Znanost in tehnologija
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 33 glasov Ocenite to novico!

Dodaj v

Foto: 30 misij, ki so končale na Marsovem grobišču

Kruta stvarnost ob poplavi napovedi odprav
22. oktober 2016 ob 14:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dve tretjini odprav na Mars sta neslavno propadli. Kljub napredku tehnike je priti na rdeči planet še vedno zelo težko. Na enem mestu smo zbrali 30 naprav ali odprav, kjer ni vse šlo, kot bi moralo.

V zadnjih letih smo že večkrat gledali prenose iz kontrolnih središč vesoljskih odprav, kjer so znanstveniki ter inženirji v ključnih trenutkih stiskali zobe ter potne pesti. Živčnost ni bila zaigrana. Drage naprave se hitro spremenijo v kup neuporabnega železja, kar dokazuje še prav zadnji primer - sicer testnega - pristajalnika Schiaparelli.

Odprave na Mars so se skozi zgodovino izkazale za enega najtrših orehov. Zbranih 30 propadlih odprav od skupno 45 je dober opomnik, še posebno ob poplavi napovedi letov na Mars s človeško posadko, kako trd in krut je lahko ta del vesolja.

Podatke smo črpali z Esinega in Nasinega stenčasa ter opisa zgodovinskih odprav, pa tudi s portala RussianSpaceWeb.com, posvečenega zgodovini ruskih vesoljskih misij.

Fotografije marsikaterega ruskega plovila niso na voljo za objavo v tem članku oz. so nedostopne. Kdor si želi luknje v vizualizaciji dopolniti, si lahko pomaga s to galerijo.

