Agnes Kojc prihaja iz Jurovskega Dola. Je prevajalka, pisateljica, doktorska študentka slovenistike in tudi dekle, ki se je rodilo s cerebralno paralizo. Čeprav se lahko giblje le s pomočjo vozička in ima ob sebi osebno asistetko, zase pravi, da živi polno življenje. Ob tem pa želi ozaveščati o pomembnosti družbene vključenosti gibalno oviranih oseb.

"Pomembno je, da človeka gledamo mimo njegove diagnoze, njegove bolezni ali onemoglosti, in ga spoštujemo kot celostno človeško bitje. Kot osebo, ki ima svojo zgodbo, svoje napake, svoje potenciale, svoje sanje in želje. Nenazanje starejši in tudi mlajši že imamo svojo zgodovino, biografijo, nekje smo se zapisali, nekaj smo ustvarili - nekje so naše sledi, nekje še bodo. Vse dobro, slabo, lepo, grdo - vse to smo ljudje v enem paketu. In pomembno je, da tudi v odnosu do nas, do oviranih oseb, vidijo ljudje nas kot nas. Ne kot voziček, ne kot bergle, ne kot slepoto ali gluhoto. Nas," pove Agnes.

V pogovoru smo se dotaknili njenega življenja na invalidskem vozičku, ljubezni do literature, izzivov pri zaposlitvi, partnerskih odnosov in še česa. Spregovorili pa smo tudi o družbenem položaju gibalno oviranih oseb.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora: