»Afrika je kontinent drugačen od drugih; poln kontrastov, prvinski, raznolik in divji. Med popotniki vzbuja večno strast in hrepenenje, strah in surovost. Ne tako daleč nazaj je stala samo še ena črna pika na globusu sveta, kot izziv prvim popotnikom in raziskovalcem. Mnogi so tukaj pustili svoja življenja in z vsako smrtjo je nastajal mozaik še zadnjih neodkritih poti sveta, in Afrika je prav zaradi vsega naštetega najboljši potovalni poligon,« pripoveduje turistični vodnik agencij Oskar in Ravbar potovanja Senad Osmanaj, ki je bil gost rednega mesečnega potopisa na Radiu Maribor, pred nedavnim pa je Mariborčanom predaval tudi v okviru popotniškega društva Vagant.

»Vsak popotnik na začetku potuje zato, da bi nekaj videl, a z leti se vprašaš, kako je že zgledala neka turistična točka, ki si jo nekoč obiskal. Vsi smo bili v Parizu na Eifflovem stolpu ali pa na Kipu svobode v New Yorku, ampak kaj si tam videl, pa že več ne veš. Kmalu ugotoviš, da si pozabil, saj so to videle tvoje oči. Nikoli pa ne pozabiš tistega, kar se ti zgodi, kar ti sede v srce ... včasih potrebuješ fotografijo, da se spomniš dogodkov, vendar takoj, ko jo vidiš, se spomniš, kaj se te je tam dotaknilo ... Zato potujemo, da bi doživljali ...«

In doživeli ste tudi Afriko ... gre za celino drugačno od drugih; polno kontrastov, prvinsko, raznoliko in divjo. Med popotniki vzbuja večno strast in hrepenenje, strah in surovost. Kako ste prvič doživeli Afriko in kasneje, ko ste se vračali tja?

»Afrika je mama sveta, zibelka človeštva ... Afrika je tudi najbolj divja celina, zelo zanimiv potovalni poligon, tam doživiš čisto vse. Na začetku sem se otepal Afrike, zame je bila prevelika ovira, raje sem imel nežnejše destinacije, kakršna je denimo Azija. Z leti, ko sem nabral popotniške izkušnje, sem se odpravil v Afriko, deželo, ki zagotovo pusti globoke sledi pri vsakem popotniku. Je celina, ki je ne pozabiš, prepolna kontrastov, prelepa, prebogata ... Je tista, ki te vrne na začetek razmišljanja o tem, kdo si, od kod prihajaš in kam greš.«

O Afriki imamo stereotipe, da je revna, črna, uboga, polna bolezni, a najbrž je veliko več kot to. Kakšno je pravo afriško življenje?

»Afrika je vse. Je revna, bogata, je dežela črncev, belcev, je dežela plemen, ki prakticirajo animizem in je dežela civilizacije, kjer sta doma tako krščanstvo kot islam. Ena celina kot prispodoba za ves svet.«

Kaj bi rekli o ljudeh?

»Ljudje imajo nekaj nenavadnih običajev. Človeško življenje ni vredno nič, ali pa zelo malo, tam starši ubijejo svoje otroke, če so invalidni in od njih ne bo koristi. Vrednost življenja je največja razlika med razvitimi deželami in deželami tretjega sveta ...«

Kaj pa izobrazba ... ta je še vedno privilegij bogatih in ni pravica.

»V Afriki je tako, veljaš toliko kot imaš denarja ... podobno je z izobrazbo. Torej ogromno prebivalcev Afrike nima dostopa do šol. Tisti, ki ga imajo, pa se veliko ne naučijo, predvsem zaradi načina življenja. Že kmalu namreč spoznajo, da jim izobrazba ne koristi veliko. Če se niso pripravljeni seliti v mesto, so zaman hodili v šolo. Bolje je ostati na podeželju in delati na polju, saj potem veš, kaj dobiš. Če posadiš seme boš dobil krompir, riž, koruzo ... Po drugi strani tudi vedo, da če otroka pošljejo v šolo, bodo ostali brez prihrankov, ob tem pa ni nujno, da bo uspešen. In še ... Afričani niso marljivi delavci, učijo se in delajo po liniji najmanjšega odpora ...«

Zanimiva je tudi jezikovna pestrost ...

»Jezikov je ogromno. Vsako pleme ima svoj jezik. Vsaka država ima svoj jezik. Potem so vplivi narodov, ki so kolonizirali te dežele. Najbolj zanimiv jezik, ki obstaja je zelo nenavaden, pravijo mu KLIK, torej, ko govorijo klikajo. Sam tega ne znam, je pa to značilno za pleme Zulu, ki živi na jugu afriškega kontinenta ...«

Kako bi razviti svet lahko pomagal afriškim državam?

»Predvsem se ne bi smeli vmešavati v njihove notranje težave. Razviti svet jih je vedno izkoriščal in glede na situacijo jim lahko pomagamo le tako, da jih naučimo, kako živeti oziroma kako poskrbeti zase. Narobe je, da greš v Afriko in daješ revežem denar, ker se ti smilijo. S tem spodbujaš njihovo neaktivnost. Treba bi jih bilo naučiti, kako ustvarjati s svojimi rokami, da postanejo samozadostni. Lep primer je Pedro Opeka. Iz smetišča je naredil cele naselbine in s svojim zgledom naučil ljudi, kako se dela, kako se sadi koruza, kako se gradijo hiše, naučil jih je, kako se živi ... Danes so vse te naselbine v 75-odsotkih samozadostne. In Pedro Opeka, ki dela desetletja z reveži na Madagskarju, je spoznal, da če samo daješ ni nobene koristi, ker nič ne dobiš v zameno. Treba jih je naučiti, kako se stvarem streže.«

Prisluhnite kratki pripovedi Senada Osmanaja o dogodivščinah s potovanja po Afriki ... Z njim se je pogovarjala Nataša Kuhar.

Celotni potopisni pogovor lahko poslušate v soboto, 27. januarja, ob 13.10 na Radiu Maribor ali pa v spletnem arhivu RTV 4D.