Ključni podatki vsake odprave se prikažejo, če podržite kurzor miške nad fotografijo.
Al. Ma.
1. 1M št. 1 (Marsnik 1) - 1960 - poskus obleta - ZSSR
Sovjetska zveza je leta 1960 železo v ogenj pomolila prva. 1M No. 1, na Zahodu znan tudi kot Marsnik 1 ter Korabl 4, ni zgolj prvi poskus priti do Marsa. Je nasploh prva sonda, ki jo je človeštvo poslalo proti kateremu koli drugemu planetu. No, poskusilo poslati. Rusi so jo posadili na preizkušeno raketo Molnija, ki pa je izkoristila nepreizkušeno tretjo stopnjo. Slednja je visoko v atmosferi odpovedala - ni proizvedla dovolj pritiska - in Marsnik je padel nazaj na Zemljo. Foto: NASA/NSSDCA
2. 1M št. 2 (Marsnik 2) - 1960 - poskus obleta - ZSSR
Marsnik 2, enaka naprava, je enako usodo doživela štiri dni kasneje, le da je celo treščila na ozemlje ZDA sredi hladne vojne. Angleška Wikipedija navaja, da je takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščev hotel model naprav pokazati na obisku v Združenih narodih, a jih je naposled pustil doma. Ameriške oblasti so sicer trdile, da do leta 1962 sploh niso vedele za program. Zveza socialističnih sovjetskih republik (ZSSR) je enako ogrodje uporabila še za sondo Venera 1, ki je leto kasneje odpotovala proti planetu Venera, a se ni oglasila nazaj. Oba 650-kilogramska "Marsnika", kot so jih po Sputniku poimenovali zahodni mediji, bi morala Mars obleteti in fotografirati površje, pa tudi preučevati učinke potovanja po vesolju na elektroniko. Foto: EPA
3. 2MV-4 št. 3 (Sputnik 22) - 1962 - poskus obleta - ZSSR .
Opečeni prsti so sovjetske načrte zamaknili za dve leti. Leta 1962 so na dan prišli z 900-kilogramskim Sputnikom 22, ki bi moral Mars obleteti na razdalji 11.000 kilometrov in prvič človeštvu pokazati, kaj (ne) lazi po rdečih tleh. Tokrat je Molnija prišla do Zemljine orbite, a je nikoli ni zapustila, saj je tretja stopnja eksplodirala med prižigom v smeri Marsa. Ostanki eksplozije so ostali v orbiti še lep čas. Vse to se je dogajalo med kubansko krizo. Koščke je zaznal ameriški obrambni sistem pred balističnimi napadi. Nasa navaja, da so skoraj zagnali alarm za sovjetski jedrski napad. Foto: EPA
4. 2MV-4 št. 4 (Mars 1) - 1962 - oblet - ZSSR
Kak teden dni kasneje je Sovjetska zveza v nebo poslala naslednjega kandidata za izvedbo obleta Marsa. Sonda Mars 1 je to tudi storila. Mars je obletela, a na žalost videnega nikoli ni poslala nazaj. Nekje na poti se je namreč nehala oglašati, verjetno zato, ker je odpovedal sistem za orientacijo v prostoru. Posledično komunikacijska antena ni bila usmerjena proti Zemlji, najbrž pa tudi ne instrumenti proti tarči. Bila je že precej naprednejša od prejšnjih. Imela je instrumente za merjenje kozmične radiacije, magnetnega polja (takrat niso vedeli, ali ga Mars ima ali ne) ter za štetje mikrometeroidnih trkov. Na razdalji od 6.000 do 40.000 kilometrov od Zemlje je zaznala en trk na vsaki dve minuti, najbrž zaradi meteoridnega roja Tavridov. Mars bi morala obleteti pri oddaljenosti 11.000 kilometrov, izvedba je pokazala na 193.000 km. Foto: NASA/NSSDCA
5. 2MV-3 št. 1 (Sputnik 24) - 1962 - pristajalnik - ZSSR
Konec leta 1962 so bili ruski inženirji zelo zaposleni. Prej omenjeni sondi so izstrelili 24. oktobra ter 1. novembra, Sputnik 24 pa 4. novembra. Ta misija je bila še precej bolj visokoleteča, 2MV-3 št. 1 je bil namreč pristajalnik. Neprimerno teže je priti v enem kosu na tla drugega planeta, kot le švigniti mimo. Na žalost so bili visokoleteči le načrti, saj je 900-kilogramska sonda skupaj s tretjo stopnjo rakete razpadla med poskusom izstopa iz Zemljine orbite. Foto: EPA
6. Mariner 3 - 1964 - poskus obleta - ZDA
Šele po petih ruskih poskusih so Američani prišli na dan s svojim. Leta 1964 so pripravili Marinerja 3, da bi zaplul mimo rdečega planeta in posnel površje s TV-kamero, mimogrede pa bi še preučeval sončni veter. Toda pomorščak je imel na krovu preveč balasta. Še na begu iz Zemljine gravitacije se ni znebil toplotnega ščita, dodatna teža pa je upognila trajektorij milijone kilometrov mimo cilja. To še ni bilo usodno, huje je bilo, da so se zataknil paneli sončnih celic. Brez dodatne električne energije so se baterije po devetih urah izpraznile. Foto: NASA/NSSDCA
