Ti si sin od Ludvika? Bil je zaveden Slovenec. Ni prav, da smo ga ubili! Sva si roko dala in to jaz štejem, kot spravo s tem človekom.

Milan in Mari Keržič

Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno. Milan pa je bil rojen v trdni kmečki družini v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je pozneje postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostalo družino so bili izgnani, pozneje ga je vzela k sebi teta v Framu na Štajerskem, tam je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Ko je bil star 14 let, sta s teto preko Rdečega križa odšla v Argentino, tam so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov, tako je imel Milan sprva težave tudi s tem. Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila in postala ena najbolj aktivnih članov slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce in takšno razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je potem, ko so predvojna društva usahnila, vse, kar je slovenskega, združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so obiskali Slovenijo, in Mari se spominja: »Ko smo prišli na jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo, prižgimo radio. In damo radio, pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjeti, smo se jokali.« Od takrat so večkrat obiskali prvotno domovino. Milan in Mari ste se zavzeto vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj notri, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika  Slovenca, domovini ob koncu oddaje zaželita lepo prihodnost in sožitje med prebivalci.