V primerjavi s pajki, ki živijo pri nas, so ptičji pajki res veliko večji. Foto: Radio Koper/Loredana Vergan
V primerjavi s pajki, ki živijo pri nas, so ptičji pajki res veliko večji. Foto: Radio Koper/Loredana Vergan

Delajo ne kaj dosti, ima pa vsak neki svoj značaj, svojo posebnost. Nekateri so talni, drugi živijo v rovih, tretji na drevesih. To človeka potegne.

Marko Sajovic
Marko Sajovic
Marko Sajovic zbira samo samice in tako ne goji mladih pajkov. Foto: Radio Koper/Loredana Vergan

Ptičji pajki so svoje ime dobili, ko je neka raziskovalka narisala pajka, ki na drevesu požira ptiča. Takšen dogodek je v naravi prej redkost kot pravilo, a se je ime ohranilo, je razložil ljubitelj in zbiralec teh živali Marko Sajovic.

V primerjavi s pajki, ki živijo pri nas, so ptičji pajki res veliko večji. Njihovo telo je lahko dolgo več kot 12 cm, razpon nog pa lahko sega do 28 centimetrov. Poraščeni so z gostimi ščetinicami. Že zaradi tega marsikoga prestrašijo, poleg tega so tudi strupeni. Seveda z njimi ne gre preveč rokovati, a človeku niso smrtno nevarni. Ko jih gledamo v terarijih, nas strah hitro mine. Še več, pogled nanje nas pomiri, je prepričan Sajovic.

Na svetu več kot tisoč vrst ptičjih pajkov
Naš sogovornik je pred 25 leti začel v terarijih gojiti plazilce. Zatem ga je prijatelj navdušil nad pajki in ti so postali njegov konjiček. Zbirko je preuredil pred petimi leti, zato so njegovi pajki razmeroma mladi. "Delajo ne kaj dosti, ima pa vsak neki svoj značaj, svojo posebnost. Nekateri so talni, drugi živijo v rovih, tretji na drevesih. To človeka potegne," pravi Sajovic. Na svetu je več kot 1.000 vrst ptičjih pajkov. Pri nas jih ni, najbliže jih lahko najdemo v Turčiji ali na Cipru. Sajovic se je odločil, da bo imel približno 50 različnih. Za najljubšega se ne more odločiti: "Vsak od teh petdesetih ima neko značilnost, ki mi je ljubša od drugih."

Razmer za preživetje ni težko zagotoviti
Pajke hrani z žuželkami - črički, ščurki, kobilicami itd. Mlajšim daje obroke enkrat ali dvakrat na teden, starejšim pa le nekajkrat na mesec. Razmer za preživetje pajkov v terarijih ni težko zagotoviti. Sobna temperatura ustreza veliki večini vrst, nekatere pa potrebujejo višjo vlago in je zato treba njihov prostor zalivati.

Strup vbrizgajo z ugrizom
Strup pajki hranijo v sprednjem delu in ga vbrizgajo z ugrizom. Poleg tega se nekateri pred plenilci branijo tako, da si z nogami odtrgajo ščetinice, ki močno dražijo kožo ali smrček plenilcev. Ptičji pajki brez dlačic imajo navadno močnejši strup. Pogosto so znak močnejšega strupa bolj žive barve. Sajovic zbira samo samice in tako ne goji mladih pajkov. To delo je težavno tudi zato, ker samec dozori šele po desetih, včasih dvanajstih letih, nato je približno eno leto sposoben oplojevanja, zatem pa pogine. Nekateri pajki sicer preživijo tudi več kot 20 let.

Nevarnost ugriza primerljiva s pikom čebele ali ose
Tisti, ki želijo takšno žival, jo lahko kupijo v tujini. Sajovic svetuje, naj si prej preberejo kaj o njih na spletu. Za začetnike so najprimernejše nekatere vrste pajkov iz Srednje in Južne Amerike, ki imajo blažji strup, so bolj počasni in manj agresivni. Nevarnost pajkovega ugriza je načeloma primerljiva s pikom čebele ali ose. Navadno se pojavi le rdečica ali oteklina. Strup nekaterih vrst iz Afrike in Azije lahko povzroči tudi bruhanje, omedlevico ali krče v bližini mesta ugriza.

Vabljeni k poslušanju oddaje Živalski blues. Oddaja je na sporedu vsako sredo ob 10.30 na Radiu Koper.

Delajo ne kaj dosti, ima pa vsak neki svoj značaj, svojo posebnost. Nekateri so talni, drugi živijo v rovih, tretji na drevesih. To človeka potegne.

Marko Sajovic
Živalski blues: Ptičji pajki
Živalski blues: Ptičji pajki