X. Mariner 4 - 1964 - oblet - ZDA
Čeravno članek predstavlja propadle misije, je zaradi zgodovinskosti izjemoma predstavljen tudi uspeh. Nekaj tednov za Marinerjem 3 so Združene države Amerike poskusile z Marinerjem 4, precej podobnim izdelkom. Tokrat je mlinski kamen odvrgel in leto kasneje, julija 1965 je delujoč opravil kup prvencev. Prvi oblet kakega drugega planeta v zgodovini, prve posnetke drugega planeta od blizu, prve posnetke iz bolj globokega vesolja ... in še se najde. Predvsem pa je razblinil ogromen mehur pričakovanj. Vse do takrat so bile na Zemlji tudi med znanstveniki žive domneve, da je na Marsu razvito življenje. Nekateri so pričakovali celo civilizacije, rastlinje ... bil je še en svet, podoben Zemlji, a nenavadno drugačen. Fotografije Marinerja 4 so bile ene najbolj težko pričakovanih sploh. In kaj so pokazale? Foto: NASA/NSSDCA
X. Mars, kot ga je videl Mariner 4
Pust, puščavnat svet. Razočaranje je bilo veliko, a se je zelo kmalu spet vrnilo v zvedavost. Dokaz: desetine misij, ki so sledile Marinerju. In še danes na Marsu iščejo sledove življenja. Fotografija prikazuje področje, veliko 1200 krat 300 kilometrov. Ena pika meri pet kvadratnih kilometrov. Foto: NASA/NSSDCA
7. Zond 2 - 1964 - pristajalnik, orbiter - ZSSR
Sovjeti so nekaj mesecev kasneje odgovorili s križancem med sondo in pristajalnikom. Izziv je bil še posebej velik, ker niso poznali gostote in velikosti Marsove atmosfere. To so ključne informacije za pripravo pristajalnega postopka in mehanizma, in kot smo videli še pred dnevi s Schiaparellijem, lahko gredo stvari po zlu tudi ob poznavanju plinskega zaviralca, kaj šele brez. Če prištejemo dejstvo, da so razvijalci po navodilu partije zelo hiteli z razvojem, je seveda po zlu tudi šlo. Veliko stvari. Paneli sončnih celic so se po izstrelitvi le deloma razvili, notranje gretje je zagotavljalo le malo toplote in tudi računalnik je bil poln hroščev. Pa je inženirjem dva tedna po izstrelitvi novembra 1964 sondo vseeno uspelo prepričati, da je panele odprla in vlila kanček optimizma. A kaj, ko je kak mesec kasneje enostavno utihnila. Mars je zgrešila za 1.500 kilometrov in še danes kroži po Osončju. Zond 2 bi moral opraviti oblet, poslati nazaj informacije (isti set instrumentov kot Mars 1), nato pa se kratko malo usmeriti proti tlem in nanje prinesti Sovjetsko zastavo - le z minimalnim zaviranjem, kolikor bi ga zmogla sonda. Foto: NASA/NSSDCA
8., 9. Mars-69 št. 521 & 522 - 1967 - orbiter - ZSSR
Leto 1967 je ruskim inženirjem prineslo dobre novice. Stara raketa Molnija je šla v pokoj. Nadomestil jo je sodoben Proton, ki je tisti trenutek prekašal vse ameriške rakete. Z njim so se nadejali prehiteti kapitalistične konkurente. ZDA so z Marinerjem 4 res fotografirale površje Marsa, a zgolj z obletom. Rusi so se namenili spraviti sondo v stabilno orbito okoli planeta, nanjo pa namestiti še pristajalnik, ki bi prvi testiral gostoljubnost rdečih tal. A naglica je ponovno terjala svoje. Nekje leto dni pred izstrelitvijo so ugotovili, da vsega tega ne bodo mogli izvesti, in se spravili razvijati povsem novo sondo - zgolj orbiter. RussianSpaceWeb navaja, da so zadnje leto sovjetski inženirji dobesedno živeli na delovnem mestu - spali, jedli in delali v treh izmenah. Naposled so napravo izgotovili, jo opremili s setom svežih znanstvenih instrumentov ter kamero na film, ki je zmogla ujeti 160 posnetkov. Mnogi so glede na naglico zelo dvomili o njej. A Mars-69 št. 521 ni nikoli dobil svoje priložnosti. Tretja stopnja Protona je eksplodirala. Na isti dan so ZDA proti Marsu poslale že drugo uspešno misijo, Mariner 7. Le nekaj dni kasneje so Sovjeti na izstrelišče poslali identično kopijo Mars-69. Tokrat je takoj po vzletu ugasnil eden izmed šestih motorjev in Proton je po 100 metrih zavil nazaj proti tlem in spektakularno eksplodiral. Foto: NASA/NSSDCA
