Študenti prostovoljci izvajajo tečaje tudi po šolah in podjetjih. Foto: Za življenje
Študenti prostovoljci izvajajo tečaje tudi po šolah in podjetjih. Foto: Za življenje
Če si družbeno odgovoren in se zavedaš, da tvoje znanje prve pomoči ni zadostno, je pametno, da si vzameš tri ure časa in se udeležiš tečaja, pravi Alja Četina, ena ključnih pri projektu Za življenje. Foto: MMC RTV SLO
Na tečaju največ pozornosti namenjajo praktičnim vajam. Foto: Za življenje
Pred leti je veljalo, da pri oživljanju izmenjujemo dihanje in masažo srca v razmerju: 2 vdiha in 15 pritiskov na sredino prsnega koša. Zdaj velja razmerje 2 vdiha na 30 pritiskov. Foto: Za življenje

Pred tečajem 80 odstotkov sodelujočih pravi, da ne bi pomagali, večina pa kot razlog navaja neznanje, bojijo se, da bi naredili kaj narobe, bojijo se tožb. Po tečaju pa tako pravi 20 odstotkov.

“Vedeti moramo, da tudi če ne pozabiš prve pomoči, se smernice in priporočila z leti vendarle spreminjajo. Dobro je, da na tri leta znanje obnovimo,” pravi Četinova. Foto: MMC RTV SLO

Ko se nekdo znajde v smrtni nevarnosti, mu lahko prva pomoč, ki jo nudi mimoidoči, še preden pride zdravniška pomoč, reši življenje. Projekt Za življenje poteka že sedem let, v tem času pa se je znanje o prvi pomoči pridobilo ali obnovilo več kot 10.000 Slovencev. Tečaj traja tri ure, sestavljen pa je iz enournega predavanja, na katerem ponovimo teorijo, potem pa sledijo štiri praktične delavnice. V skupini sodeluje med 15 in 30 tečajnikov in osem inštruktorjev, ki so na delavnicah razdeljeni v štiri manjše skupine.

“V jedru projekta ni prizadevanje, da bi laiki znali vse do najmanjše podrobnosti, ampak želimo, da res dobro znajo osnove, da dobijo občutek znanja in da znajo pravilno odreagirati, ko je to potrebno,“ pojasnjuje bistvo projekta.

Ideja za projekt se je porodila poleti leta 2007 na mariborski fakulteti, čez tri mesece, oktobra, pa so ga začeli izvajati tudi v Ljubljani. “Ideja se je porodila predvsem zaradi slabega znanja prve pomoči, znanje pa je tisto, ki pri ljudeh spodbudi odločitev, da bodo pomagali in ukrepali,” pojasnjuje Četinova. S temi tečaji so želeli obnoviti znanje, da bi bili laiki samozavestnejši glede nudenja prve pomoči, hkrati pa so jim želeli predvsem vzbuditi v zavest, da kot prvi na kraju nesreče lahko pomagajo, preden pride zdravniška pomoč.

Delavnice izvajajo na osnovnih in srednjih šolah, v podjetjih, raznih javnih ustanovah in zavodih ter občinah, pripravljajo pa jih tudi za posameznike. “Največ posameznikov, ki pridejo na tečaj, je takih, ki so se doma srečali s situacijo, ko so že morali nuditi pomoč, ali pa pri katerih obstaja tveganje, da bodo morali pomagati. Da je na primer kdo od njihovih bližnjih bolan,” pravi prostovoljka.

Njihov napor je usmerjen v dvig ozaveščenosti o pomembnosti znanja osnov prve pomoči, zato sodelujejo na raznih promocijah, zavedajo pa se velikega pomena prisotnosti v medijih. Ko si enkrat v medijih, te ljudje bolj poznajo in potem se tudi bolj angažirajo, pravi Četinova.

In kakšen je odziv ljudi?
Začenjamo pri mladih, ki jih želimo na različne načine motivirati, da bodo znanje pridobili, potem pa ga obnavljali. Na drugi strani so odrasli, ki so že precej pozabili nekoč pridobljeno znanje. “Vedeti moramo, da tudi če ne pozabiš prve pomoči, se smernice in priporočila z leti vendarle spreminjajo. Dobro je, da na tri leta znanje obnovimo,” pojasnjuje vzroke za obnovo znanja. Kot pravi, morajo tudi študentje inštruktorji, ki redno sodelujejo na izobraževanjih, redno obnavljati znanje, da so suvereni pri poučevanju.

Na tečajih izvajajo tudi ankete, da tudi tako preverjajo svojo uspešnost. "Pred tečajem bi samozavestno pristopilo in pomagalo le 35 % odstotkov ljudi, po samem tečaju pa kar 82 %, kar potrjuje uspešnost naših tečajev in same ideje," navaja praktične posledice takšnega izobraževanja. Ob tem dodaja, da je pred leti izvedena slovenska raziskava pokazala, da se, če nekdo potrebuje pomoč, kar 9 od 10 ljudi obrne stran.

