Izid računalnikovega
Izid računalnikovega "gledanja" Matrice. Foto: Benjamin Grosser

Osrednja značilnost raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih razmerah, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih z znanstvenimi metodologijami in tehnologijami. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (KSEVT) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.

KSEVT
KSEVT je zavod za kulturalizacijo vesolja iz Vitanja. Glede na napovedi kolonizacije nekaterih tujih teles še v času življenj obstoječih generacij bo tema človeške kulture zunaj meja Zemlje vedno bolj aktualna. Foto: KSEVT

Grosser je v okviru Vesoljskega vida predstavil svoj projekt Računalniki gledajo filme, ki si ga bo kmalu mogoče ogledati v KSEVT-u v Vitanju. Več v krajšem intervjuju.


Projekt Računalniki gledajo filme (ang. Computers Watching Movies) odpira niz vprašanj o vidu in pogledu, če ju razumemo kot preprosti, osnovni sposobnosti: projekt jasno pokaže, da je tisto, kar vidimo, povezano s tistim, kar domnevno že vemo o svetu, z našimi kulturnimi koordinatami. S čim je pri vašem projektu pogojen računalniški vid?
Medtem ko se človeški vid, kot pravite, razvija skozi kulturo, je računalniški vid bolj podoben nepopisanemu listu. Računalniki ne odraščajo ob filmih in televiziji, kjer bi se lahko učili, kako gledati vizualne medije in spremljati njihov zgodovinski razvoj. Računalniki dobivajo naloge, pri katerih morajo z računskimi orodji zbirati, razčlenjevati, tolmačiti in shranjevati tisto, kar vidijo.

Obenem je nemogoče zasnovati sistem računalniškega vida, ki bi bil popolnoma nepristranski oz. ne bi imel nikakršnih omejitev: tudi računalniki so namreč kulturni proizvodi. Vse metode, ki jih uporabljajo za prepoznavanje vzorcev, razvrščanje predmetov itn., so zasnovali ljudje. Enega izmed načinov za zmanjševanje našega vpliva na to, kako sistemi vidijo reči, ponuja umetna inteligenca, ki sistemom dovoljuje, da med procesom gledanja do določene mere postanejo agensi. A morda je dejstvo, da računalniki nujno vidijo svet drugače kot kateri koli človek, še pomembnejše od sposobnosti delovanja in od kulturne distance. Ta razlika omogoča računalniku, da deluje kot računski drugi, kot posthumanistični zunanji opazovalec, ki nam ne kaže le, kako stroji vidijo, ampak tudi, kako kultura omejuje človeško izkustvo.

Po katerem načelu ste izbirali filme, ki ste jih vključili v projekt?
Z vidika pragmatičnosti sem si želel, da bi vsak gledalec na seznamu vključenih del našel vsaj en film, ki ga je že videl. Pomemben del izkušnje pri projektu Računalniki gledajo filme je namreč trenutek, ko gledalec potegne vzporednico med tistim, na kar se v danem trenutku osredotoča sistem, in svojim vizualnim spominom na ta odlomek. To je eden izmed razlogov za to, da so odlomki med seboj različni glede na žanr in starost, vsi pa so odlomki iz priljubljenih filmov.

Drugi razlog za različno starost posnetkov tiči v tem, da me je zanimalo, ali se spremembe v filmski kompoziciji in režiji, ki sledijo z razvojem kinematografije, kakor koli odražajo v načinih, kako filme vidi računalnik. Če primerjamo odziv sistema na filma Taksist (1976) in Annie Hall (1977), najstarejša med izbranimi filmi, s tistim, ki ga je proizvedel ob ogledu filmov Izvor (2010) in Matrica (1999), bomo opazili pomenljive razlike v gostoti, perspektivi, premikanju kamere itn. Ogled nabora posnetkov, ki ga opravi sistem, tako kaže na spremembe režijskega sloga.

Poleg tega so vsi posnetki, ki sem jih izbral, na neki način povezani s tem, kako mi sami vidimo in kako "smo videni" v razmerju do strojev in sistemov (v širšem pomenu besede).
Se vam je pri tem, na kaj se je sistem, ki je gledal filme, osredinil, oz. pri tistem, kar je dozdevno popolnoma zanemaril, zdelo kaj posebej zanimivega?
Ko računalnik vidi eksplozije v odlomku iz filma Izvor, jih gleda kot niz majhnih, ampak hitrih sprememb v vidnem polju. Povedano drugače, pritegne ga gibanje vsakega malega delca, ki frči naokrog po kadru. Računalnik se v bistvu osredotoča na tako veliko teh gibov, da nove risbe, ki jih proizvaja, hitro izničijo tiste, ki jih je naredil malo prej. Ko pa isti posnetek gledam jaz, pravzaprav gledam začetek, izvor eksplozije in mojo pozornost najbolj pritegnejo tisti deli kadra, ki se ne premikajo. Gledam igralce in čakam na njihove odzive na dogajanje. Ta razlika v vidu me zanima, saj me vodi k vprašanju, kako na primer moje razumevanje zgodbe potencialno usmerja to, kako vidim.