10. Mariner 8 - 1971 - orbiter - ZDA
Okna za elegantno, čim krajšo pot do Marsa se odpirajo na dve leti, in sledeče je prišlo z letom 1971. Kot pričakovano sta ga kanili izkoristiti obe vesoljski velesili. ZDA so pripravile par enakih sond, ki bi (kot prvi) vstopile v orbito Marsa in temeljito preučevale njegovo površje. Ne zgolj fotografirale, temveč pridobivale podatke o topografiji, sestavi površja in temperaturi, podobno še za atmosfero. Skupaj bi v treh mesecih pokrili 70 odstotkov površja. Le kot zanimivost: računalnik na krovu Marinerja je v pomnilnik lahko shranil 512 besed. Pet podpisov slik iz tega članka, torej. No, Pomorščak 8 je raketa ponesla zgolj 1.500 kilometrov stran od izstrelitvene ploščadi nazaj na Zemljo, saj je odpovedala vrhnja stopnja Centaur. Sonda dvojčica, Mariner 9, je svoj del misije opravila. Foto: NASA/NSSDCA
11. Kosmos 419 (Mars 1) - 1971 - orbiter - ZSSR
Odpoved vrhnje stopnje je zavdala Kosmosu 419. Z njim naj bi Sovjeti poskušali prehiteti Marinerja 8, izstreljenega zgolj nekaj dni poprej (in to celo neuspešno). Sonda je bila podobna prejšnjim, a z evropskim dodatkom: instrument za merjenje sončnega sevanja so prispevali Francozi. Naprava je skupaj z vrhnjo stopnjo rakete prispela v parkirno orbito okoli Zemlje in čakala na pravi trenutek za prižig proti oddaljeni tarči. Problem: ni se. Odštevalnik bi moral biti nastavljen na prižig po uri in pol v orbiti. Namesto tega je bil na leto in pol. Naprava je še nekaj časa krožila okoli Zemlje in nato zgorela v atmosferi. Foto: EPA
12. Mars 2 - orbiter, pristajalnik - 1971 - ZSSR
Šele v desetem poskusu so Sovjeti dosegli, kar so tako dolgo želeli. Leta 1971 so v nebo poslali sondo Mars 2. Ta je pol leta kasneje - naphana z znanstvenimi instrumenti - dospela do rdečega planeta in se pravilno vstavila v orbito. Na žalost pa je naletela ravno na obdobje ogromnih peščenih neviht, ki so zajele skoraj celoten planet, in večino opazovanj ter fotografij zapravila za snemanje brezobličnih peščenih oblakov. Vseeno je to ni povsem ustavilo, sčasoma je odkrila, da je planetova atmosfera 5.000-krat sušnejša kot Zemljina, izmerila skrajno mrzle temperature površja in poskrbela za 3D-kartiranje. Še danes kroži okoli Marsa. To pa še ni vse. S seboj je prinesla pristajalni modul, opremljen s padali in protipotisnimi raketami. A padalo se ni odprlo in 2-metrska naprava je z visoko hitrostjo treščila ob tla. Bila je prvi izdelek človeških rok, ki je dospel tja. Če ne drugega, je dostavila manjšo sovjetsko zastavo. Foto: NASA/NSSDCA
13. Mars 3 - orbiter, pristajalnik - 1971 - ZSSR
Kot je očitno bilo že v navadi, so Sovjeti nemalo za Marsom 2 poslali kopijo, nazvano Mars 3. Orbiter je opravil svoje delo in med drugim poskrbel za kartiranje gravitacijskih ter magnetnih polj. Za ščepec več sreče so Sovjeti imeli še s pristajalnikom. Pravzaprav so z njim opravili prvi pravi, "mehki" pristanek na tleh Marsa. Na žalost je iz neznanih razlogov prenehal komunicirati zgolj 14 sekund po pristanku. Pošiljal je že prvo fotografijo, a ker je bil prenos prekinjen, so na Zemljo prejeli zgolj neuporaben zmazek. Do razloga za polom se nikoli niso dokopali. Morda je enotonska naprava še dolgo delovala in izvedla vse načrtovano, zatajile bi lahko zgolj komunikacije zaradi peščenih neviht. Foto: NASA/NSSDCA
13a. Prop-M - rover - 1971 - ZSSR
Mars 2 in Mars 3 sta v nedrjih čuvala vsak svojega roverja, 4,5-kilogramsko vozilce na saneh, povezano s 15-metrskim kablom. Z odpovedjo pristajalnikov sta tudi roverja ostala nesojena. Foto: NASA/NSSDCA
14., 15. Mars 4, 5 - 1973 - orbiter - ZSSR