Večina ljudi, ko sliši besedo defibrilator, "zmrzne", saj se jim zdi, da ga nikakor ne bodo znali uporabljati. Kot poudarja Četinova, je napravo res preprosto uporabljati, hkrati pa miri, da je strah neutemeljen. Defibrilatorji so po navadi na velikih, javnih mestih, kot so trgi, lekarne, imajo pa jih tudi v večjih podjetjih, trgovskih centrih. “Vedno svetujem tečajnikom, da si v okoljih, kjer se največ gibljejo, sami pogledajo, kje so defibrilatorji. To je ena možnost. Druga možnost je, da v trenutku, ko se v taki situaciji znajdeš, oseba, ki je zadolžena za defibrilator, povpraša mimoidoče." Mnogi se bojijo pomagati, ker se bojijo, da bodo naredili kaj narobe. Druga pogosta zmotna misel pa je, če bom kaj naredil narobe, me bodo pa sodno preganjali.

“Zavedati se je treba, da je kazensko odgovoren tisti, ki ne pomaga. Kot laik imaš na kraju nesreče vedno možnost, tudi če ne znaš sam pomagati, da pokličeš na pomoč, da pokličeš 112. To bi moral znati vsak. Če to primarno pomoč zavrneš, si lahko obsojen na do 6 mesecev zapora, zdravstveni delavci pa na do 5 let. V nasprotnem primeru - če si torej naredil vse, kar je bilo v tvojih močeh - te nihče ne more kazensko preganjati,” zavrača zmotna prepričanja.

Tudi samo masaža srca lahko pomaga
Na vprašanje, kako lahko pomaga tisti, ki ima na primer zadržke glede dihanja usta na usta, ker se boji, da ima poškodovani hepatitis, Četinova odgovarja, da obstajajo drugi načini. “V vsakem primeru poudarjamo, da pri nudenju prve pomoči ne velja princip vse ali nič. Če torej ne želiš izvajati pomoči usta na usta, lahko še vedno nadaljuješ masažo srca.”

Z iskanjem inštruktorjev ni težav
Projekt je v celoti prostovoljen. “Letos smo povečali število tečajev in nimamo težav s številom inštruktorjev. Vse je v tem, kako jim predstaviš pomembnost projekta. Da tega ne počnejo, ker mislijo, da bodo s tem dobili kakšne točke za specializacijo ali da bodo imeli boljšo oceno, ampak da delajo za svoje znanje in da je pomembno, da ga predajo tudi drugim."

Kako pravilno nudimo prvo pomoč?

Če vidimo nekoga, ki pade ali leži na tleh, se moramo najprej prepričati, ali je pri zavesti. To storimo tako, da gremo k njemu in da uporabimo vse mogoče dražljaje, da preverimo, ali je pri zavesti: primemo ga za nadlakti in ga stresemo, glasno ga vprašamo (lahko gre za naglušno osebo), pridemo od spredaj, da nas vidi. Če ne dobimo odziva, takoj glasno pokličemo na pomoč. Tako zagotovimo, da se tudi mimoidoči, ki bi lahko ignorirali dogajanje, odzovejo in nam priskočijo na pomoč.

Potem je treba preveriti, ali ponesrečenec diha: sprostiti je treba dihalne poti. Glavo je treba zvrniti nazaj in preveriti, ali se dviga prsni koš, ali je slišati dihanje in ali čutimo sapo na svojem licu. Po desetih sekundah sta mogoča dva scenarija:

1. nekdo je nezavesten in diha: osebo položimo v stabilen bočni položaj. “Ta je primeren, ker v ležanju na hrbtu mehka tkiva v ustih pri nezavestnem človeku padejo nazaj, in četudi sicer normalno diha, v tem položaju ne more zaradi premika mehkih tkiv v ustih, ki zapirajo dihalno pot.” Zato ga obrnemo v bočni položaj in sprostimo dihanje. Podložimo mu roko pod obraz, da če pride do bruhanja ali pa če leži v luži, onemogočimo, da bi kaj pogoltnil. Spremljamo ga, dokler ne pride pomoč.

2. nekdo je nezavesten in ne diha: 
v tem trenutku je klinično mrtev in s pravilnimi postopki ga lahko ohranjamo pri življenju. Najprej nekomu, ne vsem, ampak točno določeni izbrani osebi, odločno naročimo, naj pokliče 112, nekoga drugega pa zadolžimo, da steče po defibrilator. Glavni reševalec na tej stopnji začne izvajati oživljanje: izvajati začne masažo srca (30 pritiskov na sredino prsnega koša in 2 vdiha na usta ponesrečenca), in to počne, dokler ne pride pomoč oz. dokler nas kdo ne zamenja oz. se oseba ne zbudi. Masaža srca se izvaja na polovici prsnega koša, pri večini ljudi je to v višini prsnih bradavic in na sredini, ne na levi strani. Če se vrne tisti z defibrilatorjem, potem nalepimo elektrode. Ob tem Četinova poudarja, da je to zelo preprosta naprava za uporabo, vsak jo lahko uporablja, ima le dva gumba: enega za prižig in drugega za sprožitev elektrošoka. Ob tem je treba vedeti, da če ni absolutno potrebno, elektrošoka ne morete sprožiti.

“Naprava sama zazna ritem in omogoči, da lahko oseba sproži elektrošok le, če je naprava zaznala, da je to potrebno. Sam elektrošok pa sprožimo s pritiskom na gumb, pri čemer je nujno, da se vsi odstranijo od nezavestnega,” pojasnjuje sogovornica. Nato je treba nadaljevati masažo srca, dokler ne pridejo reševalci.

Pred tečajem 80 odstotkov sodelujočih pravi, da ne bi pomagali, večina pa kot razlog navaja neznanje, bojijo se, da bi naredili kaj narobe, bojijo se tožb. Po tečaju pa tako pravi 20 odstotkov.