Izkopavanja v Fishbournu v Veliki Britaniji, na mestu, kjer je nekoč stala rimska vila, trajajo že več desetletij. In v tem času so odkrili več kosov ploščate lončevine, povečini okroglih oblik. 50 let so se spraševali, čemu so bili namenjeni, večina poznavalcev pa se je strinjala, da so bili verjetno uporabljeni kot pripomoček pri kakšni igri.

Pred dnevi pa je dr. Rob Symmons v znanstveni reviji British Medical Journal predstavil povsem novo teorijo - ploščke so Rimljani v bistvu uporabljali za čiščenje svoje zadnjične odprtine. V sporočilu za javnost je arheolog ob tem zapisal: "Jasno je, da se bomo morali najprej lotiti preklasificiranja teh predmetov v naših katalogih, nato pa bo prišla na vrsto znanstvena analiza morebitnih ostankov snovi, ki bi nam teorijo, da so bili uporabljani za analno čiščenje, potrdili. Kar bi moralo biti zabavno."

Rimska vila Fishbourne, ki je ležala v zahodnem Sussexu, je bila po ugotovitvah arheologov največja rimska vila na Otoku. Zgradili so jo v prvem stoletju našega štetja, njena tla pa je krasil eden najlepših in najbolj dodelanih mozaikov, ki je še danes izjemno dobro ohranjen. Ni sicer povsem jasno, kdo je v vili bival, strokovnjaki pa domnevajo, da je bil bodisi kakšen rimski guverner bodisi krajevni veljak, ki je sodeloval z osvajalci. Vila je okoli leta 270 povsem pogorela.

Če ni bilo gobic na palčki ...
Že pred tem je bilo sicer znano, da so si Rimljani po opravljeni veliki potrebi analno odprtino čistili z gobami, namočenimi v kis, s čimer so odstranili ostanke izločanja in anus razkužili. Strokovnjaki se strinjajo, da lončeni diski niso bili tako higienični (ali udobni za uporabo), so bili pa (očitno) učinkoviti.

Na Kitajskem papir, na Japonskem paličice ...
Toaletni papir v zahodnih civilizacijah je prvič omenjen v 16. stoletju v zapisih francoskega romanopisca in zdravnika Françoisa Rabelaisa, ki je trdil, da je to povsem neučinkovit način čiščenja analne odprtine. Veliko pred tem, že v drugem stoletju pred našim štetjem, so si s papirjem zadnjico čistili na Kitajskem, Japonci pa so že v obdobju Nara (v osmem stoletju našega štetja) za čiščenje odprtine in anusa uporabljali t. i. čuugije (od 20 do 25 centimetrov dolge lesene palčke), še piše Simmons v svojem članku.

... marsikje pa kar roke
Ob tem dodaja, da druge kulture toaletnega papirja povečini niso poznale - predvsem zato, ker niso poznale papirja ali pa je bil ta na voljo le v omejenih količinah (in uporabljan samo za pisanje). Odvisno od krajevnih običajev in podnebja, torej naravnih danosti, so za čiščenje anusa upoorabljali vse od vode (nekakšni današnji bideji), listja, trave do kamenja, koruznih storžev, živalskega krzna, paličic, snega, školjk itd. Marsikje pa so se zanesli kar na ... svoje roke.