Nadgrajena inačica prejšnjih orbiterjev, Mars 4, je bila načrtovana kot orbiter. Toda nekje na poti sta odpovedala dva računalnika. Sonda je sicer prispela na razdaljo 2.200 kilometrov do cilja, a ker ni zmogla prižgati upočasnitvenih motorjev, je zgolj švignila mimo. Vseeno je nazaj poslala prgišče fotografij in prvič posnela inonosfero nočne strani planeta. Skoraj identični Mars 5 je sicer vstopil v orbito z manjšim zamikom, toda prenehal delovati po nekaj dneh. Vzrok: puščanje iz instrumenta pod pritiskom, domnevno zaradi trka z mikrometeoridom. Osnovni namen obeh sond je bil komunikacijska infrastruktura z Zemljo za kontakt z roverji. Foto: NASA/NSSDCA
16., 17. Mars 6, 7 - 1973 - pristajalnik - ZSSR
Svoje minute groze je prinesel pristajalnik Mars 6, 600-kilogramska naprava z barometri, termometri, masnimi spektrometri in številnimi drugimi instrumenti za analizo tal ter ozračja. Do tal so jo Sovjeti hoteli pripeljati s padali in retropotisniki, ki bi se prižgali v zadnjih sekundah pred trkom. Vse je šlo v redu prvih 224 sekund spusta. V trenutku, ko bi se morale prižgati raketice, pa o napravi ni bilo več ne duha ne sluha. Ocenili so, da je priletela na tla s hitrostjo 61 metrov na sekundo. Tudi podatki, ki jih je med spustom v živo pošiljala domov, niso bili uporabni zaradi poškodovanega računalniškega čipa. Na zadnje so krivdo naprtili za identični Mars 7, ki je planet le malo kasneje zgrešil za tisoč kilometrov. Foto: NASA/NSSDCA
Y. Viking 1 - 1975 - orbiter, pristajalnik - ZDA
Zaradi prelomnosti omenjamo še drugi veliki uspeh, misijo Viking 1, s katero so ZDA izvedle prvi mehki pristanek in uspešno delovanje na tleh, od koder je Viking 1 poslal tudi prve fotografije. Foto: NASA/NSSDCA
18., 19. Fobos 1 & 2 - 1988 - orbiter, pristajalnik, skakljač - ZSSR
Polom za polomom naj bi sovjetsko politično vodstvo tako razhudil, da kar 15 let ni bilo pripravljeno odobriti niti ene misije na Mars več. Vmesni čas so sovjetski znanstveniki potrošili za raziskovanje Venere in tudi večkrat pristali na površju tega peklenskega, nekoč Zemlji podobnega planeta. Šele leta 1988 se je nabralo dovolj zagona in podpore za vrnitev h grobišču Marsa. Razlog: luni Fobos in Deimos, še neraziskani nebesni telesi. K ponovnemu zagonu je prispevalo tudi veliko zanimanje mednarodne skupnosti, in tako je k sovjetskemu programu Fobos v osemdesetih pristopilo kar 14 držav z obeh strani železne zavese. Načrt je bil velikopotezen: dve sondi, Fobos 1 in Fobos 2, bi na poti proti Marsu preučevali Sonce, nato Mars sam, pa še njegovi luni. Kako? Po vstopu v orbito okoli Marsa bi jo jo počasi, počasi sinhronizirale z luno Fobos. V vmesnem času bi lahko temeljito preučile matični planet. Ko bi orbita povsem sovpadla z naravnim satelitom, bi jo s finimi popravki pripeljale vse do nekaj deset metrov oddaljenosti. Obe sondi sta bili opremljeni vsaka s svojim pristajalnikom DAS, malo napravico, ki bi se spustila na površje in se za vsaj eno leto pripela s harpuno. Fobos 2 je imel tudi skakljača, pristajalno sondo PROP-F. Ta bi se od površine lune odbijala in tako izvajala meritve na širokem področju. Nu, kaj je šlo narobe? Ponovno je razvoj tekel pod časovnim pritiskom. Vso opremo so morali razviti v praktično treh letih. Posledično je bilo premalo testiranja tako programske kot strojne opreme, vse skupaj pa so začinili notranji boji med ruskimi institucijami za prevlado nad obetavnim projektom, piše RussianSpaceWeb. Za Fobos 1 je bila usodna programska napaka. Na računalniku so po nesreči pustili del testne kode, ki je predvidevala izključitev nekaterih naprav. Sprožil pa jo je en sam napačen znak v seznamu ukazov, ki so jih rutinsko poslali sondi sredi poti do Marsa. Seznam ni bil pregledan zato, ker je računalnik, ki bi to moral storiti, začasno odpovedal. Na Fobosu 1 so bili posledično izključeni sistemi, ki skrbijo za orientacijo v prostoru. Paneli sončnih celic niso bili več pravilno usmerjeni in naprava je kmalu ostala brez električne energije ter zmrznila. Kaj pa Fobos 2? Ta je dospel do Marsa, ga temeljito premeril in se na 200 kilometrov približal Fobosu, kjer je tudi izvedel nekaj edinstvenih nalog. Toda dodatno približevanje in uporabo pristajalnikov je preprečila nenadna izguba stika, ki je še do danes niso dokončno pojasnili. Možna razlaga je odpoved čipov, kot že na številnih poprejšnjih misijah. Dva od treh čipov za nadzor letenja sta skoraj odpovedala že precej prej. Foto: NASA/NSSDCA
