Mati, jaz nisem bil zraven!

Marija Trček - Mravljetova

Izjemno pričevanje Mravljetove Marije z Brezovice nam daje vpogled v ene najbolj tragičnih umorov, ki so se zgodili junija 1942 in povzročili razkol med Slovenci. Partizani so vdrli v hišo ugledne in premožne Mravljetove družine na Brezovici, pobili gospodarja in tri sinove in oropali njihovo domačijo. Prav zato je v vasi in okolici začela nastajati oborožena zaščita, najprej vaške straže in pozneje domobranci. Marija se dobro spominja predvojnih razmer, živeli so lepo družinsko življenje, treba pa je bilo trdo delati. Oče je bil ranjen v prvi svetovni vojni, sicer pa je bil izredno družaben in podjeten človek; zgradil je novo hišo, imeli so že vodovod in elektriko. Preživljali so se z gostilno, mesarijo in kmetijo. Pri hiši je bilo devet otrok. Prav na predvečer tragedije je bilo še posebej veselo: »Otroci smo se igrali na vrtu, Peklajevi in naši, to je bilo tako veselje, da ga še zdaj ne morem pozabit. Takrat je bila zadnjič družina skupaj. Ponoči se je pa zgodilo.« Po vojni je bila družina razbita, starejši so odšli iz Avstrije naprej v ZDA. Kmalu po vojni jim je komunistični režim pobral še preostanek premoženja in v hišo naselil tuje ljudi. Marija se spominja: »Vsak teden, skoraj vsak dan je prišel kateri, da je premetaval hišo. Okamneli smo, stal si pri miru kot kamen. Zaplenili so nam vse, tudi žlice so prešteli … Veselja v hiši ni bilo več. Mame jaz nisem videla nikdar, da bi se posmejala. Jokala je pa zmeraj.«  Mimo hiše so mnogokrat hodili in vpili: »Smrt izdajalcem!« Vendar pa Mravljetovi z izdajo niso imeli popolnoma nič. Pač pa je k Mravljetovi mami po vojni prihajal tudi partizan Cjuha, in kot se spominja Marija, venomer ponavljal: »Mati, jaz nisem bil zraven!« Zveza borcev se družini do danes ni opravičila in ni pojasnila grozovitega početja likvidatorske skupine Dolomitskega odreda. Marija pravi, da bi lahko vsi skupaj znoreli od grozot, ki so jih doživeli, vendar je imela mama posebno moč – moč vere, in s pomočjo tega so prestali tudi najtežje preizkušnje. Veliko so jim pomagali tudi strici in sosedje. Ko se je poročila in je prišel moški v hišo, so nekoliko lažje zaživeli, pravi Marija. Rodili so se jima štirje otroci, Marjan, ki je bil član Slovenskega okteta, pa je že pokojni. Marija veliko razmišlja o preteklem tragičnem dogajanju, podoživlja noč, ko je izgubila očeta in brate, ter sklene: »Vem, da so vsi v nebesih. Bili so pravi ljudje in ne kakšni razbojniki … Jaz še za moje sovražnike molim. Za tiste, ki vem, da so, molim vsak večer.«