Česar računalnik ne vidi in kar jaz vidim povsod, je občutek kontinuitete, ki ga ustvarja zgodba. Ko gledam Nea v Matrici, ki se poskuša prebiti skozi množico ljudi, ki hitijo po pločniku, me ne zmotijo in ne zmedejo nenehne spremembe v perspektivi več kamer, ki snemajo dogajanje z različnih razdalj, višin, ob različni povečavi in iz različnih položajev. Izkušnje z gledanjem tovrstnih obratov perspektive, kakor se pojavljajo in delujejo v vizualnih medijih, so me naučile, da te kadre prepletam, tako da se v mojem umu pretvorijo v enotno sliko dogajanja. Računalnik pa nima te zgodovine in tako ne more preprosto vleči povezav med enim in drugim rezom. Vsak kader dojema samostojno, predmete v svojem vidnem polju pa ves čas motri iz bolj nevtralnega položaja. To ima svoje prednosti in zagate, znova pa bi rad poudaril, da bi nam ta drugačen način videnja lahko ponudil nove vpoglede in nov način razumevanja snovi, ki jo gleda računalnik.

Zdi se, da je projekt dobro izhodišče za premislek o našem pristopu k raziskovanju vesolja. Kaže, da čeprav računalnike uporabljamo kot mehanizem za raziskovanje vesolja, vesolja ne raziskujemo nujno na enak način, kot bi ga računalnik. Se vam zdi, da bi vaša programska oprema, kakršno ste uporabili pri tem projektu, lahko kako pripomogla k razvoju raziskovanja vesolja?
Zagotovo smo zelo napredovali v svojem razumevanju planetov, zvezd in fizikalnega vidika potovanja po vesolju; tako zelo, da smo in bomo še naprej izdelovali in izstreljevali stroje, ki sežejo vse dlje in dlje v vesolje. Večjo težavo pa imamo pri razmišljanju o razumnem življenju, ki ga še nismo srečali. Tako skozi znanost kot skozi znanstveno fantastiko napovedujemo in si zamišljamo, kako bi lahko bila videti ta bitja, kje bi jih lahko našli in kaj bi lahko producirala. Ampak če nas ne bo vodila izjemno natančna slutnja, se prav lahko zgodi, da bodo naša pričakovanja obupno nenatančna in nas bodo tako le omejevala pri našem iskanju. Sistem vida, kakršnega uporabljam pri projektu Računalniki gledajo filme, bi lahko služil kot model za alternativne metode raziskovanja. Kaj če na primer ne bi narekovali strojem, naj iščejo zgolj določene tipe planetov ali okoljskih parametrov, v katerih bi se lahko razvilo življenje, ampak bi k njihovim nalogam dodali tudi iskanje kulturnih proizvodov in artefaktov, ki bi jih takšno življenje lahko proizvajalo? Sistem, ki bi bil zadolžen za prepoznavanje takih artefaktov, bi nam lahko pomagal preseči svoje kulturne omejitve in pričakovanja, ko si bomo zamišljali, kako bi lahko bilo videti tisto drugo življenje in kako bi lahko delovalo.
Video 1: Matrica

Video 2: Lepota po ameriško

Video 3: 2001: Vesoljska odiseja











Osrednja značilnost raziskovanja vesolja je odsotnost osebne izkušnje opazovanja. Človeška zaznava je omejena na čutila, ki so se razvila za potrebe preživetja v zemeljskih razmerah, tako da z njimi neposredno ni mogoče zaznavati zunajzemeljskega prostora. Zato se je razumevanje prostora zunaj osebne izkušnje skozi zgodovino spreminjalo vzporedno z razvojem filozofije mišljenja, tako v znanosti kot v umetnosti. Današnje razumevanje vesolja tako navidezno temelji predvsem na znanstvenih podatkih, pridobljenih z znanstvenimi metodologijami in tehnologijami. Pridobivajo se v širšem elektromagnetnem spektru, ki ga človek s svojimi čutili ni sposoben zaznati. Tudi sami astrofizikalni pojavi so tako zelo drugačni od fizikalnih pojavov na Zemlji, da se jih ne da ilustrirati z izkustvenimi prispodobami. Zato se za potrebe znanstvene vizualizacije uporabljajo različne reprezentacijske oblike, računalniške animacije podatkov ali algoritmov, računalniške simulacije, informacijske vizualizacije, površinski in prostorninski renderji ter kompozitne fotografije. Kako torej človek vidi nevidno? Kakšne so razlike med znanstveno in umetniško abstrakcijo? Predvsem pa, zakaj določene podobe tako izrazito vplivajo na človeštvo? Vse to raziskuje Kulturno središče vesoljskih tehnologij (KSEVT) skozi program Vesoljski vid. Ker gre za vprašanja širšega polja od astrofizike in opazovalnih tehnikalij, nanje poskušajo odgovoriti in jih reflektirajo skozi strokovnjake različnih polj znanosti, humanistike in umetnosti. Ikone nevidnega so gostje MMC-ja vsako soboto.