20. Mars Observer - 1992 - orbiter - ZDA
Z Vikingi pridobljeno poznavanje Marsa so se ZDA leta leta 1984 namenile razširiti z novim marsovim satelitom. Tako kot Hubblov teleskop je tudi ta projekt postal predmet večih zamikov in podaljšanj zaradi katastrofe z vesoljskimi čolnički. V vesolje je Mars Observer poletel okleščen številnih znanstvenih instrumentov šele leta 1992. Prišla je dokaj daleč, a le tri dni do Marsa utihnila. Verjeten razlog je bil slab ventil, skozi katerega sta lahno uhajala gorivo in oksidant, nato pa eksplodirala. Foto: NASA/NSSDCA
21. Mars 96 - orbiter, pristajalnik, penetrator - 1996 - Rusija
Prvi posovjetski poskus odprave globlje v Osončje je Rusija izvedla leta 1996. Mars 96 je bil velikopotezen in kompleksen večdelni podvig: pravzaprav največje znanstveno vesoljsko plovilo tistega časa. Temelj je bil marsovski orbiter, načrtovan na izboljšani Fobosovi strukturi. Nosil je dva 20-kilogramska pristajalnika. Ta bi pristanek morala izvesti s pomočjo padala in napihljivih zračnih blazin. Satelit bi medtem izvajal takšno orbito, da bi ga ponesla zgolj do 300 kilometrov višine. Nato bi na površje odvrgel še dve povsem samosvoji napravi: penetratorja. To sta bili dve napravi v obliki igle, ki bi morali prileteti z veliko hitrostjo (80 metrov na sekundo) in se zapičiti več metrov v tla. RussianSpaceWeb poroča, da so ruski razvijalci vse to razvijali z velikim entuziazmom in trdi ekonomski situaciji navkljub, saj so pogosto ostajali brez plačila. Poskrbeli so tudi za obsežne preizkuse opreme, da se ne bi ponovila situacija s Fobosom. Kaj je potem šlo narobe? Raketa. Ogromno napravo je dostavila v orbito, toda tretja stopnja je ni ponesla proti cilju, temveč se je prižgala v napačni smeri. Tako je Mars 96, zadnji veliki up neposredno posovjetske Rusije, kmalu zatem zgorel v atmosferi Zemlje. Propadu je sledilo dolgo zatišje v ruskem planetarnem programu. Foto: NASA/NSSDCA
22. Mars Global Surveyor - 1996 - Mars - ZDA
Nasin satelit Mars Global Surveyor spada med zelo uspešne misije. Izstreljen je bil leta 1996 in deset let krožil okoli Marsa. Toda misija se je vseeno končala predčasno in po človeški napaki. Naprava je zaradi redundance imela naloženi dve identični kopiji programske opreme. Dva upravljavca sta med osveževanjem programja po nesreči naložila različni kopiji. Nepravilnost so odkrili in odpravili, a z novim hroščem, ki je nepravilno naslovil nekatere lokacije v pomnilniku. Mesece pozneje je računalnik poskušal prebrati prav te lokacije, kar je privedlo do kaskade napačnih ukazov in tudi napačnih samodiagnoz sonde in nazadnje do dela v "varnem načinu". Naključje je hotelo, da je bil Global Surveyor prav takrat orientiran z baterijo proti Soncu. Baterija se je pregrela in odpovedala, vesoljsko plovilo pa je odšlo v zgodovino. Foto: NASA/NSSDCA
23. Nozomi - orbiter - 1998 - Japonska
Japonska Jaxa spada med štiri najuspešnejše vesoljske agencije, toda Nozomi slovesu ni koristil. To je bil njen prvi poskus medplanetarne misije. Jaxa je s 500-kilogramsko sondo nameravala meriti Marsovo ionosfero, magnetosfero, predvsem pa dokazati lastne kapacitete. Upanje, kar Nozomi pomeni, se je izjalovilo že na poti proti Marsu. Sonda je naletela na močan sončni izbruh, ki je poškodoval elektroniko. Med posledicami je bila tudi zamrznitev potisne kemikalije hidrazin. Nozomi je bil tako skoraj neupravljiv in je zgolj švignil mimo Marsa. Foto: NASA/NSSDCA
24. Mars Climate Orbiter - orbiter - 1998 - ZDA
Ste se že kdaj jezili zaradi pretvorbe med palci in centimetri? Zagotovo so se leta 1999 na Nasi, saj jih je zmeda med metričnim in imperialnim merskim sistemom stala 350 milijonov dolarjev vredne sonde. Kopni informacijski sistem je namreč nekaj ukazov sondi poslal v angleški enoti (funt na sekundo) namesto v metrični (kilogram na sekundo). Zaradi tega je naprava postopek utirjenja v orbito začela mnogo prenizko in razpadla v atmosferi Marsa. Foto: NASA/NSSDCA
