Kot zgleden jezuit papež goreče zagovarja revno Cerkev, skromnost in ponižnost, zato ga tudi ne boste videli v limuzinah, najraje pa se vozi z javnim prevozom. Na nedavnem svetovnem dnevu mladih v Braziliji je svoj blindirani papamobil zamenjal za odprt model, da bi bil bolj v stiku z verniki.

In od kod papežu katrca? Odgovor je za La Stampo razkril don Renzo, 70-letni duhovnik iz Verone in prvi lastnik omenjenega avtomobila. "15. julija sem začel razmišljati o papeževih besedah o obnovi Cerkve, ki se začenja na obrobju. Odločil sem se, da mu pošljem pismo in ga prosim za srečanje. Hotel sem mu povedati o svoji izkušnji in mu pokloniti darilo. Darilo, ki priča o moji izkušnji. Je kaj boljšega od moje katrce?" se sprašuje don Renzo, ki je svojo duhovniško službo začel na obrobju Verone v 80. letih.

Skromen župnik
S 35 leti je postal župnik v kraju, kjer ni bilo ničesar. Začel je iz nič, skupaj s 14-letnim bratom, za katerega je skrbel po smrti staršev. Najprej je dal zgraditi cerkev, nato center za invalidne, revne in ostarele. Boril se je tudi s preprodajalci mamil, ki so uničevali življenja mladih, ob tem pa je preživel napad z noži. Don Renzo je tako živel 25 let, skupaj z bratom sta bivala v stanovanju v devetem nadstropju, za katerega je rad v šali govoril, da je njegova župnijska hiša najvišja v Italiji.

"Pretresle so me papeževe besede o pastirjih - duhovnikih, katerih vonj mora biti vonj ovac, torej vernikov. To je bilo tisto bistveno, v čemer sem se prepoznal. Na pamet mi je padla ideja pokloniti papežu moj renault 4, ki je imel že več kot 300.000 kilometrov. Koliko spominov me veže na ta avtomobil! Ko sem ga vozil, sem ga nenehno moledoval, naj se mi ne izneveri. In niti enkrat me ni pustil na cedilu," razlaga don Renzo.

Tako se je odločil, da 15. julija spiše pismo svetemu očetu. 25 dni pozneje je dobil telefonski klic. "Nisem mogel niti odgovoriti, ostal sem brez sape. Nisem vedel, kaj bi rekel! Kako se pogovarja s papežem po telefonu? Na koncu sem rekel Hvaljen Jezus - to vedno zveni dobro, sem pomislil."

Preveril rokovnik
V dobre pol ure trajajočem pogovoru je don Renzo papežu zaupal vse svoje duhovniške pripetljaje z obrobja, papež pa je sprejel njegovo darilo - renault 4, letnik 1984.

"Si prepričan? Me je vprašal. 'Mi ga zares želiš pokloniti? Ga ne bi raje poklonil kakemu revežu?' Odgovoril sem mu, da je dal ta avtomobil revežem že veliko, zdaj pa mora k papežu. Vprašal me je, ali imam kak drug avtomobil, in ker ga imam, se je papež strinjal ter rekel, da se vidimo pri njem. 'Počakaj samo, da pogledam v rokovnik.' Slišal sem listanje strani, nato pa je sporočil, da ima čas 5., 6. in 7. septembra ob 15., 16. in 17. uri in naj povem, kdaj želim priti. Samodejno sem odgovoril: 'Počakajte, da pogledam v rokovnik.' Šel sem po rokovnik, v tistem pa sem se zavedal, da govorim s svetim očetom. Opravičil sem se, on pa se je zasmejal. Dogovorili smo se za 7. september ob 15. uri."

Don Renzo je peljal avtomobil k mehaniku, da je zamenjal svečke, popravil motor, preveril tlak v pnevmatikah in vgradil plinski sistem, da jih v Vatikanu "ne bi skrbelo zaradi dragega bencina". Na pot v Vatikan se je nato podal s katrco in sto župljani.

Sprejel župljane
"Papež je prišel iz doma sv. Marte in prisrčno sva se objela. Pred zasebno avdienco, ki bi morala biti v dvorani Sala Nervi, sem mu zaupal, da se počutim slabo zaradi tistih 50 ljudi, ki so ostali pred vrati sv. Petra. Odgovoril mi je: 'Potem pa pojdimo.' V avtomobil smo vstopili štirje: jaz na mesto voznika, on na mesto sovoznika, zadaj pa še avtomehanik Stefano in moj pomočnik Luigi. Stefano mi je rekel, naj vozim počasi, saj smo vendar v Vatikanu. Merilec hitrosti je kazal 30 kilometrov na uro. Ne morem opisati občutkov tistih 50 župljanov, ko so zagledali katrco, iz katere izstopa sveti oče," razlaga don Renzo.

Po srečanju z župljani se je četverica znova vkrcala v katrco. Sledila je avdienca, nato pa slovo in predaja darila. "Piši mi še kaj, mi je rekel ob slovesu. Dal sem mu ključe, on pa je sedel za volan. Omenil mi je, da je imel tudi on renault 4 in kako tudi njega njegov ni nikdar pustil na cedilu. Gledal sem ga, kako se oddaljuje od nas v tem avtomobilu, kot da bi šlo za nekaj najbolj normalnega na svetu. Osebje iz varovanja je močno zaskrbelo, ko so se zavedli, da bi se v prihodnje lahko papež šel kadar koli vozit po Vatikanu. Vseeno sem mu pustil v prtljažniku snežne verige. Nikdar se ne ve!"