bile puhasto naščeperjene perzijske mačke s svojimi potlačenimi smrčki podobno kot hladno elegantne siamske mačke – ene in druge še iz mladih let asociiramo s poklicnimi mačjimi "manekenkami" – vsaj po številni zastopanosti potisnjene daleč na obrobje. Absolutna prevlada pripada ameriškim priseljenkam: maine coon je srednjedolgodlaka mačka, ki je lahko praktično kakršne koli barve, zaznamujejo pa jo prisrčno čopasta ušesa in izrazit smrček. Zanimivo je, da samci praviloma tehtajo tudi do deset kilogramov, kar v kombinaciji s košato grivo pomeni precej impozantno žival. Čeprav nam je uspelo izslediti tudi nekaj predstavnikov kodrodlakih mačk devon in cornish rex, pa elegantne ruske modre in okroglolične kratkodlake britanke v vseh barvah ter celo ameriško zvitouhko, redko tajsko mačko, pegasto bengalko in seveda in slavnega "brezdlačnega mutanta" (uradna definicija!) sfingo, pa so bile mačke maine coon – v družbi sicer čisto nepovezanih, a na pogled podobnih norveških gozdnih mačk in sibirk, mišičastih kraljic ruskih tunder – nesporne zvezde ljubljanske prireditve.

Poiskali smo torej lastnico največjega, najimpresivnejšega oranžnega maine coonskega velikana, kar smo jih opazili. (In očitno smo imeli dobro oko: Volcano je edini maček v Sloveniji, ki je postal junior winner, čeprav nam v zapletenem gozdu mačjih titul ni popolnoma jasno, kaj to pomeni; menda to, da je še kot mladič zmagal na vsaj petih tekmovanjih.) "Maine coonov je res zelo veliko, ker je to trenutno najbolj popularna mačka," mi pritrdi Ivana Zelenjak iz Celja, ki se z vzrejo mačk ukvarja že skoraj deset let. "Lahko bi rekli, da imajo značaj psa: ves čas hoče biti poleg ljudi, je prijazen in nima težav z drugimi živalmi. Sama imam več mačk, ki mirno sobivajo s številnimi psi." Tudi nega njihove dlake menda ni tako zahtevna, kot je videti: "Sami od sebe imajo lepo svileno dlako. Imela sem tudi perzijca ... bogpomagaj! Teh mačk pa niti ni treba česati dnevno, lahko jih tudi samo tedensko."

Ocenjuje se tudi značaj (bi se tudi mačje manekenke potegovale za mir na svetu?)
Vse pasme mačk tudi niso enako naklonjene razstavljanju: "Na razstavah boste le redko videli maine coona, da bi znorel. Ne vem, kaj bi mu bilo treba narediti, da bi ugriznil ali opraskal človeka." Sicer pa maček, ki sodeluje na razstavi, ne sme biti nervozne dispozicije, ne glede na to, ali pride na vrsto za ocenjevanje med prvimi ali pa šele na koncu. (Sodniki živalim odpirajo usta, preučujejo tačke in jim pred nosom mahajo z igračkami, da ocenijo njihovo angažiranost pri celotnem procesu.) "Živčnega mačka nima smisla voziti na razstave; žival, ki je agresivna ali se boji, pač ni razstavni maček," opozarja Zelenjakova. In tako kot na vsakem lepotnem tekmovanju je tudi tukaj govor o tem, da šteje osebnost in ne le manekenske mere. "Če maček lepo sodeluje s sodnikom, je sproščen in ne piha vanj, mu to prinese dodatne točke. Sicer pa se seveda ocenjuje kvaliteto dlake, velikost ušes, gobca, oči ter razmerja med njimi in tako dalje."

Jama brez dna
Vzreja mačk, tudi če oddajaš mladiče, pa ni posel, ki bi se ga človek lotil z mislijo na bajne zaslužke, opozarjajo vzreditelji. "Samo za sodelovanje na tej razstavi sem za mačke plačala 120 evrov," našteva Zelenjakova. "Ko sem pred nekaj leti kak mesec zbirala račune, da bi ugotovila, koliko me ukvarjanje z mačkami stane, me je prijateljica hitro prepričala, da me bo to samo odvrnilo od vzreje. In še prav ima. Če bi seštela vse stroške za pesek, hrano ... Vsak mesec kupim 50 kg briketov, pa to niti ni edina hrana. Tu so še veterinarski stroški sterilizacije, cepljenja, čipiranja ... Tistih 500 evrov, kolikor jih dobiš za mladiča, je hitro porabljenih. S tem se človek ukvarja iz norije (smeh)."

Seveda pa nimajo vsi razstavljavci take kilometrine. S svojo rusko modro mačko je denimo prvič prišla tekmovat Laura Lagoja; od tega, kako se bo mladič odrezal pri sodnikih, je odvisno, ali bo nadaljeval svojo razstavno kariero. "Glede na to, da je mladič, bodo sodniki od njega pričakovali, da bo igriv. Je pa seveda tako, da ima vsak ocenjevalec svojo najljubšo pasmo, ki ji čisto podzavestno daje boljše ocene."

Po nekatere vrste je treba v tujino
"Za to vrsto legla v Sloveniji sploh ni," razloži Lagojeva, ki razmišlja o tem, da bi to vrzel zapolnila. "Po dobrega 'rusa' moraš kar daleč, midva sva ga dobila denimo iz Beograda. v Avstriji in Nemčiji so cene že tako vrtoglave, da si jih za prvo mačko težko privoščiš, še posebej, ker večina ljudi ne razmišlja o razstavah." Tudi ona si ne dela utvar o bajnih zaslužkih. "Če imaš doma pet ali šest mačk, je vsaka stala približno petsto evrov. Nato ji moraš urediti papirje, jo cepiti in jo mikročipirati; težko je končati v kakršnem koli plusu."

Čeprav smo zasledili gospo, oblečeno v nekakšno gotsko različico Cruelle de Vil, pa se povprečna razstavljavka, ki mačka okrog potiska v zamreženem vozičku, podobnem otroškemu, ne ujema s klasičnim stereotipom "mačje norice". Naleteli smo celo na Leno, ki je mirno zatrdila, da mačk niti slučajno ne mara. Pri tem je v rokah pestovala golo sfingo, Bessie. "Pred kakimi tremi ali štirimi leti pa sem videla to vrsto mačke in sklenila, da jo moram imeti."