25. Mars Polar Lander - pristajalnik - 1999 - ZDA
Južni pol Marsa, poln različnih tipov ledu, bi pobližje posnel Mars Polar Lander, če ne bi spodletel pristajalni postopek. Analize so pokazale, da so se protipotisne rakete na hidrazin, ki bi morale poskrbeti za dovoljšnje zaviranje, ugasnile prehitro. Naprava je najbrž v tla udarila s preveliko hitrostjo. Mikrofon na krovu ni nikoli ujel zvoka Marsa. Foto: NASA/NSSDCA
26. Deep Space 2  - penetrator - 1999 - ZDA
Tudi Amerika je poskusila z dvema penetratorjema. Ista raketa kot Mars Polar Lander je v vesolje ponesla tudi dve sondi Deep Space 2. Ti sta se kot načrtovano z veliko hitrostjo zaleteli v površje Marsa, pri čemer je del ostal nad tlemi, kovinski uteži pa sta se zarili globoko navzdol. Le da se iz neznanega razloga nista oglasili nazaj. Foto: NASA/NSSDCA
27. Beagle 2 - pristajalnik - 2003 - Vesoljska agencija Združenega kraljestva - VB
Na prelomu tisočletja je Združeno kraljestvo hotelo obuditi nekaj raziskovalnega duha iz časov Jamesa Cooka, Charlesa Darwina in drugih raziskovalcev. Sestavili so pristajalnik Beagle 2, ga posadili na isto raketo kot Esin Mars Express in ga poslali navzgor, upajoč na prestižen dosežek. Zadeva je mehko pristala, a zmaga je bila kisla. Melodija pesmi ansambla Blur, ki bi jo Beagle 2 moral poslati nazaj proti Zemlji kot neke vrste kulturni mejnik, ni nikoli zapela. Pristajalnik namreč ni dovolj razvil sončnih celic in hitro ugasnil. Po pristanku ni oddal nobenega signala. Foto: Beagle 2
28., 29. Fobos-Grunt & Yinghuo-1 - orbiter, pristajalnik, vrnitev vzorca - 2011 - Rusija, Kitajska
Leta 2011 je Rusija hotela zapreti odprto rano in se vrniti k Marsovi luni Fobos. Na njej bi sonda pristala, pobrala 200 gramov vzorca in ga poslala nazaj na Zemljo. Tudi tokrat je zatajila tretja stopnja rakete, saj se je namesto k Marsu pognala naokoli po atmosferi Zemlje. Fobos-Grunt se je počasi vrnil nazaj vanjo in zgorel. Na isti raketi je bil prvi kitajski poskus Marsove sonde. Foto: NASA/NSSDCA
30. Schiaparelli - testni pristajalnik - 2016 - Esa, Roscosmos
56 let po prvem poskusu marsovske misije vesolje še vedno kaže zobe. Esin pristajalnik Schiaparelli, v Italiji razvit, je v Mars treščil s hitrostjo nekaj sto kilometrov na uro. Čez pet let bodo tudi zato evropski inženirji stiskali zobe, ko bo po podobni poti šel rover. Uspeh je vse prej kot zagotovljen. Foto: ESA/ATG medialab
Prijavi napako
Komentarji
g3nius.
# 22.10.2016 ob 15:29
Komentarji bodo na nivoju, že vidim. Dejstvo je, da pač poslat robota par tisoč kilometrov stran na drug planet pač ni lahka naloga, ampak seveda so za to krivi marsovci, falls flag operacije in židje. Pa lep vikend
tim sein
# 22.10.2016 ob 16:56
@democenzus
Ker je mal žalostno, da s takim sklepanjem haraš po svetu... In volitve so tudi eno tako področje, kjer smo odvisni od lahkotnih sklepanj naših sodržavljanov...
tim sein
# 22.10.2016 ob 16:06
@democenzus
Ti si volilec, ane?
Olorin
# 23.10.2016 ob 02:07
Tako je! Tudi mene zanima, koliko vojn se je zacelo zaradi denarja, namenjenega raziskovanju Marsa!! Pricakujem izcrpen clanek s financnim porocilom Nase in ameriske vlade ter grafikon denarnih tokov v 40-letnem casovnem okvirju!! Pa hitro, zaradi tele Schiaparellijeve polomije so se letos ze zgodili spopadi na armensko-azerbajdzanski meji!
Rasta75
# 23.10.2016 ob 19:49
Ramus
Proračun NASE je nekaj manj kot 20 miljard $ letno. Za eno leto vojne v Iraku, pa so ZDA namenile dobrih 1000 miljard $. Za samo eno leto ubijanja, oz. uničevanja življenj, za katere vemo, da so bila. To bi te moralo spravljati v jok!
Sicer pa, možnost obstoja življenja na Marsu še zdaleč ni izključena.
Rasta75
# 22.10.2016 ob 18:48
pašeresje: "zakaj ne kopirajo ameriških uspešnih misij? je preveč denarja?"

Zaka rabimo BMWje, Mercedese, Ferrarrije, Renaulte,...? Mar bi kopirali Forde. :P
paladin111
# 22.10.2016 ob 18:22
Dober članek. Naslednjega predlagam: vse uspešne misije na Mars, s posnetimi slikami vsake misije...
movingCake
# 24.10.2016 ob 10:49
mandan,

tole http://epic.gsfc.nasa.gov/ verjetno ne šteje ker se osvežuje samo na približno 2 uri?
movingCake
# 25.10.2016 ob 15:45
mandan

imas kje kaksen prime slike, kako naj bi zemlja izgledala iz vesolja?
mandan
# 24.10.2016 ob 09:42
Pravljice za otroke.

Zato imamo toliko slik z Marsa, ki so jih naredili na mamici Zemlji.

Kdor temu verjame je resnično na nivoju predšolskih otrok.

Kot prvo naj objavijo sliko Zemlje iz vesolja, in pokažejo realen film koliko satelitov kroži okol zemlje.

In ne me basat s CGI (računalniško obdelano sliko).
G.Bruno
# 23.10.2016 ob 10:31
Dick Kurchevich
mater, že več kot 100 let uporabljamo "blow sumtin´up" tehnologijo za pogon, se nobenem ne zdi to malo čudno ?
Ne. Tehnika samo "blow me" se je izkazala za neučinkovito.
Dick Kurchevich
# 23.10.2016 ob 08:57
...naciji so gor že od 30-tih prejšnjega tisočletja, kje je članek o tem ? :-))) mater, že več kot 100 let uporabljamo "blow sumtin´up" tehnologijo za pogon, se nobenem ne zdi to malo čudno ?
mb128
# 23.10.2016 ob 21:05
Mimogrede, oprosti admin sploh ni v smislu članka, do sedaj sem smatral da lahko obstajajo samo zombi računalniki a petkov dogodek je vse postavil na glavo. Po novem obstajajo zombi tiskalniki, zombi spletne kamere, zombi.... Jejhata, jejhata kam smo prišli.
Kakorkoli že upam, da bo jutri pod to rubriko tudi kakšen članek glede tega in še enkrat oprosti admin za tale vdor.
P.S.
Nestrpno pričakujem kaj bo naš hišni ekspert KKorupcija zapisal glede tega!
Pa lahko noč želim vsem skupaj!
Ramus
# 23.10.2016 ob 19:04
Če samo pogledaš kaj vse so sestavili, koliko denarja so porabili in koliko časa, da bi ugotovili ali je življenje na Marsu, kar sicer že vemo da ni, gre človeku naravnost na jok,...
mineral
# 22.10.2016 ob 20:19
Zahvaljujem se avtorju ćlanka, ker je tako lepo,
tudi cinično, opisal raziskovanje pikice (planeta)
na našem nebu!
G.Bruno
# 22.10.2016 ob 19:54
paladin111
Dober članek. Naslednjega predlagam: vse uspešne misije na Mars, s posnetimi slikami vsake misije...
http://mars.jpl.nasa.gov/programmissions
/missions/

Problem je, ker bi bil članek preveč ameriško obarvan. :)
mandan
# 25.10.2016 ob 13:15
movingCake

sem pogledal. Računalniško obdelana slika in nič druzga.

Če gledaš zemljo iz vesolja, vidiš samo sive koprene bolj podobne beli megli in ne plave zemlje kot jo vidiš na teh animacijah.

S tem da so te animacije dokazano fotoshopi, da o filmih ne govorimo, ker jih ni v tej obliki. Da o failih ne govorimo.
tvojfrend
# 24.10.2016 ob 11:12
Na Marsu je življenje:





Fosil crinoida na Zemlji:

mb128
# 23.10.2016 ob 10:49
No, vidim da nekateri filozofirate. Bom pa še jaz malo.
Sonda se nikakor ni raztreščila na površini Marsa. Že v zraku so jo namreč prestregle, lahko bi tudi rekli ugrabile marsovske sile. Torej, poročilo je fake, dejansko se je zgodilo srečanje čisto posebne vrste!
sagoza
# 22.10.2016 ob 23:36
dajte raje v denarju napisati koliko je to igračkanje stalo davkoplačevalce, in koliko vojn se je začelo zaradi tega denarja in koliko onesnaženja posledično pustijo za sabo te igrice...
democenzus
# 22.10.2016 ob 17:47
u mislih sem pa mel solar tube, kjer je notranja stran tud iz neke folije, pa se pol vse skup pac pregreva zarad loma svetlobe
pašeresje
# 22.10.2016 ob 15:18
zakaj ne kopirajo ameriških uspešnih misij? je preveč denarja?
mb128
# 22.10.2016 ob 15:00
Hja, le kaj naj zapišem?!
Če mene vprašate so tukaj več kot očitno prisotni nekateri faktorji katerih pomen podcenjujemo ali pa so nam še neznani. Dejstvo da je bilo neuspešnih misij kar za 2/3 je vsaj zame odločno preveč!
Sicer pa, hehe, kaj pa če mali zeleni nikakor nočejo, da bi jih odkrili ker je pač tukaj, na Zemlji za njihove pojme preveč noro?!
Mimogrede, toliko o tem, da bo človeška noga stopila na Mars v 30. letih t.s.. O Musku pa smatram, da ni sploh vredno zgubljati besed!
P.S.
Zakaj niste zapisali, da je Juno v safety mode iz nam neznanih razlogov?!
democenzus
# 22.10.2016 ob 17:46
kaj pa sklepam zdej, pravm da je en kup zapiganga pleha
lahko bi bil pa cez en lepsi pa bolj prakticn pokrov
democenzus
# 22.10.2016 ob 16:24
kaj ma to veze
democenzus
# 22.10.2016 ob 15:45
Vcasih je Mars veljal za vroci planet, no zdej vemo kolk je vroc, ampak vseen te naprave s to folijo so res fascinantne, ampak ta tazadnja, Schiaparelli, ma tolk te folije pa enga pleha k da bi jo zlotar delu, tko da ne vem kolk se soncna svetloba odbija pa stvar pregreva, a ne bi bilo lazje en pokrov konvekten cez dat pa reseno!? ta folija je men skos bolj smesna
SamoRes
# 22.10.2016 ob 14:50
Kaj že hočemo s tem doseč? Spomenik kot faraoni pri gradnji piramid, da bomo zapičili zastavico na gole skale in se trkali kdo bo prej?
malikaliber
# 22.10.2016 ob 14:48
Pa naj še kdo reče, da so vsi ti ponesrečeni poskusi naključje
...
Kazalo